14.01.2011

Kako nova je Nova popevka?

In o tem, kako so si samooklicani mojstri nove popevke (ansambel Papir) zamislili svoj viharni projekt (ali Po viharju).

Alja Pušnik

Po viharju

Papir

Po viharju

Celinka
2010

Če se želimo ukvarjati z glasbo Papirja, moramo najprej obvladati teorijo Nove popevke. Avtorji ansambla, ki so hkrati tudi avtorji manifesta gibanja Nova popevka, izpostavljajo:

1.Nova popevka se naslanja na svojo legendarno predhodnico, a le v smislu kvalitete avtorskih in izvedbenih zmogljivosti.
2.Nova popevka, čeprav je pop, črpa iz soula, jazza, bluesa in šansona.
3.Glasbi stoji ob boku poezija.
4.Nova popevka se ne izvaja ob spremljavi orkestra.
5.S pomočjo Nove popevke se bo dvignila kakovost slovenske glasbe, dobri glasbeniki pa bodo našli svoje zavetje.

Temelji so torej nadvse ambiciozni. Družinski ansambel za prosperiranje poezije in glasbe Papir si je za svoj cilj zadal izpolnitev vseh petih zgoraj navedenih točk (verjetno še katero več). Ansambel deluje dobro leto, njegova gonilna sila pa je vsestranski Rok Vilčnik – rokgre, znan tudi kot idejni vodja skupine Patetico. Prvenec je izšel novembra lani in nosi pomenljiv naslov, Po viharju. Kako papirnato!

Sposoditi si naziv »popevka« oziroma poimenovanje za žanr, ki se je pri nas neuradno začel v 50. letih prejšnjega stoletja, uradno pa s prvim Festivalom Slovenske popevke leta 1962, je dokaj tvegano dejanje. Čeprav natančne definicije popevke pravzaprav ni, vseeno veljajo nekatere zakonitosti, predvsem pa gre pri popevki za izraz, za slog, vezan na določeno obdobje. Avtorji Papirja se zavedajo, da stara popevka v današnjem času ne bi bila tako uspešna, kot je bila nekoč, zato so verjetno opustili spremljavo orkestra, v glasbenem izrazu pa so se naslonili na modernejše glasbene stile. Gmota v manifestu naštetih žanrov v seštevku deluje prepričljivo, četudi na trenutke preveč »spevno«, če ne kar obrabljeno, kar pa je, kot smo že navajeni, primernejše za naš širši medijski prostor.

Kar se besedil tiče, poskušajo, kot namiguje že sam naziv skupine, glasbo povezati s poezijo. To je v primeru fenomena popevke mogoče malce ponesrečen izraz, kajti če si po poklicu pesnik ali pisatelj, to še ne pomeni, da za besedilo ob glasbi pišeš poezijo. Tako bi besedila Roka Vilčnika, ki jih je spisal za Papir, težko označili s tem literarnim izrazom. Da ne bo pomote: Vilčnikova besedila na albumu Po viharju lahko v primerjavi z ostalimi besedili iz slovenskega glasbenega prostora vsekakor uvrstimo med boljša. Nekaj slabših tekstov uravnovesi nekaj res dobrih. Na eni strani, recimo, najdemo Način, ki ne izkazuje pretirano domišljenega ustvarjalnega procesa, na drugi pa Čudež, kjer tekst dopolnjujeta kakovostna glasba in aranžma, tako da se vse skupaj zlije v muzikalno zgodbo z dobro izvedbo. Če nekatere stvari po viharju torej izginejo, ostajajo druge nedotaknjene. Taka nasprotja, ki stanje izenačijo, so značilna za celotno zgoščenko. Topel, žameten, čuten glas Ane Bezjak veliko bolj izpolnjuje poslanstvo Papirja kot vokal Maje Keuc, ki sicer slovi kot močan in pretanjen ter zato primernejši za rockovsko obarvane skladbe, kakršna je 2010. Edini element, ki ohranja stalnost skozi celotno zgodbo, so aranžmaji, ki so domiselni, dinamični, bogati, predvsem pa skladni in se prilegajo tekstu.

Če so vse točke, ki smo jih pregledali doslej, še užitne in razumljive, predvsem pa razumljene in prebavljene, nazadnje vendarle izstopi tista o kvaliteti. To je aktualno vprašanje, ki so se ga člani Papirja lotili z vso resnostjo. Zbrali so se umetniki po duši in stroki, da bi spremenili stanje na sceni in vzeli pod okrilje sebi enake, tiste, ki želijo ustvarjati dobro glasbo. Teoretično na visokem nivoju zastavljen projekt, s katerim so poskušali dvigniti vihar, je zdaj v stanju iz naslova zgoščenke – precej umirjeno, nič kaj evforično. Hiše še vedno stojijo, veje dreves se ne lomijo več, življenje teče dalje. Papir pa ostaja samozavesten in prepričan vase. Kar je dobra lastnost, vendar koristna le do neke mere. Zato pravim avtorjem Papirja: Naj se dobro blago sámo hvali.