20.03.2018

Kjer se lahko vzpenjaš naprej

Kadar se občutja in tendenca po sporočilnosti združijo z ravno pravšnjo mero tehničnih veščin ter živosti, prenesene na ali v inštrument, so pomembni le še ton, melodija, energija. In na tej ravni deluje tandem  Jureta Pukla in Matije Dedića.

Nina Novak

Hybrid

Jure Pukl & Matija Dedić

Hybrid

Whirlwind Recordings
2017

Če kaj, potem glasba zmore premikati meje, tako stvarne kot tiste navidezne, ki se v obliki predsodkov pojavijo v naših glavah. Vendar naj bi znotraj umetnosti ti ostali brezpredmetni, kajti šteje izključno tisto, kar posamezni glasbenik nosi v srcu in z nekaj spretnosti pretvori v note. Kadar se občutja in tendenca po sporočilnosti združijo z ravno pravšnjo mero tehničnih veščin ter živosti, prenesene na ali v inštrument, so pomembni le še ton, melodija, energija. In na tej ravni deluje tandem  Jureta Pukla in Matije Dedića. Gre za zadnja leta nikakor ne redko slovensko-hrvaško glasbeno navezo (druga takšna, prav tako stalna je med Mirom Kadoićem in Nikolo Matošićem). Matija Dedić, sin znamenitih šansonjerjev Arsena Dedića ter Gabi Novak, pianist, ki je prepoznavnost dosegel s spremljanjem številnih hrvaških pevk in pevcev, zato je morda v jazzovskih krogih ostajal vse predolgo nekako neviden, in velenjski saksofonist Jure Pukl, sicer stacioniran v New Yorku, sta se podala na glasbeno potovanje studijskega koncertiranja v kalilnici jazzovske glasbe. K sodelovanju sta povabila basista Matta Brewerja in bobnarja Johnathana Blaka, kot gostja dveh skladb pa se jima je pridružila še Melissa Aldana, ki je podvojila saksofonske linije in jih povedla v sfero ubranega sozvočja.

Vendar Hybrid ne združuje le glasbenikov z navidezno različnimi ozadji in izhodišči. Pri tem križancu gre v prvi vrsti za spoj dveh avtorskih in muzikalnih, v vseh pogledih nadvse prepoznavnih izrazov, ki sta ju nadgradila in na ta način tako svojo igro kot kompozicije prestavila na novo raven; s tem pa tudi poslušalce. Prevladuje vpetost v tradicijo, in sicer kot temelj spogledovanja z modernimi pristopi, ki na trenutke popeljejo v free jazz. Z izjemo Lonely Woman Ornetta Colemana so vse kompozicije avtorsko delo obeh glasbenikov; omenjena skladba se sicer razlikuje od preostalih ne le po tem, da sodi v repertoar klasične jazzovske pesmarice, temveč tudi po tem, da Pukl v njej poseže po bas klarinetu, zato se giblje v spektru drugačnih zvočnih barv, medtem ko zaradi intimnosti ter dialoga med klavirjem in saksofonom (p)ostaja nekoliko nedorečena, na trenutke otožna, a sočasno mehkobna in jasna. V vsakem trenutku čutna, pri čemer se zdi, da note menjajo besede. Kompozicije druži gibek glasbeni tok, zaradi katerega delujejo kot živ organizem, ki se ob vsakem predvajanju dotika drugih čutov. Tako ves čas ostajajo v službi samih sebe in večno spremenljivih izsekov iz življenja, od koder verjetno prihaja tudi navdih zanje. Morda Where Are You Coming From and Where Are You Going? v tem nekoliko prednjači.

A prava vrednost tovrstnih glasbenih avantur se skriva v dejstvu, da navidezno delujejo tako melodično in spevno ter lahkotno, da bi njihove melodije lahko poplesavale v nas skozi ves dan. Vendar šele v trenutku, ko popustijo naši jezovi, ki včasih zavirajo pot raziskovanja, in vstopimo v dežele, kjer ne prevladuje le površno zaznana povezava med saksofonom in klavirjem, temveč tudi močna osnova kontrabasa ter bobnov. Kontrabas in bobni v posamezne kompozicije posežejo tako z (ritmičnim) temeljem kot s solističnimi vložki, s katerimi zaokrožijo pripovedovanje. Ta oblast se še posebno odrazi v sorodnicah Sequence II in Sequence III. Predvsem nas želja po uživanju in doživljanju hibrida ponese na drugo raven zavesti, kjer je vse bolj odprto, široko, globlje, pristnejše in iskrenejše, prav tako resničnejše. V svet, v katerem je treba ugledati drobne reči, da bi z njihovo pomočjo lahko glasbeno druženje postalo dolgoročno, z nekaj sreče celo večno, saj na vsakem srečanju osvojimo eno od neskončnega števila njegovih stopenj.