14.12.2017

Krst vizije

Dobrega pol leta se od ust do ust širi dober glas o rockovskem triu Britof iz Slovenj Gradca. S prvimi koncerti po klubih in festivalih je pošteno zaoral v domačo grudo, s poleti objavljenim prvencem le še podpihuje in tudi upravičuje dobr(onamern)e govorice.

Igor Bašin

Britof

Britof

Britof

samozaložba
2017

Dobrega pol leta se od ust do ust širi dober glas o rockovskem triu Britof iz Slovenj Gradca. S prvimi koncerti po klubih in festivalih je pošteno zaoral v domačo grudo, s poleti objavljenim prvencem le še podpihuje in tudi upravičuje dobr(onamern)e govorice. Sam sem postal pozornejši na Britof, ko mi je Sebastijan Iskra poslal fotozgodbo s koncerta v MKNŽ, kjer so fantje nastopili v začetku novembra z ameriškimi P.R.O.B.L.E.M.S.. Med postavljanjem koncertnih fotografij na splet sem se priklopil na njihov bandcamp, in fantje s fotografij so pošteno zagrmeli. Iz garaže se je usula tona težaškega punk rock metal and rolla, široko razpetega čez dekade kitarskega rockanja na potenco »tukaj in zdaj«. Direkt v glavo! 

Grom dvigne iz groba lopato in koso, zaščitni križ tria, ki nas po uvodnem grmenju in odkopavanju groba vpelje v ploščo s komadom Nightstalker. Začne se kot hommage War Pigs Black Sabbatha, in ko se ravno prav razvleče, nas pregazi težaško mletje mastnega rifa, ki se sprevrže v rock’n’core in se v izteku izlije v butn-butn stonerjado. Rockovski trio Britof takoj naznani, da z njim ni šale. Opravka imamo z nevarnim bendom, ki demonično dviguje prah za sabo. Od začetka do konca plošče vročekrvno malikuje in hkrati maliči prvinski heavy metal, garažni napalm, apokaliptični doom, težaški sludge, razvlečeni stoner in nabriti punk rock. Vse skupaj je tempirana bomba silovitega in težaškega kitarskega rocka. Strukturna razdelanost komadov smrdi po metalski perfekciji, izvedbena plat pa je punkersko robustna in neposredna. 

Plošča je posneta v živo, kar ji daje dodatnega vetra in poudari surovost. Sicer je nekaj nasnetih kitarskih vložkov, tudi kakšen ponesrečeni miks premore, kot je preskok na kitarsko solažo v drugi polovici Brake Your Chains, ki se izumetničeno odlepi od mastnega in surovega rudimenta. A ne bodimo malenkostni, gre samo za tehnični spodrsljaj, ki bendu in plošči še zdaleč ne jemlje kredibilnosti. Ta konvencionalni rockovski trio ravna s kitaro, basom in bobni kot z lopato in koso. Medtem ko odkopava rockovske skelete, kot Matilda sunkovito kosi pred sabo. Energično in spontano menja in melje peklenska vzdušja, nenehni zven činel v zraku še dodatno podpihuje vzdušje kaosa pred apokalipso, kamor drvi Britof. Brez panike, dobro ve, kaj hoče. Bend z vizijo ne obuja znucanih rifov, srdito se jih loteva, jim daje nove krvi in jih brezkompromisno spreobrača v rockovsko atako težke artilerije. To je plejada navezav in referenc, historičnih in aktualnih, a bolj kot to prepriča spontanost in odločnost osvežujočega, adrenalinskega in ostrega varilca rockačine. Buldožersko navija in razvija atmosfero in se premika od težaške mračnosti do srborite razgretosti.

Z eno nogo v grobu, z drugo v naletu. Britofov punk poganja motorheadovska mašina. Lemmyjev duh se vleče skozi celo ploščo, in to ne samo zaradi podobnosti hrumečega oratorja za bobni, ampak tudi zaradi razpuščenega distorziranega basa, ki tempira kitarske rafale in bliskovita soliranja. Zanimivo je, da vokal hrumi samo v nasršenih delih komadov, v črevasti doomijadi je trojka za zdaj popolnoma posvečena valečim se partom komadov, ki naplavijo na površje (melo)dramatičnost. Če bo ta branik v prihodnje presežen, bo Britof dodatno razširil obzorja svoji kleni punk rockerski metalurgiji, ki jo je več kot verodostojno krstil na prvencu.