09.06.2011

Ko zorijo kante - letnik 2011

Letošnji Kantfest, že deveti po vrsti, je ponudil ducat starih in novih kantavtorskih obrazov, a vsaj v tekmovalnem delu ostal brez vsebinskih presežkov.

Katarina Juvančič

Zmagovalci letošnjega Kantfesta: Vanja Pajntar (zlata kanta), Aynee (srebrna) in Elvis Berljak (bronasta). (foto: Katarina Juvančič)
Foto: Katarina Juvančič

Nekaj dni pred prvo etapo devetega Kantfesta so moj elektronski poštni predal preplavili flajerji s fotografijo zariplega muzičista, ki se v silnem naporu steguje za kitaro, medtem ko ga davi in jaha (metaforično bi se temu reklo, oprostite nedostojni uporabi vulgarizma, jebe) zavaljeni, groteskni mafijski boter. Vse bi dišalo po škandalu tipa v rdečem baru, z malo več domišljije celo v hiši št. 203 ali, bognedaj, v sobi 102, če se ne bi pod sliko znašel pripis »Neznanska lahkost ustvarjanja«. Pa smo si oddahnili in si lepo »po domače« (latinsko: vulgus), oziroma prosto po Rolandu Barthesu, razložili ta škandalozni kantfestovski fotografski studium in punctum, skupaj s pomenljivim sloganom.

Neznana lahkost ustvarjanja po kitari grabečega, »osedlanega« reveža s slike, s katerim se po sili razmer in brez kakšnega strašnega ontološkega tuhtanja zlahka poistoveti večina domačega kantavtorskega življa, očitno predstavlja vsakodnevni boj malega, pojočega in brenkajočega človeka za pravico do ustvarjanja, ki mu jo krati v perverznega debeluharja preoblečeni birokratski, kulturnopolitični, medijski establišment. Skratka, fotografija nam dopoveduje, da je kantavtorsko bitje in žitje eno samo jahanje (o rabi ustreznejših vulgarizmov glej zgoraj). Ali kot je v slogu komentiranja kaskaderskih spretnosti v resničnostnih šovih pripomnila (kasnejša) bronasta kanta: »Ne počnite tega doma!«

Če torej velja, da slika pove tisoč besed, koliko in na kakšne načine jih potem lahko v desetminutni nastop stlači posamezni kantavtor, sem razmišljala, ko smo skozi zgodnjepoletne nalive drseli proti Rušam, mestecu nekje med Mariborom in avstrijsko mejo, ki se je ob težki industriji danes že afirmiralo kot prestolnica Kantfesta – vsakoletnega praznovanja marginaliziranih oblik glasbeno-pesemskega ustvarjanja in valilnice novih kantavtorskih nadebudnežev in nadebudnic.

Idejni očePlakat letošnjega Kantfesta, duša in srčni spodbujevalnik festivala je že od samega začetka lokalni kantavtorski gverilec z nacionalnim renomejem, internacionalnimi ambicijami in smelo vizijo, Peter Andrej. Brez nalezljivega in neusahljivega Petrovega entuziazma, njegove ruške trme in kljubovanja finančnim, institucionalnim ter birokratskim zapletom na meji vzdržljivosti festivala, ki preko poletja domače in tuje kantavtorje zapelje po celi Sloveniji in čez (letos se bodo predstavili v Novem Mestu, Celju, Sarajevu, Rušah, Ljubljani in na Lentu) že zdavnaj ne bi bilo. Z njim pa najverjetneje tudi ne ponovnega prebujenja domačega kantavtorskega podmladka, kar je – upam si trditi – na neki način posledica neutrudnega, skoraj desetletnega vseslovenskega promoviranja Kantfesta in neštetih poskusov opolnomočenja tovrstne glasbeno-poetske ustvarjalnosti v medijih, pri organizatorjih kulturnih prireditev, lokalnih in nacionalnih kulturnih blagajnikih, poslušalcih in samih glasbenikih. Po dolgih letih vztrajnega nagovarjanja vseh omenjenih struktur finančna podpora ostaja uborna, medijska odzivnost zmerno do pretežno mlačna, so se pa zato zdramili tako kantavtorji (letos jih je strokovna komisija v postavi treh izkušenih »samospevcev« – Adija Smolarja, Janija Kovačiča in Xenie Jus, dveh glasbenih publicistov – Jureta Potokarja in Gregorja Baumana ter radijske urednice Urške Čop od vseh prijavljenih izbrala približno tretjino) kot publika. Dvorana ruškega kulturnega doma je bila letos končno nabito polna in vonj po festivalskem golažu, ki je uhajal izza vrat sosednje »KantVIP« sobe in se mešal z nervozo dvanajstih nastopajočih, ki so v zaodrju ali za kako mizo živčno pilili zadnje akorde in hlastajoče ponavljali refrene, predno so padli v milost ali nemilost komisije in občinstva, ki je svoje favorite nagradilo z gromkimi aplavzi. To je bil zgovoren znak, da smo imeli opravka z živim in živahnim, glasbeno družabnim dogajanjem.

Raznolike nivoje kvalitete glasbenih, pevskih ter izvajalskih sposobnosti nastopajočih je žirija orkestrirala, izbirala in izbrala zdaj sinhrono, spet drugič v presenetljivi diskrepanci z mnenjem prisotnega občinstva in tekmovalcev.

Nabor kantavtorjev in kantavtoric je bil letos geografsko verjetno najpestrejši (od Bovca, Banjšic, Vrhnike in Mihovcev do Beljaka in Zagreba, iz slednjega so se pripeljali kar trije), po performativni in vsebinski plati pa vseeno brez presežkov. Kljub nekaterim pohvale vrednim poskusom prebijanja narativne povprečnosti, melodične ali harmonske predvidljivosti in suvereni, vseprežemajoči odrski prezenci so se namreč nastopajoči mnogokrat zatekali k preverjenim topikam in tematskim dualizmom (ljubezen–žalost, sreča–nesreča, jaz–drugi, življenje–smrt), klišejskim glasbenim formam ter izbiri instrumentarija, izrabljenim rimam, nedomišljenim metaforam in nepotrebnemu duhovičenju. Raznolike nivoje kvalitete glasbenih, pevskih ter izvajalskih sposobnosti nastopajočih je žirija (Smolar, Kovačič, Bauman, Potokar) orkestrirala, izbirala in izbrala zdaj sinhrono, spet drugič v presenetljivi diskrepanci z mnenjem prisotnega občinstva in tekmovalcev. Bronasto kanto so letos podelili Elvisu Berljaku, srebrno in zlato pa dvema medijskima »zvezdnikoma«: srebrno znanki zabavnih televizijskih oddaj, kot so Bitika talentov oddaje Spet doma, Parada, Slovenska popevka ter Ema, Simoni Černetič – Aynee, zlato pa si je po prepričanju žirantov zaslužil Vanja Pajntar, ki je nekaj medijske pozornosti (in neodobravanja žirantke Lucienne) vzbudil že lani z razvpito pesmijo Rodna vas v resničnostnem šovu Slovenija ima talent.

Kantfest je letos popestrila hrvaška pevka Tamara Obrovac s svojim Transhistria Ensemblom. (foto: Katarina Juvančič)Ali gre pri tem zgolj za splet neponovljivih in malce bizarnih okoliščin ali pa se morda s takšnimi odločitvami pričenja popularizacija kantavtorstva v široko odobravajoči in nereflektirani »ljudski mainstream«, bo pokazal deseti Kantfest. Očitno je že vsaj to, da postajajo bleščeče kante za smeti vse bolj zaželena imovina tudi tistih, ki se radi preizkušajo na različnih »muzičnih agonih« takšega in drugačnega porekla in ki jim v vsakokratnem osmišljanju ter izpovedovanju umetniškega creda morda včasih zmanjka kak (sicer potreben) žlahtni, solidarni, tovariški, družbeno čuječ ali pretanjeno humoren akord ali rima. Letošnji izbor kant tako na neki način nehote relativira kulturno, politično, simbolno in humorno sporočilnost v začetnih vrsticah vivisecirane fotografije. Polnokrvnega, istrsko začinjenega humorja vsekakor ni primanjkovalo posebni gostji Kantfesta Tamari Obrovac in njenim fantom (Kruno Levačić, Uroš Rakovec in Žiga Golob), ki so letošnji Kantfest zaključili z dobro odmerjeno dozo medsebojne zafrkantske kemije, Tamarinih vokalnih vragolij ter lahke, odprte in dobro naštudirane džezovske igre. Bistveno vezivo Kantfesta, ki ga predstavlja druženje, izmenjavanje izkušenj in »akustic lustic« džemanje domačinov z gostujočimi glasbeniki, se po sklepu uradnega dela navadno šele prične zares graditi. Upam, da so imeli materiala tudi letos na pretek.