15.02.2014

Ko očistiš čevlje za na pot- Glasba in delo Tomaža Pengova

... Marsikaj bi še lahko zapisali o Pengovovem druženju z besedo in glasbo, vendar je zdaj čas za minuto molka. Iz spoštovanja do ustvarjalca, ki ni nikoli maral besede legenda: zdela se mu je odvečna in nehvaležna, in prav je imel ...

Matej Krajnc

»Legenda« pomeni tudi definicijo, razlago, napotek …, kar pravzaprav je opus Tomaža Pengova. Definicija širine umetnosti. Razlaga »zdanjih in prednjih časov«. Napotek za življenje v brezkompromisnosti. (Foto: Katarina Juvančič)
Foto: Katarina Juvančič

S Tomažem Pengovom sva skoz leta večkrat nastopila drug pred drugim ali za drugim, kakor koli je naneslo, bodisi v okviru Festivala Sanje bodisi na Dnevih knjige, kjer sta z Vaskom Poličem svojčas obletno pripravljala polurna srečanja literature in glasbe. Redkobeseden, kot je sicer bil, se je znal razvneti v pogovoru o glasbi in literaturi bodisi v pokojni Vinilmaniji, ko je nekega ljubljanskega popoldneva leta 1997 prišel iskat Dylanovo ploščo Highway 61 Revisited, bodisi na pred/postkoncertnih druženjih ali ob še ne tako davnih predstavitvah knjige njegovih zbranih pesmi. Najino zadnje druženje se je zgodilo prav ob tej priložnosti v velenjski knjigarni Kulturnica, ko je večinoma bral svoje pesmi in bil vidno navdušen nad odzivom občinstva. Bil je tudi očitno utrujen, a je kljub temu odigral tri pesmi, »best of«, kot je duhovito napovedal venček Rodovnik vina, V nasmehu nekega dneva in Glažek vinčka.

Townes van Zandt, eden najpomembnejših ameriških »kantavtorjev«, je svojčas izjavil, da so besede tiste, ki štejejo, glasba pa je dodatni presežek, ki ga je zmožen ustvariti le malokdo. Res je tako, da se da resnično presežne glasbeno-besedne ustvarjalce ponavadi prešteti na prste ene roke, in Tomaž Pengov, ki ga z glasbo Townesa van Zandta veže močna ustvarjalna vez, je bil ena redkih ptic osamelk, ki so uspele prinesti pomlad, in to z vsakim verzom, ki ga je izvabil iz svojih »krilatih večerov čakanja«. Čeprav je ptica odletela v tišino stolpa, je njena zapuščina ostala.

Izročilo, ki mu je pri svojem ustvarjanju sledil Tomaž Pengov, sega dolga stoletja v preteklost, med provansalske trubadurje, in hkrati v ne tako zelo oddaljeno polpreteklost zgodovine popularne glasbe, točneje tistega odcepa, ki ga imenujemo uglasbena poezija. Pri prvih gre, če zelo na hitro očrtamo, za plemenito izročilo srednjeveške lirike, povezano s hrepenenjem do kulta ljubljene osebe, ki ostaja fizično neznana, za telesno čutnost v platoničnih okvirih in povezavo ljubezni z naravo, trubadurjeve pesmi pa večinoma izvajajo za to poklicani glasbeniki. O izročilu trubadurjev sta pri nas v monografijah podrobneje pisala Boris A. Novak in Miha Pintarič, prav Boris A. Novak pa je delo Tomaža Pengova tudi akademsko umestil v umetniško presežne sfere povezovanja glasbe s poezijo in mu dodelil status vrhunskega besedno-glasbenega ustvarjalca s koreninami v trubadurskem izročilu, ki pa ga ves čas polni s sodobno čutnostjo folk glasbe, naposled povezane tudi z rockovsko poezijo. Taka drža seveda nujno pomeni samohodstvo, ustvarjanje ob robu družbe, a je hkrati redek interdisciplinarni presežek, ki se kljub večkrat visoki ceni, ki jo umetnik plača za tako držo, vselej zapiše v zgodovino kot brezčasna umetniška ekspresija. Druga veja tega izročila je povezana s pesniki/glasbeniki, ki so v drugi polovici 20. stoletja, točneje v 60. letih, izšli iz raznih sodobnejših literarno-glasbenih izročil. Pri Tomažu Pengovu kaže tozadevno govoriti zlasti o štirih osebnostih: Bobu Dylanu, Leonardu Cohenu, Donovanu Leitchu in Townesu van Zandtu. Slednji trije so njegovemu opusu morda najbližji: Cohen s svojim pesniškim ozadjem, izročilom evropske romantike, Donovan s pastoralnim pesništvom in keltsko melodiko, ki s svojo čutnostjo hodi v korak s provansalskimi romanskimi koreninami, van Zandt s podobno pastoralo, ki izhaja zlasti iz folk glasbe ameriškega Juga, ki je v svoji zgodovini tesno povezana z Evropo, prav tako pa tudi z afroameriškim izročilom bluesa in gospela, od koder zajetno črpa tudi Dylan, ki izpričano korenini v rokenrolovski glasbi šestdesetih, tesno povezani z bluesom, countryjem in afroameriškim gospelom.

Iz tega izhodišča lahko prvo kantavtorsko veliko ploščo nekdanjega jugoslovanskega prostora, Pengovova Odpotovanja (1973), po usmeritvi in zvoku umestimo k van Zandtovemu prvencu (1968) in Donovanovim albumom iz druge polovice šestdesetih let. Pengov je z značilnim igranjem kitare (in tudi lutnje) ustvaril zvok, ki s prepričljivo melanholično, a brezkompromisno interpretacijo pravzaprav ni potreboval drugih glasbenih podlag, zlasti zato ne, ker so dodatno glasbilo predstavljale njegove besede. Držo samohodca, ki v sebi nosi pesniško izročilo bogate evropske zgodovine, je bivanjsko izpričeval v zgodnjih pesmih, kot so Cesta, V nasmehu nekega dneva, Danaja in Potovanje nespečih. Hkrati je v posameznih pesmih ustvarjal močne pesniške podobe, v katerih se združujeta pravljičnost in vsakdanjost, v Potovanju nespečih, denimo, pa je mojstrsko orisal mentaliteto 20. (in žal tudi 21.) stoletja (ki seveda sega nazaj celo v antične čase): »Sneli so zavese zavesti /odprli okna proti soncu / se napili svetlobe do bolesti / in zdrveli proti koncu / bili so prazne harfe / in veter je na njih zaigral / pisali so na čela sten / igrali klovne za hrano …«

Z akademskim priznanjem njegove poetike je krog zaključen, kar pa zadeva njegovo glasbeno kariero, je njena značilnost prav to, da ni nikoli iskala žarometov in ji je bila vsakršna medijska pozornost odvračanje od začrtane poti, pokončne drže ustvarjalca, ki mu ni cilj ta, da bi ugajal, pač pa, da bi ustvarjal. 

Seveda je jasno, da je s takšnim avtorskim pristopom zanj bila zanimiva tudi ljudska pesem, zlasti njen epski, morda nekoliko bolj oddaljeni del, po Dylanovi veji pa ni bil imun niti za angažirano poetiko Ježka, ki jo je avtorsko nadgradil zlasti na tretji plošči Rimska cesta (1992), ko je s Starimi klovni in Generali, predvsem s slednjimi, orisal nesmiselnost oboroženih spopadov in ljudi, ki iz tega delajo kariere in/ali slepo verjamejo velikim vodjem. Na tej plošči, ki je za celotno sliko njegovega dela morda še pomembnejša od Odpotovanj, je izvajal tako Ježkove pesmi (Vandrovček, Črna pega) kot Prešerna (Kam?), razen tega pa še omenjene angažirane in tudi ponovno pretuhtane lastne avtorske pesmi s prejšnjih plošč (denimo V nasmehu nekega dneva). Že z drugim albumom, ki je izšel petnajst let po prvencu in ga je naslovil Pripovedi (1988), je k svoji kitari in lutnji dodal nekaj drugih glasbil: klavir, tolkala in nekatera manj običajna glasbila, povezana z etno glasbo ali, bolje rečeno, z glasbami sveta, denimo piščali, rog ipd. Na Pripovedih pride do izraza zlasti zanimanje za ljudsko izročilo z njegovo najbolj znano izvedbo, skladbo Rodovnik vina, in z avtorsko reinterpretacijo ljudske epske pesmi o Pegamu in Lambergarju, ki je, kot vemo, služila tudi kot ogrodje Levstikovega Martina Krpana. Hkrati se na tej plošči znajdejo nekatere njegove najlepše pesmi, denimo Tihe so njive. Na četrtem albumu Biti tu, ki je izšel tri leta za Rimsko cesto, je še enkrat mojstrsko povezal usmeritvi prejšnjih dveh plošč: ponovil je avtorsko Cesto, predelal Ježkov Glažek vinčka in iz zakladnice ljudskih tem izbral Dekle moje, ki se je tematsko odlično ujela s prejšnjimi izbori ljudskih pesmi. Posegel pa je še dlje v mitološko pesniško izročilo in ga povezal s sodobno vsakdanjostjo (Škrat Tom, Sojenice in klateži).

Z antologijo Dih, ki je sredi devetdesetih v knjižni obliki končno med bralce pripeljala njegovo liriko, smo dobili verjetno eno najpomembnejših povojnih liričnih pesniških knjig, in sicer zlasti zato, ker je kot še nobena poprej in zgolj z izjemo opusa Janija Kovačiča nosila interdisciplinarno težo našega umetniškega izročila. Medtem ko je Kovačič spojil tradicijo z modernim na nekoliko bolj neposredno angažiran, ostrejši, bolj satiričen način, je Pengovova pastoralnost končno na sodoben način povezala Prešerna z Jenkom, Jenka z Gregorčičem, Gregorčiča z Minattijem in tako naprej vse do devetdesetih. Nadgradnja te knjige je knjiga Drevo in zvezda, ki je izšla leta 2011 in velja za doslej najpopolnejši pregled njegovega besednega ustvarjanja, pridano pa ima tudi zgoščenko, na kateri je precej recitalov; te oblike podajanja se je v zadnjih letih Pengov precej posluževal, malce bržčas zaradi pojemajočega zdravja, malce pa iz zavedanja moči besede – da namreč obstaja tudi prostor za golo besedo, ki na ta način seveda ni nujno ločena od glasbe.

Kakopak ne kaže prezreti Pengovovega dela za gledališče in film; oboje nekako sodi v že omenjeno interdisciplinarnost umetnosti, ki kot privzeta značilnost teče skoz njegov opus. S svojim delom si je Pengov že zelo zgodaj pridobil status najpomembnejšega kantavtorja tako pri nas kot v okviru meja nekdanje domovine. Z akademskim priznanjem njegove poetike je krog zaključen, kar pa zadeva njegovo glasbeno kariero, je njena značilnost prav to, da ni nikoli iskala žarometov in ji je bila vsakršna medijska pozornost odvračanje od začrtane poti, pokončne drže ustvarjalca, ki mu ni cilj ta, da bi ugajal, pač pa, da bi ustvarjal.

Morda velja s to ugotovitvijo zaključiti pričujoče razmišljanje. Marsikaj bi še lahko zapisali o Pengovovem druženju z besedo in glasbo, vendar je zdaj čas za minuto molka. Iz spoštovanja do ustvarjalca, ki ni nikoli maral besede legenda: zdela se mu je odvečna in nehvaležna, in prav je imel. Vendar lahko »legenda« pomeni tudi definicijo, razlago, napotek …, kar pravzaprav je opus Tomaža Pengova. Definicija širine umetnosti. Razlaga »zdanjih in prednjih časov«. Napotek za življenje v brezkompromisnosti, ki jo morda težko razumemo, a nam postane najbolj jasna takrat, ko nam je najtežje. Brez dvoma so vse lastnosti ustvarjalnega značaja Tomaža Pengova lastnosti, ki jih premorejo zgolj resnične pesniške veličine. Tomaž Pengov sodi med največje pesnike našega časa.