18.03.2015

Knap'n'roll pod kozolcem

Orleki letos praznujejo 25. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti je pri založbi Klopotec izšel njihov nov album z naslovom Orlek unterzug – live.

Izak Košir

Orlek unterzug – live

Orlek

Orlek unterzug – live

Založba Klopotec
2015

Glasbena zasedba Orlek je postala sinonim za Zagorje ob Savi, od koder prihaja. Tako kot knapi, ki se nemalokrat znajdejo v besedilih Orlekov, ta vsebujejo tudi rudarske izraze, značilne za omenjeno regijo. Človek bi iz pripovedovanja pričakoval, da se bodo Orleki lotili katerega od staromodnejših žanrov, a temu ni tako. Klasično rock postavo dopolnjujeta le obvezna pihalna sekcija in harmonika. Svoj(evrsten) glasbeni izraz so Orleki poimenovali knap'n'roll, njihov odmev pa sega preko Save in preko slovenskih meja. Ob obiskih v tujini, nastopili so denimo na številnih festivalih na Kitajskem, v Avstraliji in ZDA, imajo eno samo pravilo: vedno prepevajo le v slovenskem jeziku. Da jih kot ambasadorje Zagorja ceni in priznava tudi Zagorje samo, priča dejstvo, da so jim podelili najvišjo nagrado za kulturo v tamkajšnji občini, plaketo Slavka Gruma za izjemne dosežke na področju kulture v daljšem časovnem obdobju; letos so z isto plaketo nagradili še njihovega harmonikarja Jureta Torija.

Knap'n'roll je prisoten že vse od leta 1990. Orleki letos praznujejo 25. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti je pri založbi Klopotec izšel njihov nov album z naslovom Orlek unterzug – live. Gre za koncertni plošček v akustični, unplugged izvedbi, ki vsebuje skladbe iz različnih obdobij četrt stoletja dolgega ustvarjanja. Zgoščenka je bila posneta v domačih krajih, pod kozolcem na kmetiji Kos z Razborca pri Zagorju. V aktualni zasedbi so Vlado Poredoš (vokal, kitara, orglice), Bojan Bergant (el. kitara), Matej Fele (el. kitara), Luka Kopušar (bobni), Mitja Tori (bas kitara), Jure Tori (harmonika, klaviature), Ečo Matko (pozavna), Jan Adamek (trobenta) in Kristijan Adamlje (saksofon). 

Kot da bi harmoniko igral Chuck Berry

Že uvodna pesem Čolnišče da poslušalcu jasno vedeti, kaj mu bo ponudil pričujoči plošček: urbano glasbo, preneseno v podeželsko okolje, in podeželske instrumente, zaigrane na urban način. Orleki pravzaprav združujejo in ponujajo najboljše iz obeh svetov. Sliši se, kot da bi harmoniko igral Chuck Berry. Če malo karikiram, bi jih nemara lahko označil za narodnozabavni punk, ki ga (prosim) ne gre mešati ali kakorkoli povezovati s ponesrečenim slovenskim evrovizijskim poizkusom, poimenovanim »narodnozabavni rock«. Orlek unterzug – live je vaška godba na nivoju, ki jo lahko postavite na oder kateregakoli svetovnega rock festivala. Po udarnem začetku se takoj pri drugi pesmi, ki nosi naslov Moja boginja, hitrost upočasni z baladno, ljubezensko skladbo, kjer ne manjka prave mere humorja: »Jaz za vsesplošno duhovnost skrbim, skrb za telesnost pa njej prepustim, zmer poklanja mi žulje, žulje srca, on pa žulje ta prave ime.« Sledeča pesem je priredba Srečen, posneta v nekakšni country-folk izvedbi in je zagorskim knaprockerjem v vsej svoji samoironiji prav pisana na kožo, saj so »srečni na svoj žalosten način«. Četrti komad, Houdre, je že v slogu pripovednega temačnega kabareta Tindersticks. Zanimivo je, kako dobro se Orleki znajdejo v vsakem žanru, četudi jim izklopiš elektroniko; bend, ki se mu ni treba skrivati za distorziranimi kitarami, in ki tudi takrat, ko njegove člane slečeš, zveni enako prepričljivo, je zagotovo dober bend. Rdeča nit plošče je pravzaprav predstaviti petindvajsetletni opus v povsem goli različici, nekje v intimnem vzdušju, skromno, brez fanfar. Sosledje pesmi teče gladko kot ura in skozi zvočno pripoved si lahko poslušalec zlahka vizualizira, kako je moralo biti takrat – pod kozolcem, naj se sliši še tako »kmečko«. 

Zanimivo je, kako dobro se Orleki znajdejo v vsakem žanru, četudi jim izklopiš elektroniko; bend, ki se mu ni treba skrivati za distorziranimi kitarami, in ki tudi takrat, ko njegove člane slečeš, zveni enako prepričljivo, je zagotovo dober bend.

V uho se mi je posebej usedla šansonjersko-punkerska Posmrtna pesem za gospo Marijo, kjer Poredoš ob koncu poudarja: »Ja, kaj potem, saj vsak dan umirajo ljudje!«, pa Pesem za Ačkija, ki ima tradicionalno slovanski, če že ne kar ruski melos. Na cedejki boste našli tudi povsem instrumentalni Balkan Expres, ki bolj kot rock'n'roll ponuja dixieland. Izbor predzadnje skladbe sicer razočara, saj gre za »pod kozolcem« predvidljivo Na golici bratov Avsenik, in danes je bojda modno, da jo za svojo vzamejo tudi rockerji. Preferiral bi, da bi harmonika pri Orlekih ostala znotraj okvira knap'n'rolla, saj jih ravno to dela posebne, drugačne in unikatne. To je njihov zaščitni znak, njihov brand, ni se jim treba podajati v preverjene vode ali na silo širiti krog poslušalstva; konec koncev gre za 25 let skupine Orlek in ne za obletnico ali poklon ansamblu Avsenik. Namesto te bi tako vsekakor raje slišal vedno aktualno in tisto, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin, Adijo, knapi.

Življenje gre naprej, kot pravi sklepna istoimenska pesem, ki zaključi v značilnem slogu z najljubšo temo Orlekov, Zagorjem ob Savi: »Ta dolina prekrasna je!«