28.08.2014

Koncert (pesmi) po meri časa

Jani Kovačič ni bil nikdar lahko čtivo, četudi so njegove besede povečini vzete iz (pre)prostega, vsem razumljivega ljudskega žargona. Program Besne pesmi je spesnil za rabo in uporabo v navezi z zasedbo Ana Pupedan.

Gregor Bauman

Besne pesmi ne prekipevajo od referenc na njihova pretekla udejstvovanja, temveč plodno napetost usmerjajo in podrejajo spoznanju, kako bi ti že osvojeni dovtipi zazveneli danes. (Foto: Zoran Kozina)
Foto: Zoran Kozina
Jani Kovačič in Ana Pupedan: Besne pesmi
Festival Carniola, Kranj, Layerjeva hiša, 25. avgust 2014

Jani Kovačič ni bil nikdar lahko čtivo, četudi so njegove besede povečini vzete iz (pre)prostega, vsem razumljivega ljudskega žargona. Takšne pravzaprav niso bile besede kot take, temveč ubesedeni odsevi zatečenih situacij ali stanj v družbi, s katerimi smo se morali sprijazniti. Vsaj na kratek rok je bilo tako. Jani je namreč bil in ostaja družbeni seizmograf, ki poskuša našim stranpotem dati smisel v njihovem nesmislu oziroma jih beleži, kot so to počeli prenekateri trubadurji pred njim. Zato se je na njegove recitale vedno hodilo z razlogom, morda celo več njih, če upoštevamo vedno prisotne socialno satirične podtone, ki jih goji in plemeniti od Ulice talcev dalje. V svojem početju nikdar ni bil izbirčen do svoje spremljevalne ekipe, prej prilagodljiv, a vedno s posluhom, ali stvar sovpada po glasbeni in angažirani kemiji, kakor je pač zahtevalo notno črtovje. Oder je tako znal zavzeti sam ali v raznih kombinacijah, od duetov do številnega in razkošnega jazzovskega ansambla, da bi program Besne pesmi spesnil za rabo in uporabo v navezi s Kraševci iz Ane Pupedan.

Med njegovim karakterjem in izhodiščnim karakterjem benda seveda obstajajo razlike, a več je podobnosti, ki so kvintet hitro znale uglasiti med seboj. Po grobem preštetju naj bi bil njihov nedavni kranjski koncert deseti po vrsti in sliši se, da je lovljenja vse manj. Napak ne bomo preštevali, nekatere so celo sami priznali in s tem ironijo podanih vsebin še bolj poudarili, temveč bomo raje poskušali njihove (med)igre razložiti na osnovi skupnega imenovalca, ki je žanrsko zelo izmuzljiv. Ta poteza ne za Janija ne za Ano Pupedan ni nič novega, prej narobe, kar je že v preteklosti kazalo na njihovo kolikor toliko spontano prilagodljivost različnim izhodiščem, po večini povezanih z osnovno formo pesmi. Tokrat, pri besnih, pa so šli še nekoliko dlje, saj je skupek njih sposojen iz različnih geografskih širin in zgodovinskih obdobij ter prilagojen času tukaj in zdaj. Ker dobijo poslušalci zraven tudi pesmarico, se lahko prosto orientirajo v prostoru in času, vendar se na koncu vedno znajdejo v neperspektivni sedanjosti. Jani pa ni samo nesramen do tradicije (francoskih, finskih, italijanskih in še kakšnih napevov), temveč tudi do samega sebe. Tako boste prepoznali nekaj utrinkov iz preteklih projektov (Ljudje, Bulvar Bankrot) in povsem predrugačeno budnico Revolucija (12 skozi 13), ki tokrat nosi v sebi veliko bolj razočarane tone. Vseeno pa, v celoti gledano in morda malce posplošeno, Besne pesmi ne prekipevajo od referenc na njihova pretekla udejstvovanja, temveč plodno napetost usmerjajo in podrejajo spoznanju, kako bi ti že osvojeni dovtipi zazveneli danes. Ne nazadnje Janija že dolgo, mislim, da vsaj od Balad s ceste (okoli leta 2000/01), nismo videli z električno kitaro v roki. Če se že besni, naj se vsaj sliši.

... v talilni lonec Besnih pesmi se je ujelo marsikaj, kar zadeva naš vsakdan, ki bi ga lahko označili kot dobo tepcev in prevarantov v kravatah, ki so nas »odrešili« človeškega dostojanstva. Temu primerna je izvedba – trda, prvinska, /.../. Podajanje pesmi je primerno njihovi vsebini: angažirano ter z veliko ironije, in četudi so misli povečini zavite v humor, niso prav nič zavite v celofan.

V tej maniri je bil zastavljen, a ne docela izveden koncert v Kranju. Osnovni motiv projekta je namreč, da so pesmi spevne, da privabijo ljudi k sodelovanju, saj se težav začnemo zavedati šele, ko jih upojemo. Torej bi ga lahko razumeli kot poziv k osveščanju, ki se osmisli preko blues rockovskih, raznoraznih ljudskih in country idiomov. Ne nazadnje jih avtor ponuja v rabo za štrajke, vstaje in proteste. Metafore niso zgolj vsebinske, temveč tudi splošne in glasbene, le poslušati je treba nekoliko širše. Cestarja bluz vsekakor veliko dolguje Maggie's Farm Boba Dylana, srečamo se tudi s francoskimi napevi iz časa revolucij (Saj gre, Karmanjola) in prepeto Internacionalo na reggae način. Skratka, v talilni lonec Besnih pesmi se je ujelo marsikaj, kar zadeva naš vsakdan, ki bi ga lahko označili kot dobo tepcev in prevarantov v kravatah, ki so nas »odrešili« človeškega dostojanstva. Temu primerna je izvedba – trda, prvinska, kjer večji vokalni del odpade na Janija Kovačiča, tu in tam pa se mu kot narator ali v odgovor pridruži Simon Avsec. Podajanje pesmi je primerno njihovi vsebini: angažirano ter z veliko ironije, in četudi so misli povečini zavite v humor, niso prav nič zavite v celofan. Nikogar ne štedijo, ne danes ne jutri. Ne vem sicer, kako je kvintet izzvenel v nekaj preteklih izvedbah, a tokrat je bil uigran in prav primerno predrzen. Ter z dovolj artikuliranega »angsta« nad splošnimi parolami pod domeno »A smo se za to boril?«. Strinjati se je, da je treba opozarjati na težave, ne vem pa, če je dovolj, da jih samo upesnimo in zapojemo. Ne nazadnje, kaj nam je storiti potem, ko njih in nas ob desetih v Kranju utišajo, da bodo tisti, ki tako in tako ne morejo spati, lahko poslušali tišino. Na dobri polovici programa … Niti pobesneti ne smemo!