11.03.2014

Kameradske prerokbe

Album Spectre nadgrajuje eno od različic zvočne subverzivnosti znotraj popularnih godb, a le kot generacijski trk ali dvoboj med Neue in Alte Musikschule v svojih vrstah. Kameradsko.

Miroslav Akrapović

Spectre

Laibach

Spectre

Mute
2014

Ne vem, če ste opazili, toda v naši prestolnici je vse več ljudi, ki so ob nedeljah zunaj. Na ulici. Gibljejo se iz tega ali onega razloga. Skupinsko ali posamično. Lahko bi rekli, da so v tranziciji. In to v nedeljo, ki je v Ljubljani pregovorno pusta. Pustinja, vsaj kar se tiče ljudi na ulici. In verjetno Ljubljana ni edina izjema med evropskimi mesti in velemesti. Trdno sem prepričan, da bo v prihodnje število ljudi, ki so na prostem, le še raslo. Povsod. Po celi Evropi. Ne glede na kazalce ali trende. Ne glede na božanska sporočila ali sporočila božanstev, kako smo »v« ali »iz« recesije. V krizi in iz krize. Zgodovina nas uči, četudi boste povsod naleteli na praznino pri tem podatku, na mrk družbenopolitične, zgodovinske statistike, da je, ko število ljudi, ki se ob nedeljah gibljejo in so na ulici, doseže kritično točko enega milijona, to čas za revolucijo ali revolucionarna dejanja. To je čas za prevrat. 

We Are Millions And Millions Are One. O tem poje in govori skupina Laibach na svoji zadnji plošči Spectre. Kdor tega iz tega ali onega razloga ne razume, ne dojema, potem si zanj ne bi upal trditi, da je razumel oziroma da razume besedila Laibachove Apologije iz leta 1982. Da je razumel oziroma razume Prešernov Krst pri Savici iz leta 1835. 

Album Spectre je evolucija Apologije, Laibach pa ostaja Laibach. To, da vsebinsko ali lirično noto albuma Spectre danes globalno razumejo ali analizirajo v temi in luči dogodkov na Krimu, Grčiji, Siriji, okupaciji Wall Streeta ali Volka z Wall Streeta, bi vsak glasbeni izvajalec štel za znamenje uspešnosti, dobrega marketinga, planetarne priljubljenosti ali globoke ozaveščenosti. Vem, da se bo prenekateri filozof in poznavalec ujel na laibachovske spect(r)a(kularne) prerokbe o sedanjosti ter definiral ali ironiziral skupino kot kulturni subjekt, ki vseljudskim vstajam daje prevelik pomen in jih jemlje resneje od vstaj samih. Kakšna apologetska zmota, ali če sem po žižkovsko ciničen, filozofska pomota. Laibach Occupied Europe 1983 – Occupy Wall Street 2011. Laibach sporoča le, da ko vstajaš, ne vstajaš zaman. Zastonj. Za to dejanje je seveda potrebna filozofija. In ta ima svojo ceno. A po sledeh evolucije kot take in Apologije je tudi Laibach, malo za šalo in malo zares, sama plačala ceno. Plačala ali postavila? Skupina je izobesila ceno revolucije. In to so besede.

Laibach Occupied Europe 1983 – Occupy Wall Street 2011. Laibach sporoča le, da ko vstajaš, ne vstajaš zaman. Zastonj. Za to dejanje je seveda potrebna filozofija. In ta ima svojo ceno. A po sledeh evolucije kot take in Apologije je tudi Laibach, malo za šalo in malo zares, sama plačala ceno. Plačala ali postavila? Skupina je izobesila ceno revolucije.

Najpogosteje izrečena besedna zveza, ki označuje glasbeni, kulturni in politični sinonim in spremlja novi album skupine, je pop subverzivnost. To se, resnici na ljubo, lahko tako tudi prebere ali sliši, toda le v primeru, da ste spregledali resnično pop subverzivnost, ki je hollywoodsko po tekočem traku izrabljala totalitarne simbole kot del (samo)promocije filma in glasbe Iron Sky, katerih soavtor je skupina Laibach. In to v času oziroma zgodovinskem momentu, ko naj bi evropski parlament na pobudo nekaterih posameznikov razpravljal o prepovedi vseh, teh in onih simbolov totalitarnih režimov. Album Spectre nadgrajuje eno od različic zvočne subverzivnosti znotraj popularnih godb, a le kot generacijski trk ali dvoboj med Neue in Alte Musikschule v svojih vrstah. Kameradsko. Ne glede na končni izid je že skozi scenosled skladb (No History, Bossanova, Americana, Koran) jasno, da kolektiv Laibach živi naprej. Ne, ne pomlajuje se, kot je bilo zmotno mnenje domače, ljubljanske (kvazi)umetniške in druge ulice. Mnenje? Prej neumna cinična misel kot pa ugotovitev. Album Spectre in, ob vsem spoštovanju do Milana Frasa, predvsem Mina Špiler na njem sta najboljši dokaz, da Laibach nikoli ni gnal preživetveni nagon. Laibach nas že ves čas nagovarja z življenjem, kajti Life is Life in Leben heisst Leben. Življenje kot tako je potemtakem nad in več kot preživljanje. Kdor tega ne razume, naj še enkrat pozorno posluša oziroma prebere besedilo Apologije ali Krsta pri Savica … in Eat Liver!

@https://www.youtube.com/watch?v=c6Mx2mxpaCY@