07.11.2016

Kako ohranjati spomine?

Petindvajset besedil monografije Aci Bertoncelj, apostol slovenske klavirske in komorne glasbe 20. stoletja prinaša tematsko izjemno širok pregled umetnikovega življenja, dela in odzivov nanj.

Lev Fišer

Aci Bertoncelj, apostol slovenske klavirske in komorne glasbe 20. stoletja

Franc Križnar in Milan Marinič (ured.)

Aci Bertoncelj, apostol slovenske klavirske in komorne glasbe 20. stoletja

KD France Bernik / Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti pri Centru za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije Univerze v Mariboru
2016

Petindvajset besedil monografije Aci Bertoncelj, apostol slovenske klavirske in komorne glasbe 20. stoletja prinaša tematsko izjemno širok pregled umetnikovega življenja, dela in odzivov nanj. Po uvodnih nagovorih se soočimo s perspektivo muzikologa Franca Križnarja, ki skozi gledišče ocenjevalca in tolmača glasbe oriše kariero leta 2002 preminulega pianista: prve klavirske izkušnje pri profesorici Zorki Bradač, recital devetletnika, kasnejše uspehe ...; popis je natančen in zanimiv hkrati, poživljen z mnogimi izseki iz kritik. Sledijo prispevki o umetnikovi rodbini, življenju in karieri ter sodelovanju s kulturnimi združenji v domačih Domžalah in na nekaterih festivalih. Tu so tudi pričevanja prijateljev in sodelavcev ter pripovedi o delovanju na RTV Slovenija, Akademiji za glasbo in v sklopu Festivala Ljubljana. Ne manjkata niti prispevek o domžalskem glasbenem življenju nasploh in o Mednarodnem klavirskem tekmovanju Aci Bertoncelj v Velenju. 

Pisanje in urejanje spominske monografije je težak zalogaj, saj pri ovekovečenju preminulih vlada nenapisana obveza, da se o njih piše v presežnikih in tako marsikdaj brez poglobljenega premisleka. Toda pianistova dragocena zapuščina bi zares zasijala le s povednim pristopom k njegovemu poustvarjalnemu in pedagoškemu delu. Odsekov, ki izpričujejo, da je bil neki koncert »prava muzična zabava prve vrste«1 ali pa »[s]amosvoj, sodoben, zanimiv in prav tako uspešen klavirski večer«2, je v pričujoči knjigi preveč.

Priznati si moramo, da je slovensko okolje majhno in zato spričo dejstva, da so poznanstva tako tesno prepletena, nagnjeno k vrednostno »varnim« sodbam ali pa k nekoliko nejasnim opredelitvam glasbenih kvalitet. Previdnost v oceni povzroča težave zato, ker pretirana hvala in nevtralnost hitro odplavata v pozabo. Zdi se, da se trajneje ohranijo le najbolj povedni popisi umetniških idiomov. Naj nam za zgled služi Jurij Snoj, ki pravi, da je bil Bertoncelj »izrazito neromantični pianist in kot umetnik modernist. Romantične kompozicije je interpretiral objektivno; svojih interpretacij ni gradil ne na razkazovanju bobneče virtuoznosti ne na tonskem zabrisovanju in niti ne na prenapenjanju čustvenih vsebin. Kljub uspelim modernističnim interpretacijam del romantične literature se je kot interpret kongenialno poistovetil predvsem z nekaterimi skladatelji v njegovem času polpretekle zgodovine: z Ravelom, Bartokom in Prokofjevom. Zdi se, da je v motoričnih in protiromantično ostrih pasusih teh skladateljev najbolj čutil svoje muzikalno bistvo.«3 Snojev opis v sebi nosi oceno kakovosti izvedb (»kongenialno poistovetenje«), ki pa je prežeta z zgovorno in opisno argumentacijo. Njegov prispevek je, menim, eden od vrhuncev monografije.

Manj sveže, toda dosledno in natančno delujejo besedila o glasbenem življenju v Domžalah in širši Sloveniji. Bralca, ki se z Bertoncljevim okoljem ne ukvarja znanstveno, zmotijo obširna navajanja nastopov raznih zasedb, imen zborov, letnic njihovega delovanja in podobnih podatkov. Toda natančnost in strnjenost popisa lokalne glasbene zgodovine sta vredni pohvale in nadvse ploden temelj za nadaljnje raziskave. Omeniti velja prispevka Veronike ŠarecGlasbeno življenje v Domžalah in širše v drugi polovici dvajsetega stoletja«) in Miroslava Stiplovška, ki piše o pianistovem sodelovanju s kulturnimi združenji pri oblikovanju vrste koncertov v Grobljah.

V monografiji se med seboj spopadata dve prizadevanji: prvo, ki ga odraža oblikovanje z množico slik, stremi k temu, da bi bila monografija dostopna širšemu krogu bralcev. Drugo je znanstveno naravnano in se osredotoča na zgodovinska in muzikološka vprašanja, s tem pa se nujno spušča v naštevanje in navajanje časopisnih izsekov. Kopičenje podatkov raziskovalni pedantnosti ustreza, toda takšne gmote informacij so interesantne samo za znanstvenike, ki znajo v seznamih ločiti pomemben dogodek od nepomembnega, prazno hvalo od argumentirane. 

V tem je nasploh težava množice navedenih ugodnih ocen Bertoncljevih interpretacij. Avtorji so se očitno čutili dolžne podati široko sliko umetnikovega delovanja, pri čemer pa so neogibno povzemali prekratke izseke iz kritik. Naš pianist nedvomno zasluži hvalo, toda hvalo z zaslombo, sicer se trhlost njenih nog utegne prenesti še na mnenje o sami njegovi glasbi. Tega pa si ne želimo, mar ne?

Naposled vendarle velja, da prebiva najlepši spomin na velike ljudi v preudarnosti in zmernosti. Ne sme se izgubiti v morju podatkov, v katerem je zmanjkalo prostora za interpretacijo. Knjiga, ki je pred menoj, se osredotoča na preverjena dejstva in ocene; naj bo torej to konec koncev dovoljšnja spodbuda, da znova prisluhnemo glasbi prezgodaj preminulega Acija Bertonclja. 

Dostop do monografije najdetet TUKAJ.


1 Križnar in Marinič (ur.), Aci Bertoncelj, 2016, str. 30; nav. po: F. Križnar, »Trojni Beethovnov koncert/Munih, Trio Tartini in Klemen Ramovš z orkestrom SF«, Dnevnik, 23. 2. 1982, str. 6.

2  Križnar in Marinič (ur.), Aci Bertoncelj, str. 152; nav. po: Leon Engelman, »Aci Bertoncelj s solističnim recitalom«, Delo, 17. 3. 1977, str. 7.

3  Aci Bertoncelj, str. 70.