25.02.2020

Kdo neki tam odmeva?

Kaučič, Colonna, Cicera, Bolognesi in Moore v poplavi odmevov Sv. Martina.

Peter Kuntarič

Zlatko Kaučič Quintet: Morning Patches

Zlatko Kaučič Quintet

Morning Patches

Fundacja Słuchaj
2029

Na tleh cerkve sv. Martina v Šmartnem domači tolkalec Zlatko Kaučič v sklopu Festivala sodobne glasbe Brda 2018 razprostre svoj inštrument v središču kvinteta, v katerem so Marco Colonna (klarinet, bas klarinet), Albert Cicera (tenor saksofon), Silvia Bolognesi (bas) in Michael Moore (saksofon, klarinet). Združeni v improvizacijski igri v prostoru idiličnih, hkrati pa zahtevnih akustičnih kvalitet nam izdelajo deset posnetkov prefinjenega zvočnega toka, ki je v jakosti in gibanju tako konsistenten, da nam cerkvena ladja zveni kot skrinja zvočil, ki vsakič, ko jo potresemo, naslika novo enovito kompozicijo. Združeni v improvizacijski igri v prostoru idiličnih, hkrati pa zahtevnih akustičnih kvalitet nam izdelajo deset posnetkov prefinjenega zvočnega toka, ki je v jakosti in gibanju tako konsistenten, da nam cerkvena ladja zveni kot skrinja zvočil, ki vsakič, ko jo potresemo, naslika novo enovito kompozicijo.

V njihovi igri gre za izrazito kombiniranje zvočnih tekstur, kar zasedbi uspeva z dozdevno lahkotnostjo, brez pretiranega naprezanja ali preglaševanja. Kontrasti z vključevanjem in tišino posameznih glasov, kar rezultira v različnih kombinacijah glasbenikov in njihovih vokabularjev, večinoma niso pretirani, mestoma so celo popolnoma zabrisani, sploh pri klarinetih, ki jim dvorana omogoča lep nabor zanimivih akustičnih mutacij in poudarkov. Lok zvočnega toka nas sili v vztrajno iskanje in pričakovanje vrhuncev, tišin, očitnih in zapomnljivih trenutkov. A kako naj jih ujamemo, ko pa se nam čas v vrtoglavici odmevov, na katere glasbeniki v resnici igrajo, trmasto izmika – časa sploh ni. Je ladja in je akustika, perkustika, a vseeno, kdo bi vedel, kako, ohrani plesno substanco, intenzivni prisluh izmikanj, pljuskanj in dvo-, tro- … govorov, vselej zaključenih v konsenzu nežnega spusta (komada Bilke). V vertikalnem plastenju zvokov vsak od inštrumentov zaseda svoj sloj. A opustite vsak up, da bi vam uspelo katerega izluščiti, izolirati – edino Silvia Bolognesi vam bo v pomoč. Basistka na plošči pokaže izjemno kontrolo nad svojim inštrumentom in pozorno uho za okolje vzkipljivih pihal in Kaučičevega igrišča intuicij.

Zasedba presega »enoto«, skupinski, urejeni krik, presega ta klišejski ravs. In deluje. Tako naravno v trenutkih tovariškega potopa in tonjenja v tonih, ne egalitarno, ampak postrojeno! In se pojavi – stari zvok, nepričakovano. Ko se že zdi, da bo zasedba obstala brez referenc, se v izluščeni trio formaciji (pa ne samo tam) vzpostavi nit s krikom jazzovske preteklosti. Preseneti in (čudno) razveseli. A le za kratek čas. Kje smo ostali? V ladji, v prostoru – je mogoče igrati na omet? Na vse, kar škripa in moti? Na cerkev? Skupinsko razosebljenje in prepuščanje svojega sounda – ne drugemu, temveč odmevu?