11.03.2018

Katarini Avbar v slovo

V spomin kantavtorici Katarini Avbar...

Katarina Juvančič

Katarina Avbar
Foto: Urška Boljkovac / CUK Kino Šiška

Moja Ket,

že cel dan in cel večer strmim v prazen ekran. S praznino se je tako težko soočiti. Tista, ki je ostala ob tvojem odhodu, je še posebno težko padla na mojo dušo. Soočanje s praznino, izgubo, smrtjo izsuši besede. Nanje leže molk spominov. »Med besedo in molkom sebe ti dam,« si pela na Beležnici, prvencu, ki si ga z življenjskim in glasbenim sopotnikom Petrom Deklevo izdala pred sedmimi leti. Tisto, kar si dajala skozi negovanje srčnosti v odnosih in svojo muziko, ljuba Ket, je bila iskrena, predana zavezanost življenju in njegovi sončni strani. Tudi malim, nezapomnljivim vsakdanjostim, nevidnim ljudem in prikritim čustvom si znala vdahniti zgodbo, iz njih priklicati pesem. Veš, kako malo ljudi na tem svetu to zna?

Govorila si, kako so nate vplivali Dostojevski, Bob Dylan pa Jacques Prévert. Kot slavistka in komparativistka si bila ne le poznavalka domače in tuje literature, temveč si imela tudi izjemen občutek za besedo, pretanjen posluh za njen zven, dikcijo, ritem, metrum, rimo. V domačih kantavtorskih logih si bila tudi v tem pogledu svetla izjema in edini človek, s katerim sem se lahko po piflarsko pogovarjala o pisanju besedil. Uživala sem v teh navdihujočih pogovorih s tako lucidno in prodorno sogovornico, kot si bila ti. 

»Nihče te v resnici ne more naučiti umetnosti pisanja. Samo izkušnje so tiste, ki te urijo v veščini pisanja. Vsakič ko ustvarjaš novo skladbo, se spet znajdeš na začetku; in vse pretekle izkušnje ti ne pomagajo nič, ko se znajdeš na novih tleh, vse glasbeno znanje, ki si ga v preteklosti že posedoval, se razblini v nič, ko odhajaš na novo glasbeno pustolovščino. Tako se kot umetnik ves čas vračaš na mesto, kjer si že bil na začetku,« si mi pred šestimi leti povedala v intervjuju za Novo musko.

Se spomniš najinih začetkov? Pred devetimi leti sem te prvič srečala na Kantfestu v Rušah. Zdela si se mi lepa in plaha, kot srnica. Nastopila si z lutko in pomislila sem, kako živa mora biti punčka v tebi. Ob vsakem srečanju se ti je lesketala v očeh – tudi takrat, kadar ti je bilo težko. In tudi takrat, ko si bila že mama. Rada sem imela to zasanjano, zvedavo punčko v tebi, ki se je čudila svetu in se smejala svojim nerodnostim. Tako malo odraslih žensk jo zna čuvati tako, kot si jo znala ti. Tudi Patti Smith čuva svojo. Pa Svetlana Makarovič. Zakaj se o njih nikoli ne pogovarjamo, ljuba Ket, pa tako pomembne so za živost našega bivanja in ustvarjanja?

Ta zvedavost, želja po opazovanju in spoznavanju sveta (s Petrom sta veliko vandrala po Aziji, Ameriki), izpopolnjevanju v novih znanjih in izkušnjah (bila si producentka glasbenih programov v SiTi Teatru in Gleju, pisala pesmi za druge izvajalke in izvajalce) te ni minila niti takrat, ko si kmalu po izidu Beležnice izvedela, kako bolna si. Začela so se leta borbe z rakom. Po uspešnem prvem okrevanju sva se bolj zbližali. Nisi bila le moja soimenjakinja-kantavtorica, postala si moja sobojevnica. Samo ti si vedela, kako mlad človek živi z rakom, samo s tabo sem se lahko pogovarjala o tem, pa o bolečini, samoti, upanju, bližini smrti, medtem ko sem božala puhek na tvoji glavi, ki je začel poganjati po obsevanjih in kemoterapijah. 

Nihče ne govori, kako neznosno in brezkompromisno sam si s svojo boleznijo, s svojo bolečino, ljuba Ket. Kako je, ko možgani počasi začnejo odnašati spomine, gibe, zvoke, barve, obraze? Občudovala sem tvoj pogum, tvoj optimizem, tvoj prelepi zvonki glas (v katerem se je prav tako skrivala punčka) in tvojo damsko šik naturo – lasulje, klobučke, obvezno rdečo šminka, skrbno izdelan stajling. V primerjavi s tabo smo vse ostale kantavtorice izgledale kot kmečke neveste iz slike Maksima Gasparija.

V predahu tistega dobrega leta si se takoj po ustanovitvi pridružila Glasnim – Iniciativi žensk v glasbi. Na nobenem sestanku nisi manjkala. In kako strastno aktivistično si se angažirala za koncert, ki smo ga novembra 2015 organizirale v podporo beguncem, vsem grožnjam in težavam navkljub! V tistem dobrem letu 2015/2016 sta s Petrom posnela novi album, Na drugi strani (kako pomenljivo si ga naslovila!), s katerim si se predstavila kot zrela glasbenica ter dala siceršnjemu glasbenemu minimalizmu, na katerega si vedno prisegala, večji, širši zven (Odzvenov intervju ob izdaji albuma si lahko preberete TUKAJ, op. ured.). Tudi tvoja besed(il)a in tvoj glas sta po hudi izkušnji postala še lepša, bolj čustvena, pomenljivejša. Večna. Z izdajo se ti je mudilo. Kot da bi slutila, da se bo tisto, kar prihaja, z največjo krutostjo bivanja zarezalo v tvoje telo, duha, v tvojo družino in v vse nas. Tvoje počasno umiranje je bilo nepredstavljivo tragično in tudi nehumano zbirokratizirano. Tebe in tvojo družino je ob vsakem dekretu znova oropalo dostojanstva, integritete, pietete in človečnosti. O tej sramoti se mora govoriti, ljuba Ket! Odnos do smrti in umirajočih je namreč najbolj boleče ogledalo družbe in države.

Zapustila si nas na osmi marec. Vidiš, Glasna si bila do svojega poslednjega diha, tudi ko nisi več mogla hoditi, govoriti, peti. Brez tebe ni Glasnih. Brez tebe ni pesmi. Brez tebe ni kantavtorice. Brez tebe ni mamice, ni žene, ni hčerke, ni glasbenice, ni prijateljice, ni srca. Ni moje sestre sobojevnice. Tvoje drevo je odvrglo poslednji list. 

Ljuba Ket, rada bi to majhno deklico v tebi vzela v naročje in ji povedala, da je vse v redu. Da je zdaj vse v redu. Da nič več ne boli. Boli samo še nas, ki se tako težko soočamo s praznino, izgubo, smrtjo. Nas, ki pred največjo skrivnostjo življenja ostajamo tako majhni in nebogljeni. Nas, ki ostajamo sami. A dokler bomo živi, boš vedno del nas in našega sveta.

Nihče na ta svet ne pride učlovečen. Človečnosti, empatije, ljubečnosti se učimo, dokler ne umremo. Ti si se vsega tega naučila veliko pred nami. Morda si ravno zato morala oditi tako zgodaj.

Od tebe se ne znam posloviti drugače kot s pesmijo. Tole sem napisala zate. Naj bo tvoje poslednje potovanje mirno, kot je mirno morje zgodnje jeseni. Dokler se ne srečava spet, moja preljuba Ket. 

Zate ni konca ...

Srnica moja,

v tebi valujejo morja maka in sončnic. Vidim te, kako brodiš po njih s posvečeno eleganco Coco Chanel in igrivostjo deklice iz ljubezenskega razodetja Jacquesa Préverta.
Biti moraš čimbolj preprost, to je edina določena popolnost.

Srnica moja,

slišim, kako v lupini sveta odmeva tvoj biserni glas. Kako prsti zadrgetajo ob dotiku kovinskega mikrofona. Kako se karminaste ustnice spojijo s pesmijo. Od zahoda se vanje zaganjajo nemirne fronte poletja. Srnica moja, v tej pesmi nikoli ni konca in jaz nočem slišati vsega.
Ne zasluži si Svet še konca sveta.

Srnica moja,

se spomniš, kako sva v Tivoliju lupili mandarine in se smejali temu, da sva že umrli, pa sva še vedno na začetku? Nekje med ponovnim rojstvom in vnovično smrtjo sva našli zvonček in trobentico. Marjana Deržaj je odpeljala najina bicikla.
Poslušam ploščo in tvoj glas in dve minuti sem srečna samo …

Srnica moja,

dan je dolg in močan. Tvoj pajek plete anaplastične astrocitne mreže. V kokonu te objame kot Maman Louise Borgueois. Vesolje se postavlja vate kot daritvena posoda. V njej še vedno kuham tisto kosilo, na katero nisi utegnila priti.

Srnica moja, saj ne boš pozabila?

Ta večer se ustavim pri tebi.
………….
Uporabljeni citati, po vrstnem redu:

Jacques Prévert, Ljubljenje
Wisława Szymborska, Vermeer
Marjana Deržaj, Star gramofon
Svetlana Makarovič, Ta večer

P.S. Katarinine pesmi lahko poslušate tukaj: https://soundcloud.com/katarinaavbar.

POSEBNO OBVESTILO

Ob izgubi Katarine Avbar, Petrove življenjske sopotnice, smo se glasbeniki in prijatelji odločili, da s finančno podporo pomagamo njeni hčerki Eli in Petru Deklevi. 

Zato objavljamo račun, na katerega lahko donirate sredstva po svojih zmožnostih, ki jih bomo v celoti predali Petru Deklevi. Prispevek lahko nakažete na račun SI56 3300 0000 1245 180 (Alan Vitezič, Ulica Gubčeve brigade 98, 1000 Ljubljana). Hvala.