07.11.2020

Ko človeštvo obmolkne

Človek je del narave, a se obnaša, kot da je njen gospodar. Novo Brgsovo delo to lepo osvetli in odpre vprašanje človeškega zvočnega onesnaževanja okolja.

Žiga Jenko

Silence of the land

BRGS

Silence of the land

samozaložba
2020

Jaka Berger aka Brgs je prepoznavno ime v svetu glasbe tako doma kot širše. Zvok je nekaj, kar raziskuje, pri tem pa se formalno ali žanrsko ne omejuje. V svojem najnovejšem albumu Silence of the land se meditativno loti človeškega zvočnega onesnaževanja okolja. Ekološki moment je v zadnjem času avtorjevega ustvarjanja močno prisoten, saj je od aprila letos to že tretji solo projekt v tej maniri. Tu lahko navedemo še albuma Fall of the invisible tree in Plastic whalesSilence of the land tako zaživi kot ekološka zvočna inštalacija, ki človeka ozavešča o posledicah njegovega ravnanja. Ker je grajena na principu zavedanja in vsebuje zadosti intrigantnosti v spremnem tekstu, lahko na nevsiljiv način pritegne poslušalca in sproži proces zavedanja. Vemo pa, da je zavedanje prvi pogoj za spremembo. Delo aktivira poslušalca, usmeri mu ter nabrusi ušesa.

Album Silence of the land je dvakrat ponovljen isti terenski posnetek, v katerem Brgs v prvem zvočnem kosu, imenovanem Nature, z digitalno tišino nadomesti dele, ko se pojavijo zvoki človeškega izvora. V drugem zvočnem kosu, Humans, z digitalno tišino nadomesti dele, ko je slišati samo zvoke nečloveškega izvora. Albumu je na Brgsovi bandcamp strani (https://brgstime.bandcamp.com/) dodan spremni tekst, ki opredeli koncept dela. Navede, da nima drugačnih ambicij kot vzpostavljati zavedanje o človeškem zvočnem onesnaževanju okolja. Z umeščanjem digitalne tišine želi pri poslušalcu doseči zavedanje zvokov in zvočne onesnaženosti v njegovi lastni okolici.

Ob poslušanju obeh verzij posnetka je jasno, da rešitev ni odsotnost človeških zvokov, saj so vezani na njegov obstoj. Po drugi strani pa lahko rečemo, da okolje zvočno onesnažuje tu ptič, ki ga slišimo na posnetku in preglasi s svojim petjem okolico. Jasno je, da gre za ravnovesje, ki smo ga podrli. Silence of the land tako zaživi kot ekološka zvočna inštalacija, ki človeka ozavešča o posledicah njegovega ravnanja. Ker je grajena na principu zavedanja in vsebuje zadosti intrigantnosti v spremnem tekstu, lahko na nevsiljiv način pritegne poslušalca in sproži proces zavedanja. Vemo pa, da je zavedanje prvi pogoj za spremembo. Delo aktivira poslušalca, usmeri mu ter nabrusi ušesa. Ob natančnem poslušanju še vedno lahko slišimo delčke človeških zvokov v zvočnem kosu Nature in obratno v Humans. A to niti ni tako pomembno, saj resnične meje v mestih in njihovi okolici skoraj ni mogoče potegniti. Visoke zgradbe pa so mesta popolnoma zvočno izolirala od narave. Slišimo jo lahko v parkih. A tudi tam je človeški hrup subtilno vedno vseprisoten kot tinitus. Obstajajo študije, ki pričajo o tem, da tovrstni konstantni človeški hrup lahko pospeši nastanek Alzheimerjeve bolezni. Tu gre pohvaliti avtorja kot umetnika, ki je na inovativen način uporabil medij zvoka in terenske posnetke, da bi umestil svoje sporočilo. Gre za ozaveščanje podzavestnega, umetnikovo sporočilo. Za premik zavedanja poslušalca in prikaz življenja v drugačni luči. Vedno obstaja več različnih možnih pogledov na isto stvar. Ravno to se mi zdi vrlina zvočnih praks, ki raziskujejo periferijo zvoka in ga odkrivajo v novi luči.

Naslovnico albuma je oblikovala Špela Škulj. Na njej je učinkovito, z zelo preprosto grafično potezo, podana zgodba onesnaževanja in odsotnosti, ki je rdeča nit albuma.  

In zakaj raje govorim o človeških in nečloveških zvokih in ne o človeških in naravnih zvokih? Vsi zvoki so naravni, ekologija in onesnaženje pa sta pojma, ki si ju je izmislil človek, ko je odkril, da določeni vplivi škodujejo in celo uničujejo okolje ter posledično dolgoročno znižujejo njegov življenjski potencial. Ker želi živeti čim dlje, želi svoje ravnanje popraviti, a to je mnogokrat vezano na udobje, ki se mu ni voljan odreči. Zato potrebujemo umetnost in takšne nekomercialne umetnike, da družbi pokažejo pogled na življenje z drugega zornega kota. Žal je to v družbi potrošništva nezaželeno in se dogaja ravno obratno, tako da umetnike poriva na rob preživetja. Menim, da bi si tovrstno delo zaslužilo stalno postavitev in poglobljeno pozornost vsakega posameznika.