10.05.2011

Kje in kdaj Kantfesta

V majski izdaji rubrike Mnenja gostuje kantavtorica Ksenija Jus (z umetniškim imenom Xenia Jus). V prvem članku se spominja nastanka Kantfesta ter oriše aktualne "težave s problemi" slovenskih kantavtorjev in kantavtoric.

Ksenija Jus

Ksenija Jus na Festivalu Lent leta 2008 posluša Draga Mlinarca. (foto: Barbara Berce)
Foto: Barbara Berce

Kantfest – kje in kdaj se je začela era festivala sodobnega slovenskega kantavtorstva (in zakaj)
 

Ljubljana. Petkovškovo nabrežje. Leto 2000. Poletje. Iz vseh delov Slovenije so se v prestolnici od prvega avgustovskega ponedeljka do petka izmenjavali različni glasbeni ustvarjalci (med njimi Andraž Polič, Peter Andrej, Dušan Hedl itd.), ki so ob večerih zbranemu občinstvu, vsak po svoje, predstavili del avtorskega glasbenega pogleda na svet. Na Mačkovi sem nekaj dni pred tem prijavila prireditev (sponzorirali sta jo Maksimiljana Ipavec in Nataša Smrdelj), Denisa (lastnica takratnega bara Čarli – Charlie) je za nastopajoče prispevala jedačo in pijačo, JSKD pa denar za plačilo ozvočenja. In tako je za malo denarja vzklil prvi Kanta-fest, ki ga je brez kančka oklevanja takoj na začetku medijsko v celoti podprl Radio Študent in novinarka RTV SLO Maja Pavlin.

Ideja o festivalskem druženju pesnikov – avtorjev (slovenski izraz za kantavtorja, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v javnost plasiral Stane Sušnik) je bila na prelomu tisočletja stara vsaj toliko, kot je bila Slovenija.

Ideja o festivalskem druženju pesnikov – avtorjev (slovenski izraz za kantavtorja, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v javnost plasiral Stane Sušnik) je bila na prelomu tisočletja stara vsaj toliko, kot je bila Slovenija. Ko se je slednja vpisala v register svetovnih držav, so se tukaj živečemu ljudstvu odprla vrata tržnega gospodarstva. Čez noč smo Slovenke in Slovenci postali del velikega sistema »ameriških sanj« in se tako začeli tudi obnašati. Egoistično. Na vseh nivojih. No, skoraj na vseh. Če je za socializem veljalo, da je bilo – po načelu solidarnosti – vedno dovolj za vse (tudi za tiste, ki niso želeli delali ali znali delati ali niso bili zmožni delati), je za tržno gospodarstvo ali kapitalizem po domače veljalo, da kolikor kdo dela, toliko ima jela. No, ja, tako je bilo vsaj rečeno. Realnost je kmalu pokazala drugačen obraz. Obraz krute in brezsrčne realnosti. In približno enkrat takrat je na Slovenskem dokončno propadel čistokrvni rokenrol.

Na področju industrije slovenske pop glasbe so začele blesteti dive, princese in lasati triakordični rokerji, ki skupaj niso premogli dostojnega pesniškega standarda, razen rim na skakati … ukati, piti in se veseliti. Redke izjeme so, kot vedno, potrjevale pravilo: Res Nullius, Demolition Group …, skoraj vsi bendi metalske in hardcore scene.

Slavo »Slovenske popevke« so novi glasbeni »denarožeri« potegnili s piedestala kakovosti v en velik kup bleščečega gnoja, vse ostalo pa je bilo skrbno ovito pod oznako alternativa, ki je bila, in je še vedno, rezervirana za ducat »posvečenih«. Zaradi izjemnega pomena njihovega dela za slovensko kulturo je za njihov kruh dobro poskrbelo ministrstvo za kulturo (in še skrbi), tako da »izbrancem« nikoli ni bilo treba stopiti na trg delovne sile. Brez najmanjšega truda so lahko uresničevali najdrznejše projekte, za mnoge, ki s(m)o obviseli v medprostoru med glasbenimi divami in »elitno alternativo«, pa trga in s tem posledično kruha nikoli ni bilo na pretek. Pa čeprav smo delali, delamo in bomo še delali.

S Petrom Andrejem sva sinhronizirano ugotovila, da je napočil čas, da si pesniki – avtorji oziroma kantavtorji sami priborimo pravico do svobodnega »trga« dela in posledično do občinstva, ki pač lahko prepozna in sprejme samo tisto, kar mu trg ponuja.

Po tistem avgustovskem tednu davnega leta 2000 so se za festival slovenskega kantavtorstva počasi, a toliko zanesljiveje začeli »boljši« časi. Karkoli že izraz »boljši časi« pomeni. S Petrom Andrejem sva sinhronizirano ugotovila, da je napočil čas, da si pesniki – avtorji oziroma kantavtorji sami priborimo pravico do svobodnega »trga« dela in posledično do občinstva, ki pač lahko prepozna in sprejme samo tisto, kar mu trg ponuja. In dokler je na trgu na razpolago zgolj gnojnica, bo ljudstvo kupovalo, častilo in poslušalo zgolj gnojnico. Zato je idejo kantavtorskega festivala v naslednjih dveh letih Pero organizacijsko in logistično pripeljal do tega, kar danes predstavlja znamka Kantfest – mednarodni festival kantavtorstva. Pri tem moram omeniti, da so se ideji za uveljavitev in razvoj festivala takoj na začetku altruistično pridružili Jani Kovačič, Adi Smolar, Drago Mlinarec, Bojan Sedmak idr.

»Tako se je leta 2003 zgodil prvi Kantfest pod okriljem Cezama – centra za mlade Ruše v koprodukciji s klubom KU-KU. Zasedba se tudi do zdaj ni kaj pretirano spremenila. Cezam in KU-KU še naprej podpirata festival, nekaj pa pritakne tudi ministrstvo za kulturo in sponzorji s čutom za tovrstno glasbo. Festival poteka običajno dva dni, čeprav je lanski (2009, op. p.) trajal tri dni. En dan se odvije v Rušah, drug v Ljubljani, lanski tretji pa v Mariboru z namenom, da se sliši po več koncih Slovenije. Poleg neuveljavljenih kantavtorjev se jim vsako leto pridruži eden izmed že uveljavljenih, bolj za spodbudo kot za promocijo. Zmagovalec prejme tako imenovano zlato kanto in svojo lastno ploščo ali 'singlico', ki mu jo omogoči Cezam. Vsako leto izdajo tudi promocijsko ploščo, prva je bila, po besedah Petra Andreja, tista 'znamenita rumena', plošča pa nekako poskrbi, da se udeleženci ne le spominjajo, kako lepo so se imeli, temveč da je na voljo tudi nekaj otipljivega in trajnega. Nekateri sodelujoči na Kantfestu so sodelovali tudi na tujih tovrstnih festivalih; leta 2008 npr. v Sarajevu in Avstriji, kjer so jih zamejci izjemno dobro sprejeli, med seboj pa si izmenjujejo in delijo izkušnje tudi s kantavtorji na Nizozemskem in v Innsbrucku.« (Urška Rauter, Čar pete poezije, raziskovalna naloga iz slovenščine; Mladi za napredek Maribora 2010, mentor Bojan Sedmak.)

Letos (2011) bo 9. Kantfest 3. junija startal v Rušah, kjer bodo najizvirnejšim podeljene »zlata, srebrna in bronasta kanta«, nato bo festival gostoval po Sloveniji in v tujini. 7. junija bo v Novem mestu, 8. junija v Murski Soboti, 9. in 10. junija znova v Rušah, ko bo skupaj z literarnim festivalom Spogledi založbe Litera predstavljal Spogledovanje poezije in glasbe, nato bo 11. junija Kantfest najboljše trubadurje predstavil v Ljubljani, in sicer skupaj z gostom, legendarnim Dragom Mlinarcem, 25. junija bodo trubadurji Kantfesta nastopili na Jurčkovem odru Lenta 2011, med 4. in 10. avgustom pa na Književnih susretih Novog Sarajeva v BIH. Poletje se bo zaključilo z »internacionalci«, kantavtorji (singerji & songwriterji), ki smo jih srečali že lani na gostovanju v Innsbrucku; letos se bodo seveda predstavili še drugi iz te pisane druščine, in sicer med 20. in 30. avgustom na odru Kantfest FLOR 2011.

Posebnost letošnjega festivalskega dogajanja (junija in avgusta) bodo delavnice oz. šola kreativnega pisanja in muziciranja, o čemer bodo kmalu znane tudi podrobnosti, ki jih bomo objavili na naših straneh.

Od imen ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so se na festivalu predstavili doslej (v tako imenovani »promocijski kategoriji zlate kante« in v kategoriji »gostov in prijateljev Kantfesta«), je vsaj ducat takšnih, ki jih pozna in jih spoznava širša slovenska in mednarodna javnost: Adi Smolar, Tomaž Pengov, Drago Mlinarec, Marko Brecelj, Ivan Volarič Feo, Neca Falk, Drago Mislej Mef, Boštjan Narat, Andrej Tomšič, Tadej Vesenjak, Dani Bedrač, Leon Matek, Katarina Juvančič, Nebojša Pop Tasić, Tomi Lorber idr.

Na žalost med naštetimi imeni v tem trenutku še ni Iztoka Mlakarja, Zorana Predina, Vlada Kreslina in nekaterih vidnejših imen sedanjosti in preteklosti, ki so s svojo umetniško vizijo sodobnemu kantavtorstvu nedvomno dali pomemben pečat svobodne ustvarjalnosti. A vabila za zgoraj imenovane in neimenovane so odprta vedno. Celo v tem trenutku, ko prebirate to besedilo.

A kjer je volja, … so tudi prepreke. Na poti Kantfesta jih stoji kar nekaj.

Pri posebnih »zaviralnih« poglavjih sodobnega slovenskega kantavtorstva bi najprej izpostavila poglavje (ne)udeležbe ženskih ustvarjalk – kantavtoric. Slednje so na festivalu skopo zastopane. Statistika ženskih nastopov na Kantfestu je neusmiljena: leta 2003 se je med desetimi nastopajočimi predstavila ena sama kantavtorica, leta 2004 sta bili med štirinajstimi nastopajočimi dve, leta 2005 sta bili med enajstimi spet dve avtorici, medtem ko se je leta 2006 javnosti predstavila le ena; itd. Ob tej neusmiljeni statistiki se kot ustvarjalka sprašujem o izvoru tega deficita, a si ne delam iluzij, da imajo kantavtorice, ki prihajajo v javne prostore danes, pred sabo lahko pot.

»Do teh, do nas, ženskih kantavtoric, je slovenska glasbena industrija izrazito neprijazna. Mimogrede, je kdo opazil, da se na določenih radijskih postajah vrti – ko se vrti – pesem Dravski most Nece Falk v cenzurirani obliki? Kitica, ki sporoča, da je gospa pahnila lažnivega kljukca v reko, je nekje izginila. Zakaj?
Slovensko kantavtorstvo potrebuje ženske glasove. Pa ne zaradi kvot, tovariši in gospodje! Če boste dovolili, da naše glasove cenzura neusmiljeno umika iz javnih prostorov, se nikomur od nas ne obeta nič dobrega. Ne vem, če sem prava oseba za vztrajnostne nasvete, a iz svojih izkušenj lahko za prihajajoče kantavtorice izluščim tole: če kaj pomaga, drage tovarišice, vam svetujem, da se v dobi odraščanja čim prej naučite osnov borilnih veščin in brezkompromisno vračate svetu milo za žajfo. Brezkompromisno. In na trdo.« (Ksenija Jus, »Kantavtorski evangelij po Jusu – Misli slovensko«, Reaktor, marec 2011.)

Naslednje poglavje, ki izrazito negativno in zaviralno vpliva na razvoj in uveljavitev Kanfesta, je dejstvo, da v dvajsetih letih življenja – no, bolj životarjenja – v samostojni Sloveniji kantavtorskemu poklicu še vedno ni uspel preboj med registrirane specializirane poklice na področju umetnosti.

Jaz se na formularjih predstavljam kot klasična razcepljena osebnost, enkrat v vlogi skladateljice, pesnice, pevke, kitaristke, glasbenice, drugič performerke, režiserke, scenaristke itd. Formalno sem lahko mnogotera umetniška ustvarjalka in celo poustvarjalka, razen kantavtorice.

»Domnevam, da je Slovenija pravna država. In domnevam, da si poklic, ki ga opravljam (in evidentno nisem edina) že skoraj dve desetletji, zasluži svojo definicijo in vpis v register specializiranih deficitarnih poklicev na področju kulture. Prevod: ker moji predniki prihajajo s kmetije, si dovoljujem, da predstavim svoj pogled s pomočjo kmečke pameti. Primer številka ena: kmet se na tržnici predstavi kot kmet. Primer številka dve: mesar se v mesnici predstavi kot mesar. Oba imata jasno določeno vlogo v družbi. In ko se omenjena uporabnika javnega prostora iz številk ena in dva srečata na davčnem uradu, prvi v obrazec, v polje »poklicna dejavnost«, napiše kmetovanje, drugi pa mesarstvo. Jaz se na formularjih predstavljam kot klasična razcepljena osebnost, enkrat v vlogi skladateljice, pesnice, pevke, kitaristke, glasbenice, drugič performerke, režiserke, scenaristke itd. Formalno sem lahko mnogotera umetniška ustvarjalka in celo poustvarjalka, razen kantavtorice. Pa čeprav smo na Slovenskem izraz kantavtorstvo tako rekoč že posvojili in pozabili, da pravzaprav prihaja iz Italije. Pa čeprav se počutim kot kantavtorica, in ne boste verjeli, celo izgledam tako!

Dislocirana enota zlate ribice, d.o.o.

V domnevno pravni državi izhajajo vse pravice in dolžnosti iz natančno določenih osnovnih zakonskih pogojev. Če želim opravljati določen poklic, mora biti ta najprej kot poklic registriran. In dokler ne bo, se bomo vsi (ali vsaj večina), ki še kako obstajamo in ustvarjamo kot kantavtorji, srečevali s pojmom zlate ribice, ki čaka, da jo z zakonom povišajo v človeško ribico. Slednje dejanje – kljub temu da bo ribica morda dobila lepše pogoje življenja in bo zaščitena, kot se spodobi – ne bo odpravilo dejstva, da njeno sporočilo še vedno z veliko težavo prihaja do ljudi. Ne glede na povišanje: človeška ribica je še vedno samo človeška ribica, slepa, gluha, nema in lepa. Kot je moja dežela. A nekje je problem, ki so nam ga zapustili vrhunski glasbeni strokovnjaki iz preteklosti, potrebno začeti reševati. Nekje mora nekdo preprosto in jasno postaviti mejo in reči ne! Dovolj. In če kje, potem ga je primerno začeti reševati na začetku. In če kdo, potem vlada. Ljudje, ki so dobili naš mandat zato, ker jim zaupamo. In če kje, potem tam, kjer pravna država dobi ime pravna država.« (Ksenja Jus, »Kantavtorski evangelij po Jusu – Misli slovensko«, Reaktor, marec 2011.)

Od težav s problemi preidimo k sladkemu koncu …

Dragi bralka in bralec,
Kantfest je tik pred vrati. Ne pozabi jih odpreti. In to počni pogosto in redno in v naš spomin. Le tako boš v svoje življenje prinesla/prinesel pesmi, ki jih kantavtorji živimo zate. Če nas ne slišiš na radijskih postajah in ne vidiš na televiziji in če ne bereš o nas v časopisih, to še ne pomeni, da ne obstajamo. Smo, le poti do naših pesmi so zaenkrat vijugaste in strme. Kdo ve, morda bodo pa glasbeni trgovci že letos uvedli posebno linijo javnega prevoza, ki te bo hitreje pripeljala do nas. Nas do tebe, drago občinstvo, trgovci v tem trenutku, žal, (še) ne pustijo. Mi pa se ne pustimo njim!

Medtem se imejte nadstandardno,
Ksenija Jus