27.06.2016

Kako pri petdesetih zveni Videosex?

Anja Rupel je z Opusom zaobjela svojo več kot 30-letno glasbeno kariero.

Izak Košir

Opus

Anja Rupel

Opus

Dallas Records
2016

Težko je verjeti, da je Anja Rupel letos dopolnila že 50 let, in še težje, da so od njenega prvenca s skupino Videosex minila že več kot tri desetletja. Takrat je bila stara 20 let in nekoč je izjavila, da se ti v tistih letih ljudje, ki srečajo abrahama, zdijo samo še za v grob. Ker je zdaj sama na tem mestu, je morda res pravi čas, da se kot glasbenica prvič konkretneje ozre nazaj na svojo kariero in nam ponudi svoj Opus. Tako je namreč naslov njenega antološkega albuma. In če pustimo ob strani ne pretirano prepričljivo vizualno podobo omenjenega ploščka, lahko trdimo, da je Anja Rupel ena redkih slovenskih pevk, ki v zatonu svoje kariere niso zašle na stranpota žanrov, ki jim ne pristajajo, in ni obupano ter za vsako ceno lovila trendov, kot to pogosto počnejo njene sodobnice. 

Mlajše generacije je morda res ne poznajo več, saj imamo v instant časih že vsi pomalem spomin zlate ribice, glasbena industrija pa dnevno agresivno servira vedno nove obraze. A Opus je pravzaprav Anjina nevsiljiva predstavitev, njena osebna izkaznica, zvočni portret. 

Mimo Videosexa, ene najprepoznavnejših skupin v nekdanji Jugoslaviji, pri Anji Rupel nikoli ne bomo mogli, prav tako ne mimo tega, da je njen partner, Aleš Klinar, Agropopovec in eden naših vidnejših avtorjev. Lahko pa gremo brez težav mimo tega, da je njen stric Dimitrij Rupel. Ampak to je že druga zgodba, vrnimo se k plošči. 

Uvodna Najljubša napaka, najnovejša pesem na ploščku, prinaša v pop glasbi sicer že neštetokrat izrabljeno tematiko, instrumentalno in melodično pa ta favourite mistake spominja na mešanico njenih največjih solističnih hitov. Podobno je s sledečo pesmijo Dobro se imej, ki pa ima to dodano vrednost, da so na kupu zbrane kar štiri bolj izpostavljene pop pevke naše ere: Anja Rupel, Alenka Godec, Nuša Derenda in Pika Božič.

Anji se pri tretji skladbi, prepoznavnem hitu, pridruži Davor Gobac (Psihomodo pop). Kako bih volio, da si tu ne potrebuje posebne predstavitve, saj gre za enega boljših pop komadov; začne se z raggaejem in nadaljuje s punkom, Anja sicer te pesmi pri Videosexu nikoli ni pela, saj jo je takrat prepeval Iztok Turk, ki ji je tudi pomagal pri tej priredbi ter odigral kitaro. Posneti izvirno priredbo ni najlažje, zlasti če snemaš priredbo svojega lastnega benda, ki je že nekoč bila hit. Še posebno die-hard oboževalcem to ni nikoli preveč všeč. A kot zunanji opazovalec lahko jamčim, da original ni bil oskrunjen ter da sem si pesem večkrat predvajal. 

Nihče ne ve in Tiho sta novosti v klasičnem Anjinem slogu, prva hitrejših, druga počasnejših ritmov. Album se nato vrne v preteklost: Plašč ljubezni je prepoznavna uspešnica, ki zelo spominja na The Real Thing Lise Stansfield, sledi ji Lep je dan, ki je nalezljiv radijski hit: »Ven poglej in se nasmeh, lep je dan, naj zvrti se ti v glavi, lep je dan, naj te nič ne ustavi.« Nalezljivih pesmi iz njene samostojne zbirke je na Opusu še kar nekaj, denimo Najbolj nori par, Odpri oči in Odšla bom še to noč. Ja, Aleš Klinar je vedno znal pisati hite, zlobni jeziki bodo dodali, da si jih je znal tudi izposojati. A če to damo na stran, lahko rečemo, da je Klinči znal skladati, Anja pa zna te pesmi ne zgolj dobro odpeti, temveč tudi prepričljivo utelesiti. Skupaj sta pravzaprav ta »najbolj nori par«, pa si to razlagajte, kakor si želite. Anja Rupel je že sama večkrat poudarila, da ju je združila »ljubezen do glasbe«

Na polovici ploščka smo že pri Videosexovem sintpopu iz osemdesetih: v Moji mami je Anjin glas primerno še rosno mlad oziroma prav otroški, sledijo pa pripovedovalska Detektivska priča, jazzovsko obarvana Tko je zgazio gospođu Mjesec in nepozabna Zemlja pleše, ki jo je Videosex pravzaprav potegnil iz naftalina, sveže preoblekel in ji dal novo življenje. Med poustvarjenimi oldies goldies je tudi zimzelena V Ljubljano, kjer se na trenutke, čeprav vemo, da nalašč, tehnaža in dixieland prav nadležno tepeta.

Številni najbrž niste vedeli, da je Anja Rupel posnela duet tudi s Tošetom Proeskim. Pesem Skrajni čas je pričakovano našla prostor na Opusu; gre za melanholično power balado, ki jo poganja hiphoperski ritem in ki ji atmosfersko piko na i postavi distorzirana kitara Francija Zabukovca. Skladba Vse najprej deluje kot priredba hita Dodirni mi koljena, a se nato izkaže, da to ni. Zato pojdimo raje naprej, do prepoznavne pesmi Življenje je kot igra, saj veste: »danes hudo je, jutri bo že bolje, danes sem slabe, jutri dobre volje, danes sovražim, jutri bom ljubila, vse obrača se«.

Na albumu je kar 21 pesmi, kar je skoraj uro in pol glasbe. Veliko. Tudi za opus. Skoraj polovico pesmi si lahko požvižgavate, in to ne glede na to, ali ste kadarkoli namensko poslušali Videosex ali Anjo Rupel. Hitov je res veliko, Anja pa je sploh zelo radio friendly. A na plošči manjka eden od vrhuncev njene glasbene kariere, sodelovanje s skupino Laibach, ko je svoj glas posodila priredbi Beatlov Across The Universe. Zakaj je temu tako, nam ni znano. Morda gre zgolj za »tehnično« oziroma birokratsko oviro, upamo pa, da ne gre za namerno spregledano vsebinsko klofuto.

Nove skladbe Anje Rupel na Opusu včasih domišljeno in drugič manj smiselno sobivajo s svojimi starejšimi predhodnicami. Njen glas se v osnovi ni drastično spremenil, producenta oziroma gonilne sile, svojega zmagovalnega konja, prav tako ni menjala – njen »stric« iz ozadja je že od njene »osamosvojitve« od Videosexa Aleš Klinar. Štiri nove skladbe, ena nova priredba stare pesmi in še 16 starih uspešnic. Pop za mame, pop, ki je bil urban, še preden se je uveljavila in za vedno zlorabila ta beseda. Anja Rupel nikoli ni bila ultimativna vokalistka, prav njen umirjeni slog pa je vedno izražal neko eleganco, ki nam je zakrivala pot do odgovora, ali je v duši bolj punk ali bolj pop. Za vse pesmi se zdi, kot da jih odpoje z lahkoto, tudi takrat, ko naj bi se ji paralo srce. In to jo od vsega dela najbolj brezčasno – lahkotnost.