04.04.2012

Ko »tišina« pove več kot besede

Pogovor z duom Silence, ki bo 14. aprila objavil nov album Musical Accompaniment for the End of the World. O odnosu do glasbenih založnikov, ustvarjanju glasbe za gledališče in ples, ozadju nastajanja novega albuma ...

Goran Kompoš

Duo Silence je novi album snemal v Zagrebu (foto: Boris Benko)
Foto: Boris Benko

Ko med sledilci domače glasbene scene misel napelje na besedo »silence«, težko naletiš na človeka, ki je ne bi hipoma povezal z dvojcem Boris Benko / Primož Hladnik. Še več, skoraj brez izjeme zanju vsi najdejo le pohvalne besede. In to kljub dejstvu, da sta se Ljubljančana že pred desetletjem umaknila v senco svojega studia, stran od odrskih žarometov ter opravljivega jezika javnosti in da je od njunega zadnjega »pravega« studijskega albuma minilo dolgih osem let. Toda njuna odsotnost z glasbenega prizorišča je le navidezna. V tem času sta objavila antologijski album (vključno z desetimi prej še neobjavljenimi skladbami), tri plošče z glasbo iz plesnih in gledaliških produkcij (iz sodelovanj s plesno-gledališkim kolektivom Betontanc Matjaža Pograjca ter gledališčnikom Tomažem Pandurjem), posnela sta glasbo za album Volk zasedbe Laibach, z glasbo opremila film Slovenka Damjana Kozoleta … Potem ko sta leta 2004 s konceptualno subverzivno ploščo Vein, a Tribute to a Ghost na preizkušnjo postavila sodobno medijsko površnost, sedaj z njeno naslednico Musical Accompaniment for the End of the World (Pekinpah Association) širita svoj izjemni glasbeni opus. Minimalistično zasnovan album, ki sloni na skrbno izbranih zvokih dveh koncertnih klavirjev, subtilnih sintetičnih posegih in Benkovi poeziji ter prepoznavnem glasu, ponuja izjemno izkušnjo njunega izrazito intimnega izraza. Ker svojo zasebnost skrbno varujeta pred vsiljivo zvedavostjo popularno glasbenega ustroja, je intervju nastal skozi elektronsko dopisovanje. V njem je Benko spregovoril o njunem odnosu do privržencev, glasbenih založnikov, ustvarjanju glasbe za gledališče in ples ter ozadju nastajanja novega albuma. Kakopak v maniri, kjer »tišina« pogosto pove več kot izrečeno …



Silence (foto: Jože Suhadolnik)Ob poslušanju novega albuma se pojavi vtis, da živita v nekem vzporednem svetu, ki ne pozna klasičnega koncepta časa. Je to samo spretna iluzija ali pa se med ustvarjanjem glasbe tudi fizično (kolikor je to sploh mogoče) distancirata od naglice aktualnega življenjskega ustroja in vseh motenj, ki jih ta vsiljuje?

Naglica tudi nama ne prizanaša. Na vso srečo. Sem otrok svojega časa; potrebujem neizčrpen vir motenj, da lažje preživim sumljivi privilegij druženja s samim seboj.

Zdi se mi, da je na novi plošči še bolj izpostavljen vajin pregovorni perfekcionizem. Od prejšnjega studijskega albuma je resda minilo osem let, toda vmes sta napisala in posnela glasbo za film, vrsto gledaliških in plesnih predstav, Laibachov album Volk … v resnici sta bolj dejavna kot marsikateri bolj izpostavljen bend. Kako vse skupaj usklajujeta, si določata prioritete?

Določanje prioritet nama ne leži. Izjemno nerada zavračava ponudbe. Še danes se nama namreč zdi plačilo za pisanje muzike frapanten privilegij. Poleg tega pa manjši projekti niso tako uvidevni, da bi se – po zanimivosti – avtomatsko podredili velikim.

Bi se v idealnih pogojih, če bi si lahko neobremenjeno vzela čas, ustvarjanja albuma lotila drugače? Kaj je tisto, kar v vaju prebudi kreativnost?

Odkar sva konec osemdesetih prebrala, da so Ultravox snemali album Quartet na karibskem otoku Montserrat, si želiva posneti mračni album na sončni lokaciji.

Ne bi rekel, da se nama odnos s publiko upira.

Sredi devetdesetih, ko sta albume začela objavljati pri nemški založbi Chrom Records, se je v medijih veliko pisalo o tem, da smo dobili bend, ki so ga opazili tudi v tujini. So bile vajine ambicije takrat drugačne kot so danes, ko se nerada preveč izpostavljata, ko se vama klasični »pop« odnos med publiko in ustvarjalcem na neki način celo upira?

Na vso srečo sva relativno hitro ugotovila, da so življenjska naključja precej zanimivejša od planov in ambicij. Ne bi rekel, da se nama odnos s publiko upira. Verjameva pa, da je v najboljšem interesu poslušalcev, če jim onemogočiva, da naju (predobro) spoznajo. Avtorji s(m)o namreč precej učinkoviti pri kompromitiranju lastnega dela.

Danes večje založbe lovijo predvsem že prepoznavne ustvarjalce, prepoznavnost pa ob upadu prodaje albumov kroji predvsem koncertna prisotnost. Do koncertov imata zelo zadržan odnos, obenem pa ustvarjata glasbo, za katero se mi zdi, da bi jo moralo slišati več ljudi. V preteklosti sta z založniki imela menda precej slabe izkušnje, kljub temu pa tudi danes še obstajajo založbe, ki jih zanima glasba kot taka. Vama trenutna, nekako v senco umaknjena pozicija ustreza ali pa bi – če bi se ta pojavila – sprejela ponudbo večje založbe?

Bojim se, da sva precej skeptična do založb, ki so sposobne z glasbo zaslužiti.

Skozi sodelovanje z Laibach sta verjetno vsaj deloma dobila tudi vpogled v neodvisno založniško velikanko, kakršna je Mute Records?

Glede na najino absurdno idealizirano predstavo o Mute – gre namreč za kultno založbo, ki je imela ključno vlogo pri oblikovanju najinega glasbenega okusa – je bilo najino razočaranje ob soočenju z realnostjo presenetljivo skromno.

Sta v sodelovanju z Laibach videla predvsem priložnost za novo izkušnjo? V čem je bila skozi prizmo Silence največja vrednost sodelovanja?

Naročilo sva v prvi vrsti sprejela, ker nama je omogočilo sodelovanje z Laibach in založbo Mute. Tudi koncept plošče – predelave himen – je izjemno seksi. Projekt pa je navrgel tudi nekaj povsem nepričakovanih bonusov: obisk Daniela Millerja v najinem studiu, snemanje klavirskih partov na Fazioliju pokojnega Freddieja Mercuryja, prvo sodelovanje s simfoničnim orkestrom ...

Na neki način se zdi, da se (večji) popularnosti načrtno izogibata. V čem vidita tisto negativno plat prevelike popularnosti? Lahko prek nje pride do razvrednotenja glasbe?

Popularnosti se ne izogibava. Z veseljem jo sprejmeva – pod pogojem, da se ne vtika v najino anonimnost.

V glasbi iščem tisto, kar iščem tudi v življenju. Pojma nimam, kaj bi to lahko bilo.

Menda se kar najmanj ukvarjata s tem, kaj si o vajini glasbi mislijo ljudje. Logično vprašanje bi torej bilo, kakšen ideal v glasbi iščeta sama. Jonas Žnidaršič je nekoč strnil lepo misel, da zanimiva glasba oziroma umetnost hkrati razpira apolinično in dionizično dimenzijo …

V glasbi iščem tisto, kar iščem tudi v življenju. Pojma nimam, kaj bi to lahko bilo. Zanimivo pa je, da se ta fantomski ideal zdi bližje, ko sedim za pianinom.

Kar nekaj glasbenikov je večjo prepoznavnost doživelo potem, ko so začeli pisati glasbo za gledališče in sodobni ples. V vajinem primeru to verjetno ni bil razlog, saj sta takrat že sodila med najprepoznavnejše zasedbe. Kaj je bil povod, da sta se odločila za vstop v teater, performativno umetnost?

Ponudili so nama frapantni privilegij iz drugega odgovora.

Sodobno gledališče se močno opira na komplementarno ustvarjanje. Režiser postavi osnovno premiso, zgodbo, znotraj te pa je širok prostor za interpretacijo vseh udeleženih ustvarjalcev. V dokumentarcu Glasbenika na koncu sveta smo slišali, da sta do igralcev/plesalcev zelo nepopustljiva. Kakšne izzive pa vama postavljajo oni? V kakšni obliki vama oni vračajo input za vajino glasbo? Gregor Zemljič, s katerim sta med drugim sodelovala v kontekstu sodobnega plesa, je nekoč povedal, da ga navdihuje gib plesalcev in se nanj tudi hipno odziva …

Bojim se, da ne znam formulirati odgovora, s katerim bi bil zadovoljen. Neizmerna simpatija, ki jo čutim do igralcev, se vsakič nevarno približa ceneni sentimentalnosti in odkritemu prilizovanju.

V predstavi Barok Tomaža Pandurja sta dobila priložnost za sodelovanje s klasičnim orkestrom. Nov album sta v večjem delu posnela le z dvema klavirjema. V čem so prednosti in slabosti teh dveh izkušenj?

Izkušnji sta si presenetljivo podobni. Zanimivo je, da so aranžmaji za dva klavirja in glas zahtevali približno enako količino dela kot partiture za 30-članski orkester. Primerljiva je bila tudi nervoza ob snemanjih.

S snemanja v Zagrebu (foto: Boris Benko)Akademski glasbeniki so do popularne glasbe že pregovorno precej zadržani. V zadnjih letih se to sicer spreminja in je tovrstnih druženj mnogo več, v času ko sta se tega lotila sama, pa to še ni bila preveč uveljavljena praksa. Kako vaju je sprejel orkester?

Razumem zadržke akademskih glasbenikov. Če parafraziram Groucha Marxa: ne zaupam ljudem, ki v svojo družbo vabijo nekoga, kot sem jaz. Imela sva veliko sreče, da sva sodelovala z izvrstnim dirigentom in orkestrom, ki je prijazno prezrl najino pomanjkanje izkušenj. Morda je pomagalo tudi to, da sva v popularni muziki enaka outsiderja kot v klasični glasbi.

Kako bi opredelila prednost izkušnje z gledališčem pri ustvarjanju konvencionalnega studijskega albuma?

Če vprašate glasbenika, so pozitivni stranski učinki dela v teatru eklekticizem, nagnjenost k zahtevnejšim kompozicijam in ignoriranje trendov. Če vprašate založbe, so negativni stranski učinki dela v teatru eklekticizem, nagnjenost k zahtevnejšim kompozicijam in ignoriranje trendov.

Se sama s svojo glasbo presenečata? Se sprašujeta, od kod prihajajo ideje? Verjetno se to ne zgodi samo od sebe, pač pa terja čas, potrpežljivost …

Presenečenja so precej redka, so pa zato toliko bolj kratkotrajna.

Menda si ne želita, da bi bil kateri od vajinih albumov preveč uspešen, ker potem postane referenca za vse prihodnje. Pa vendar mediji tako rekoč vsak vajin album uvrstijo med najzanimivejše v tistem letu, kar se mi zdi povsem upravičeno, saj sta iz albuma v album zrelejša. Koliko si albume iz preteklosti za referenco jemljeta sama?

Ignorirava jih, kolikor je le mogoče, toda samemu sebi se človek težko izogne.

Vsi, ki živimo od kulture, imamo namreč precej intimno razmerje s slabimi obeti. Še posebej danes, v kriznih časih, ko nas mnogi poznajo pod rahlo pankerskim imenom Socialni paraziti.

Nove skladbe v dobršnem delu naslavljajo tiste najlepše življenjske trenutke, nekateri bi rekli celo trenutke, ki osmislijo življenje, pa vendar album nosi apokaliptičen naslov. Sicer je res, da aludira na stoto obletnico tragedije Titanika in da so Maji po nekaterih interpretacijah za letos napovedali kataklizmo. Če bo šel trend aktualnega družbenega ustroja še naprej v podobni smeri, človeštvo najbrž nima prav svetle prihodnosti. Se bliža konec?

Naslov plošče, ki se v prevodu iz angleščine glasi Glasbena spremljava za konec sveta, je najbrž posledica profesionalne deformacije. Vsi, ki živimo od kulture, imamo namreč precej intimno razmerje s slabimi obeti. Še posebej danes, v kriznih časih, ko nas mnogi poznajo pod rahlo pankerskim imenom Socialni paraziti.

Kako bi opredelil svoj odnos z besedami? Kako se ti »zgodijo« besede, ko začneta pisati skladbo?

Besedila pišem na koncu, ko je glasbeni del definiran. Gre za najzamudnejši del nastanka skladbe. Tlačenje asociativnega razkošja glasbene teme v ozki semantični okvir besed je zahtevno delo, ki mi nadvse rado odreka zadovoljstvo. Besede so žal precej manj zgovorne kot muzika.

Igor Vićentić in Sašo Vollmaier, s katerima sta sodelovala pri snemanju novega albuma, sta svoje delo opravila izvrstno. Svoj ego sta postavila v ozadje, zato se ne sliši njiju, pač pa klavir. Kako je prišlo do sodelovanja z njima?

Igor in Primož sta soseda in stara znanca. Bila sta namreč sošolca na srednji glasbeni. Saša pa sva spoznala, ko je zamenjal Primoža na promocijski turneji za Laibachov Volk. Sta izvrstna glasbenika, tako da je bila izbira pianistov relativno lahko delo. Precej večji problem je bil – presenetljivo – spraviti dva primerljiva koncertna klavirja v isti prostor.

@http://www.youtube.com/watch?v=2pzsCxdgB28@

Za skladbi Death is New York ter Heart of Darkness sta iz posnetkov Boštjana Hladnika že zmontirala videospota. Je to napoved za še večje posege Silence v svet filma?

Pripravljava spot za še eno skladbo z albuma, Electricity, s posnetki iz Boštjanove klasike Ples v dežju. Drugače pa bi z veseljem opremila še kakšen celovečerec. Recimo novega Bonda.

Aprila odhajata na Japonsko. Odmor po snemanju albuma ali sodelujeta pri novi produkciji? Se obeta promocijski koncert ob izidu nove plošče, ko se vrneta?

Z Matjažem Pograjcem, Betontanci, japonsko skupino Original Tempo in harmonikašem Markom Brdnikom bomo v Osaki in Kobeju delali na predstavi Avdicija za življenje, ki bo junija premierno predstavljena v Mariboru. Po vrnitvi imava v načrtu nekaj koncertov, prvi večji nastop pa bo (najverjetneje) 21. septembra v Kinu Šiška.