24.10.2012

Kot deroča reka

Zasedba Iamdisease z istoimenskim prvencem koplje po zapuščini hard core zvoka in vanj na sodoben ter inovativen način vpenja širši nabor žanrov.

Gašper Prus

Iamdisease

Iamdisease

Iamdisease

samozaložba
2012

Verjetno ne bi naredil nikakršne krivice ostalim slovenskim pokrajinam ob omembi, da je največ trše distorziranih kitarskih muzik prišlo prav iz Goriškega konca. In če se ozremo po celotnem domačem ozemlju so trše kitarske muzike iz Goriških koncev skoraj praviloma tudi najbolj inovativne. Ni izključujoče dejstvo, da je nekoč, ko glasba še ni bila na dosegu internetnih povezav k temu pripomogla tudi geografska lega, saj je bližina Italije in s tem lažja dostopnost do aktualnih muzik omogočila sleherniku večje možnosti za širjenje glasbenega horizonta. Z lahkoto bi našteli vsaj deset zasedb, ki so recimo v zadnjih dobrih petnajstih letih pustile pečat na domačem podzemnem glasbenem polju. Predvsem so iz tistih koncev naše dežele prihajali vrhunski zvoki hard core, punk in metal godbe, ki pa je bila v skoraj vseh primerih v toku z aktualnimi trendi. Pa naj si bo to leto 1999 ali pa 2009.

Enega letošnjih najbolj vročih izdelkov je pripravila zasedba Iamdisease. Kvartet, ki je nase opozoril z demo ploščo izpred štirih let, na kateri so predstavili različico hard core izročila, ki pa je bila še zelo v razvijalnem procesu. Razvojni oddelek v zasedbi je kazal znamenja v obliki zanimivih idej, vendar morda slabša kvaliteta posnetkov ni pretirano pritegnila mojega ušesa. Povsem diametralno nasprotje pa se je zgodilo ob poslušanju prvenca, ki so ga fantje preprosto poimenovali po imenu zasedbe in ga izdali v samozaložbi. Že nekaj časa nisem slišal tako barvite hard core muzike slovenskega porekla, kakršno izvaja zasedba Iamdisease. Vendar roko na srce; k temu pripomore tudi nabor štirih izkušenih glasbenikov, ki so v preteklosti delovali ali pa še vedno ustvarjajo tudi v drugih zasedbah.

Najstarejši in z največ izkušnjami v zasedbi je vokalist Marko Rusjan, ki smo ga v devetdesetih lahko srečali v precej prepoznavni zasedbi Man In The Shadow. Kitarist Ivo Lozej je tvoril jedro v zasedbah Low Punch ter Elodea in je še vedno član The Hoax Program. Ritem sekcijo pa tvorita Jan Č. Terbižan, ki je nekoč basiral v zasedbah Elodea ter A Murder Theory in bobnar Tomaž Ušaj, nekoč pri Kennyball Smith. Po naštetem sodeč zajema delo Iamdisease zvokovne podobe šestih različnih zasedb.

Fantje so na ploščo uvrstili enajst skladb, za hard core pa je dolžina plošče dobrih trideset minut precej dolga. Vendar pa so v njihovem primeru te minute zares bogato zapolnjene z vrsto inovativnih riffov, preobratov in obilo preskakovanja med različnimi zvrstmi.

Fantje so na ploščo uvrstili enajst skladb, za hard core pa je dolžina plošče dobrih trideset minut precej dolga. Vendar pa so v njihovem primeru te minute zares bogato zapolnjene z vrsto inovativnih riffov, preobratov in obilo preskakovanja med različnimi zvrstmi, katerim skupen imenovalec je prej omenjeni žanr. Hard Core kot oblika žanra je skozi leta doživel veliko preobrazb. V korenini je to zelo hitra glasba, potem se je v devetdesetih pojavljal v vse počasnejših oblikah in bil nato cepljen še z drugimi žanri. Pri zasedbi Iamdisease se zdi, kot da so zajeli vse te izrazne oblike, poleg dodali še kakšen progresivno rockerski prijem in rezultat je precej originalna in predvsem sveža forma, ki ji ne manjka dinamike.

Naj začnem kar pri kitari, ki je najbolj izstopajoč faktor v zvočni sliki. Potisnjena malce pred vse ostale inštrumente in vokal je v tako rekoč gonilna sila, lokomotiva, ki poganja in hkrati skrbi za barvitost muzike. Premore veliko spretnih akrobacij, ki so vzete iz te ali one veje. Brez težav naredi korak med denimo thrash in sludge metalom, se za hip ustavi pri kakšni bolj zasanjani različici rocka, ali pa si postreže s delčki iz zaprašene skrinje hrupnega rocka. Vsega je zelo veliko, a so ti odmerki zelo kratki in jedrnati hkrati. Prav užitek je poslušati tovrstne preskoke, ki so tudi v nekem klasičnem hard core zvoku prevečkrat odsotni.

Na drugi strani pa imamo ritem sekcijo, ki je več ali manj le podpora kitari. Če so nizke frekvence po hardcorovsko pač malce v ozadju, pa je preprosto in učinkovito bobnanje toliko bolj izpostavljeno. Bobnar se ne trudi biti virtuozen, marveč je kot nekakšno lepilo, ki sprime nekaj plasti, v tem primeru kitari in vokal.

Vsekakor, pa bi si pri vokalu želel več glasovne pestrosti, malce več melodike, vendar so tudi kriki precej zanimivo zastavljeni. V prvi vrsti zato, ker so prav vse besede v slovenskem jeziku in slišati materni jezik zavit bodisi v krik ali gruleč vokal je sila redka priložnost. Besedila so kljub hrapavosti dokaj razumljiva in raznolika. Razmišljujoče, a brez pretiranega filozofiranja se dotikajo človekovega vsakdana, krvave zgodovine narodov, in ravno zaradi pestre lirike je občasna nerazločnost vokala precejšen manko. Morda kar edina slaba stran prvenca kvarteta Iamdisease, ki je skomponiral eno boljši plošč v dotičnem žanru v zgodovini domače glasbe.

@http://www.youtube.com/watch?v=XZoLium-ydY@