07.02.2017

Koncertna mora

Cilj zasnovanega dogodka v Unionski dvorani NOVA filharmonije je bil dokazati, da je resna glasba lahko tudi humorna.

Maia Juvanc

NOVA filharmonija
Foto: Glasbeno društvo NOVA

»Ste eden tistih, ki so prepričani, da resna glasba ne more biti zabavna, in zamahnete z roko, ko slišite besedi 'klasična glasba'? Se vam zdijo simfoniki resnobni puščobneži, ki pestujejo vsak svoj instrument in se ne znajo nasmehniti?« S temi besedami sta bila v koncertnem listu predstavljena namen in koncept koncerta orkestra NOVA filharmonija. Cilj tako zasnovanega dogodka je dokazati, da je resna glasba lahko tudi humorna. Koncert se je zgodil 19. decembra v Unionski dvorani.

Te naloge se je režiser Jaša Jamnik lotil tako, da je med mojstrovine klasične glasbe vnesel igrane in govorjene vložke Petra Harla in drugih, izvedbam skladb pa je mestoma dodal zunajglasbene vdore »smešnega« iz publike. Predvsem slednji so bili režijsko verjetno usmerjeni h karikiranju tegob koncertnega življenja. Vodstvo orkestra je s tem želelo ustvariti izviren in sproščen glasbeni dogodek, ki naj bi sodobni publiki približal tovrstno »klasično« glasbeno dejavnost. S to plemenito, a zahtevno nalogo v mislih se mi je med koncertom porajalo več vprašanj o odnosu, ki ga goji(mo) tako občinstvo kot vodstvo in glavni akterji orkestra do tega klasičnega tradicionalnega sestava, ki ga je treba modernizirati. Misli so se vrtele tudi okoli vprašanja nians o tem, kdaj smeh preide v posmeh in karikiranje v norčevanje.

Kljub pohvalni izvirni osredotočenosti in zaokroženosti na konceptualni ravni je koncert deloval sila neenovito in je dal slutiti, da se vodja in akterji bržkone niti v celoti ne zavedajo težavnosti naloge, ki so si jo zadali. Problem se je pokazal že pri izboru skladb, ki so se razdelile na tri različne recepcijske izkušnje: poslušalec naj bi nekatere skladbe poslušal s popolno tradicionalno resnostjo in druge kot povnanjeno farso, medtem ko naj bi v tretjih odkrival duhovitost znotraj samega glasbenega materiala.

Popolnoma resna obravnava je bila namenjena skladbam z virtuozno vsebino, recimo Briljantni fantaziji na teme iz opere Carmen Françoisa Borna, v kateri nas je solistka flavtistka Dana Verč prepričala s tehnično izurjenostjo in bleščeče čistim tonom, Humoreski št. 7, op. 101 Antonína Dvořáka ter Čardašu v spomin Bártfa Béle Kélerja. Zadnji skladbi je orkester NOVA filharmonija izvedel intonančno čisto, s primerno uravnoteženo simfonično barvitostjo, ki jo je poživilo zavzeto muziciranje mladih glasbenikov. Izvedbama bi bilo mogoče očitati le malce agogične okornosti oziroma premalo kontrasta med temami (predvsem v Humoreski), kar je po moji oceni posledica preveč sproščene dirigentske drže Simona Perčiča.  

Skladbe, ki so bile deležne zunajglasbenih vdorov »smešnega« in so spadale v drugi recepcijski krog, v drugačen kontekst poslušanja, so vsebinsko pokrivale raznovrstne resne tematike in so bile zato toliko trši oreh za spoj s komičnim. Na legendarno in prelomno skladbo »tišine« Johna Cagea 4ʼ33 je občinstvo pripravil Peter Harl s presenetljivo tehtno muzikološko in filozofsko utemeljeno razlago, ki se je razen okoliščin nastanka skladbe dotaknila tudi specifičnega poglobljenega poslušanja, ki ga terja. Sledila je orkestrska izvedba. Po prvih taktih so se zaslišali izsiljeno pokašljevanje, kihanje in škripanje stolov ter zvonjenje mobitelov. Zamisel, da naj se na ta način koncertna tečnoba prelije v vsebinski komentar avantgardne skladbe, se mi je zdela zanimiva in zabavna le prvih nekaj sekund, nato je postalo jasno, da se šala hitro porazgubi v časovnem okviru štirih dolgih Cageevih minut. Kašljanje in hrupno obnašanje določenih akterjev, skritih med občinstvom, se je raztezalo čez celotno skladbo in pri občinstvu samem ni izzvalo smeha, ta se je poloteval kvečjemu udeležencev projekta. Nekaj duhovitosti se je posrečilo le ob koncu skladbe, ko se je načrtno kašljanje ustalilo in so se občinstvu priklonili solisti hornisti. Ob tej skladbi sem se začudeno spraševala, čemu je pravzaprav služila resna uvodna razlaga, ki je poudarila specifičen kontekst poglobljenega poslušanja. Če pa je bil tak uvod že smotrn, tu še vedno ostaja odprto vprašanje, zakaj se je posmeh omejil na kašelj ob izvajanju skladbe in se ni razlezel na uvod. Morda bi se dalo že z uvodom ponorčevati iz avantgardistov ter kašelj pospremiti še z drugimi domislicami? Vloga smešnega bi, recimo, lahko pripadla dirigentu, ki bi s svojo gestikulacijo zapolnil vrzel izpraznjenih dolgih minut. Toda ne, ostali smo pri kašlju.

Orkestrske izvedbe najmuzikalnejše in posledično najtežje izvedljive ganljivo temačne Åsine smrti iz Griegove suite Peer Gynt sploh nismo mogli zares dobro slišati, saj jo je pogoltnil vase ponesrečeni koncept kašljanja. Na tej točki se je po mojem mnenju koncert s poti duhovitega preusmeril na področje (nenamernega) posmeha. Morda pa boleče enostavna zamisel, ki utegne delovati Pr' Hostarju, v tem našem konkretnem kontekstu vendarle ni bila najbolj posrečena? Malo oddiha od monotonosti smo bili deležni le ob duhovitem nastopu dveh »solistov« kašlja, ki sta se na odru ob spremljavi orkestra kašljanju posvetila »profesionalno« ter edina ustvarila posrečeno glasbeno karikaturo.

Program koncerta je zajemal še tretji krog, v katerem so se znašle skladbe, ki bi bile vsebinsko primernejše za komični podvig, saj se smešna plat v teh skladbah zrcali v glasbenem stavku (v katerega na srečo niso vdirali akterji, skriti v publiki). Orkester je tako samostojno izvedel pikantnosti s klasicističnega simfoničnega repertoarja Josepha Haydna. Izvedbe drugega stavka »Simfonije presenečenja« št. 94 v G-duru in finala Simfonije št. 60 v C-duru so se odvile v gladkem, bogato zaobljenem orkestrskem zvenu z občasnimi manjšimi intonančnimi odstopanji v višjih legah pri violinah. Sicer povsem zgledni izvedbi je morda manjkalo nekaj iskrivosti pri izvajanju, klasicističnega hitrejšega in poudarjenega utripa. (Haydnove šaljive skladbe so mi priklicale v spomin še bolj duhovito Mozartovo Glasbeno šalo, KV 522, ki bi bila odlična obogatitev programa, saj je v njej več delov, ki se ponorčujejo iz klasicističnega glasbenega stavka in igre solistov hornistov.) Zaključek koncerta je naznanila izvedba komada iz domiselne filmske glasbe (Božična mora) Dannyja Elfmanna. Pesem Kaj je to? (What's this?) je izvedel premočno ozvočeni Peter Harl, ki je preglasil orkester tudi na mestih, kjer to ni bilo primerno (podoben problem ozvočenja se je pokazal pri nastopu solo flavte v Carmen). Poleg tega je bil njegov nastop glasovno dinamično izravnan, bil je premalo igralsko navdahnjen in ni zares ustrezno odražal iskrivosti te skladbe. 

Gledano v celoti, je bilo orkestrskih in glasbenih smešnosti zelo malo. Program je bil večinoma zasnovan tako, da so smešni elementi prodirali od zunaj, zato sta se namen koncerta in praktična izvedba na neki točki razšla. Če se ozremo k orkestrom po svetu, ki se posvečajo tovrstnim projektom (omenimo na primer nastope z Barbaro Hannigan, Rainerja Herscha in Mika Svobodo, ki je Wagnerju nadel jazz preobrazbo), opazimo, da prihaja element smešnega iz izvirnega orkestrskega/ansambelskega duhovitega izvajanja – glavni igralec sta v pretežni meri orkester in njegova izvedba in ne toliko kratki igrani/govorjeni vložki in komentarji dirigenta in občinstva. Za konec moram torej koncert poimenovati kar za moro, ki je izpostavila neustrezno razumevanje vloge orkestra, nemalokrat potisnjenega na rob nepomembnosti, tako da je skorajda sam postal predmet posmeha, namesto da bi humor izhajal iz njega.