11.02.2018

Kanadska postavitev mladinske opere Hobit na slovenskem odru

6. decembra se je v Cankarjevem domu odvila premiera opere Hobit kanadskega skladatelja Deana Burryja. Mladinska operna postavitev bo v Cankarjevem domu vse do 23. marca ponujala mlajšemu delu publike izvirno glasbeno-gledališko izkušnjo s pridihom »modernosti«.

Maia Juvanc

Hobit
Foto: Tina Ramujkić

6. decembra se je v Cankarjevem domu odvila premiera opere Hobit kanadskega skladatelja Deana Burryja. Operno delo, ki je zasnovano po dogodivščinah sicer zapečkarskega hobita Bilba Bogataja J. R. R. Tolkiena, so izvedli Mladinski pevski zbor Glasbene matice skupaj s solisti študenti z oddelka za solo petje Akademije za glasbo, učenci solo petja Glasbene šole Vič-Rudnik in Komornim ansamblom Akademije za glasbo

Mladinska operna postavitev bo v Cankarjevem domu vse do 23. marca ponujala mlajšemu delu publike izvirno glasbeno-gledališko izkušnjo s pridihom »modernosti«. Slednjo je predvsem odsevala bolj netradicionalna kostumografija. Podoba različnih skupin, kot so goblini, vilini, vargi, škrati in hobiti, je označeval trak različnih barv oziroma šal, ki so ga mladi nastopajoči nosili okrog vratu, kot bi bili pripadniki različnih navijaških skupin na športni prireditvi, medtem ko so poslikave obraza (črte) dodajale klanovski pridih. Čeprav so bile izvirne kostumske rešitve Maje Možic večinoma premišljene in utemeljene, so mestoma delovale neusklajeno oziroma brez očitne logične povezave z zgodbo ali z »imidžem« protagonista, zato so ustvarjale nepotreben ali celo moteč eklektični vtis. Takšna primera sta bila, recimo, palica za golf, ki jo je držal uglajeni mladi Gandalf, odet v črni suknjič, in nevesti podobna oprava vilink. 

Režiserka Nana Milčinski in koreografinja Mateja Jerebic sta poskrbeli za sproščeno igro mladih pevcev in jim s tem, ko sta v dogajanje vpletli elemente sodobnega življenja (npr. skype konferenco), neposredno približali glasbeno-gledališko delo. Celotno dogajanje na odru me je prepričalo, da so mladi glasbeniki s tem angažmajem prejeli navdihujočo operno izvajalsko izkušnjo, pri kateri so prišli v stik tudi z značilnostmi kompleksnejšega glasbenega jezika.

Burryjev glasbeni jezik je bil s svojo labilno tonalnostjo za mlade pevce trd oreh, česar pa vsekakor ni izdajalo usklajeno in intonančno presenetljivo izčiščeno podajanje Mladinskega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, in to niti ne na mestih kompleksnejših intervalnih sozvočij. Nastopi solistov so bili prav tako skrbno tehnično pripravljeni. Med temi je po barvi in kvaliteti glasu ter prezenci izstopala mlada pevka Nika Zajc (zvokovno jo je sicer vseskozi spremljal šum, ki bi se ga morda dalo s pravilnim ozvočenjem omiliti). Predvsem impresiven je bil fantek v glavni vlogi Bilba Bogataja, Filip Klančnik. Ta je z gibkostjo svojega lebdečega deškega glasu in intonančno preciznostjo spretno izvajal svoj glasovni part ter ga nadgradil še z vživeto igro. Karakterno vživete so bile tudi zboristke v zboru škratov, svojstven vtis pa je naredil Gollum, pojav katerega je ponazorila plesalka skupaj z glasovi zboristk, ki so delovali usklajeno in samozavestno. Tom Kobe se je bolj karakterno kot glasovno znašel v vlogi Smauga; mestoma se je zdelo, da se s težavo približuje nižinam. Zaradi togosti je najmanj navdušil Gandalf, ki je bil glasovno izravnan in je deloval malce preveč kot napovedovalec poročil. Izvedbo je spremljal še en moteči element, in sicer neravnovesje med zborovskim in orkestrskim partom. Prvi je zaradi premočnega ozvočenja na nekaterih mestih popolnoma preglasil orkester, kar je močno okrnilo celostno glasbeno podobo prepletenega glasbenega stavka. Tako je bil glasbeno okrnjen tudi zaključek opere, ko orkester ni mogel barvno dopolniti zborovskega stavka. Med orkestrskimi glasbeniki, ki so prišli občasno v ospredje, je lep vtis naredila violončelistka Katarina Kozjek, katere topli in gladki ton pa bi vseeno lahko dopolnilo malo več patosa pri igranju »žalostinke«.

Režiserka Nana Milčinski in koreografinja Mateja Jerebic sta poskrbeli za sproščeno igro mladih pevcev in jim s tem, ko sta v dogajanje vpletli elemente sodobnega življenja (npr. skype konferenco), neposredno približali glasbeno-gledališko delo. Celotno dogajanje na odru me je prepričalo, da so mladi glasbeniki s tem angažmajem prejeli navdihujočo operno izvajalsko izkušnjo, pri kateri so prišli v stik tudi z značilnostmi kompleksnejšega glasbenega jezika. Ta se je naslonil na angleško opero in je zato močno spominjal na glasbo Benjamina Brittna.   

Koncertni list je v pojasnila ob zgodbi vpletel omembe glasbenih vsebin ter za dodatek še dobrodošlo zanimivost: izsek iz kritike Christopherja Hoila, ki so ga omejili na njegov zunajglasbeni komentar. Ta je kot odliko pričujočega opernega dela izpostavil izogibanje moraliziranju, »ki tako pogosto pokvari gledališke predstave za otroke«. Kljub temu bi si sama želela kaj več prebrati o samem glasbenem slogu tega kakovostnega dela.