22.10.2018

Karizmatična strokovnjakinja

V atriju ZRC se je Catalina Viccens predstavila z recitalom v sklopu 8. sezone koncertnega cikla Harmonia concertans – stara glasba na Novem trgu. Spored je zasnovala kot predstavitev dveh glasbil in dveh značilnih repertoarjev, zakladnic zgodnje, danes le redkim poznavalcem intimneje znane glasbe.

Tomaž Gržeta

Catalina Vicens
Foto: © HARMONIA CONCERTANS – Stara glasba na Novem trgu

V Čilu rojena čembalistka, organistka, predvsem pa strokovnjakinja za zgodnji repertoar za glasbila s tipkami Catalina Vicens izvaja recitale na zgodovinskih glasbilih, ohranjenih v muzejskih in univerzitetnih zbirkah Evrope in Severne Amerike. Študirala je na Curtisovem glasbenem inštitutu v Philadelphii, Visoki šoli za glasbo v Freiburgu ter Scholi Cantorium Basiliensis v Baslu, kjer so ji svoje dragoceno znanje predajali nekateri največji poznavalci srednjeveške, renesančne in baročne glasbe za glasbila s tipkami, kot so Robert Hill, Andrea Marcon in Corina Marti. Uveljavila se je predvsem kot solistka na portativu – srednjeveških prenosnih orglah. To glasbilo poznamo večinoma iz srednjeveških slikarskih in kiparskih upodobitev, manj iz sočasnih pisnih virov, v današnjem času pa na replikah tega nekoč izjemno razširjenega glasbila izvajalci, kot so Catarina Vicens, Cristina Alís Raurich in Guillermo Pérez, obujajo njegov bogati repertoar.

V atriju ZRC se je Catalina Vicens predstavila z recitalom v sredo, 10. oktobra, v sklopu 8. sezone koncertnega cikla Harmonia concertans – stara glasba na Novem trgu. Spored je zasnovala kot predstavitev dveh glasbil in dveh značilnih repertoarjev, zakladnic zgodnje, danes le redkim poznavalcem intimneje znane glasbe. S tem nas je mlada glasbenica povabila v čisto poseben, časovno in estetsko oddaljen svet, v katerem pa smo se kar hitro počutili domače, zahvaljujoč njeni karizmatičnosti, poglobljeni muzikalnosti in sproščenemu, komunikativnemu nastopu.

Glasbena in verbalna komunikativnost Cataline Vicens, njena očarljiva scenska pojava ter izjemna, zares intimna ekspresivnost njenih interpretacij so že s prvo skladbo dosegle poslušalce. Aplavz ni skrival navdušenja in glasbenica se je hvaležno odzvala z dvema dodatkoma. Poleg tehnično izjemno dovršene igre in očitno širokega znanja nas je prevzela predvsem globoka vživetost v glasbo, ki jo Catalina Vicens predstavlja kot del sebe – kot povsem naravno sredstvo lastnega izražanja.

Prvi del koncerta je zvenel na repliki srednjeveškega orgelskega portativa, imenovanega tudi organetto. Iz vokalne, koralne glasbe izhajajoča dela anonimnega avtorja, ohranjena v rokopisu Huelgas iz 14. stoletja, so zvenela izjemno živo, z gladko spevnostjo ter v meditativnem vzdušju. V povsem kontrastnem značaju, lahkotno, s poudarjenim plesnim ritmom in svetlim tonom, je zvenela inštrumentalna različica pesmi Dame vostre doulz viaire Guillauma de Machauta. Pod prsti Vicensove so kovinske piščali pele z različno artikulirano izgovorjavo ter razkazale presenetljiv barvni in dinamični razpon tega na videz skromnega glasbila. Glasbenica je med posameznimi deli oz. sklopi nagovarjala občinstvo ter ponudila tehtne, a razumljive razlage značilnosti in delovanja svojega glasbila, prav tako je pregledno razčlenila in demonstrirala njegov repertoar. Tako je predstavila še nekaj del, ki izvirajo iz časa, še preden se je inštrumentalna glasba dokončno odcepila od svojih vokalnih korenin, kot sta Machautova Se d'amer repentoie ter Ecco la primavera Francesca Landinija. Nastop na portativu je sklenila z enim najzgodnejših primerov inštrumentalnega dela. Gre za estampido, vrsto plesa, katerega naslov Chominciamento do gioia se zrcali v izjemno temperamentni, z radostjo in lahkotnostjo prežeti glasbi. Vicensova je očarala z virtuozno prstno tehniko ter prefinjeno uporabo meha kot pljuč glasbila za oblikovanje spevnih fraz, ritmičnih poudarkov in dinamičnih učinkov.

Ob prehodu na čembalo bi morda pričakovali odmik od spevnosti in mehkobe zvoka, s kakršnim nas je ovila glasba prvega dela sporeda. Vendar je bil prehod k repliki italijanskega baročnega čembala, glasbilu povsem drugačnega značaja, presenetljivo mehak. Catalina Vicens je po predstavitvi fragmentov ohranjene zvočne podobe gotskega dvora in kapele predstavila eno velikih poglavij zgodnje glasbe za glasbila s tipkami. Z glasbo in besedo je orisala ozadje in značaj glasbe, ki so jo za čembalo ustvarjali španski in italijanski glasbeniki renesanse, katerih medsebojni vplivi so se srečevali in prepletali predvsem v Neaplju. Tako je izvedla nekaj plesne (Calata alla Spagnola Ambrozia Dalze in Gagliarda Napolitana Antonia Valenta) in tudi iz vokalne izhajajoče inštrumentalne glasbe (Obra sobre Cantus Firmus Antonia de Cabezóna, Per dolor mi bagno il viso Marchetta Care v priredbi Andree Antica). Predstavila se je kot izjemna čembalistka, ki jo odlikuje presenetljivo mehak, zaokrožen in voluminozen ton ravno pravšnje rezkosti, ki ga je iz čembala izvabljala tako z gladko tekočimi pasažami kot z izvrstno odmerjenimi arpeggi. S prefinjenim fraziranjem in ustreznim okraševanjem melodij je vsaki skladbi dala ustrezen značaj in slogovno izrazito povednost.

Glasbena in verbalna komunikativnost Cataline Vicens, njena očarljiva scenska pojava ter izjemna, zares intimna ekspresivnost njenih interpretacij so že s prvo skladbo dosegle poslušalce. Aplavz ni skrival navdušenja in glasbenica se je hvaležno odzvala z dvema dodatkoma. Poleg tehnično izjemno dovršene igre in očitno širokega znanja nas je prevzela predvsem globoka vživetost v glasbo, ki jo Catalina Vicens predstavlja kot del sebe – kot povsem naravno sredstvo lastnega izražanja.