04.05.2016

Kronanje Popeje v Mariboru

Monteverdijeva zrela mojstrovina, opera Kronanje Popeje, je eden prvih pomembnejših viškov v 17. stoletju še mladostne operne umetnosti.

Maia Juvanc

Kronanje Popeje v Mariboru
Foto: Tiberiu Marta

Monteverdijeva zrela mojstrovina, opera Kronanje Popeje, je eden prvih pomembnejših viškov v 17. stoletju še mladostne operne umetnosti, pri čemer je mojster z bistvenimi vsebinskimi premiki in glasbenimi novostmi krepko dvignil raven žanra kot takega. Monteverdijeva poglobljena izpoved o občem stanju človeškega duha izkazuje enkraten vpogled v posamezne karakterne premene protagonistov in jih vse razkrije kot enakovredne žrtve hierarhičnega sistema. Skladatelj je prestopil k povsem nekonvencionalnemu karakternemu izrisu protagonistov in jih celostno povzel. Enake čustvene in nagonske vsebine motivirajo, prelisičijo in včasih duhovno obogatijo, a tudi osiromašijo tako cesarja Nerona kot dojilje, ljubico in preostale smrtnike. Tovrstna svetovnonazorska širina in kompozicijska izjemnost bi lahko zagotovila temu opernemu delu stalno mesto v »železnem repertoarju« slovenskih opernih desk. In to je 13. marca potrdila izvajalsko solidna in dostojanstvena izvedba mariborskega opernega ansambla v sodelovanju z Oddelkom za staro glasbo Akademije za glasbo v Ljubljani ter gostujočimi člani baročnega ansambla.

Jasno zastavljen režijski koncept Krešimirja Dolenčiča je nazorno dopolnjevala kostumografija Ane Savić Gecan, ki se je osredotočila na izravnavanje likov protagonistov. Ta poteza me je sprva skorajda razočarala, saj sem pričakovala prikaz celostne palete senc in svetlob, vzporedni vizualni izraz odtenkov, ki se prefinjeno pretakajo na glasbeni ravni. Toda po premisleku o elementih inscenacije in s pogledom iz drugačnega zornega kota se je režija vendarle izkazala kot povsem utemeljen koncept za Monteverdijevo večplastno stvaritev. Ravno z »enoličnimi« blokovskimi barvami enakih kostumov, enostavnejšo postavitvijo pevcev na odru, šahovnico je inscenacija močneje aludirala na svet bogov starogrške mitologije in jih povezala s sodobnimi problemi institucionaliziranega človeka.

Nekoliko moteč element sta bila sicer kostumografsko in estetsko posrečeno plesalca – lev in smrt, ki sta na žalost ob pomembnih arioznih delih opere s svojim staromodnim poplesavanjem odvračala pozornost od glasbe.

Orkestrska igra je bila z intonančno čistostjo in ritmično natančnostjo v dobri formi, vendar je ostajala togo zapečatena znotraj dirigentove mondene in skoraj neinspirirane misli. Glasbena izvedba se je s tem navidezno nemotiviranim dirigentskim angažmajem Egona Mihajlovića tudi pri pevcih zrcalila v pomanjkanju dramatičnega momenta, vznesenega nihanja, agogično in dinamično pestrega gibanja.

Zvezdi večera sta bili dve. Tako z izjemno zvokovno suverenostjo kot s karizmatično in dramatično, skoraj ganljivo odrsko prezenco je izstopala Silvia Susan Rosato Franchini (Oktavija). Tenorist Klemen Torkar se je vtisnil v trajen spomin s svojo duhovito in zelo doživeto karakterizacijo dojilje Arnalte, ob kateri sem se srčno nasmejala in podoživela njegovo predanost operni vlogi. Tudi njegov dvignjeni altovski register je bil suveren in zadovoljiv. Andreja Zakonjšek Krt in Barbara Jernejčič Fürst (Popeja in Neron) sta predstavljali nekoliko vljudnejši klasični portret protagonistov, vokalno pomanjkljiv pa je bil barvno neizrazit in v parlandu izravnan basovski vložek Alfonza Kodriča.

Širši pogled na celoto te uprizoritve Monteverdijeve operne stvaritve vseeno razveseljivo zrcali pomenljiv vsebinski premik k bolj razsvetljeni, utemeljeni smeri direkcije slovenske opere.