18.10.2017

Ksenija s Carmino burano v isti pripovedi?

5. oktobra je odprtje nove operne sezone 2017/18 postavilo drugo ob drugo navidezno nezdružljivi vokalno-inštrumentalni deli, ki ju na prvi pogled druži le vez s samostanskim življenjem.

Maia Juvanc

Ksenija / Carmina burana
Foto: Darja Štravs Tisu

5. oktobra je odprtje nove operne sezone 2017/18 postavilo drugo ob drugo navidezno nezdružljivi vokalno-inštrumentalni deli, ki ju na prvi pogled druži le vez s samostanskim življenjem. Toda režijski koncept Manfreda Schweigkoflerja je s svojim dometom ciljal veliko dlje od samostanskih zidov. V vizualno razkošni, na momente eksotični in izzivalni inscenaciji je združil zgodovinski kontekst družbenih konvencij prejšnjih stoletij s sodobnimi družbenimi normami. Te nam je ponudil v kritični razmislek predvsem z estetizirano inscenacijo Carmine burane in s prikazi hedonizma. Na stičišču zgodovine in sodobnosti je režija iskala tiste večno prisotne elemente, razsvetljevala družbeno nespremenljivo ter izpostavljala specifiko duha današnjega časa. Z zanimivimi in mestoma presenetljivimi režijskimi rešitvami sta se glasbeni deli tako po uprizoritveni kot glasbeni plati smiselno dopolnili in uravnotežili.

Po glasbeni plati, predvsem v inštrumentalnem partu, je operni orkester podal živahno tipiko italijanske melodične invencije, ki se je v igri violin mestoma (v višjih legah, unisono) nekoliko umikala iz živahnega in zaobljenega godalnega tona ter postajala že kar rezajoča. Vse štiri vloge solistov so bile igralsko solidno postavljene in doživete.

Ksenijo, opero v enem dejanju Viktorja Palme, tare predvsem šibko razvit libreto, ki ne dopušča temeljitejšega karakternega in glasbenega izrisa (razvoja) posameznih protagonistov. Libreto je zaviral dramaturgijo, vendar je izvedbi uspelo vzpostaviti ključne elemente operno dramatičnega. Po glasbeni plati, predvsem v inštrumentalnem partu, je operni orkester podal živahno tipiko italijanske melodične invencije, ki se je v igri violin mestoma (v višjih legah, unisono) nekoliko umikala iz živahnega in zaobljenega godalnega tona ter postajala že kar rezajoča. Vse štiri vloge solistov so bile igralsko solidno postavljene in doživete. Jože Vidic je izstopal z arhetipsko zloveščim nabojem, medtem ko je Mojca Bitenc dokazala igralski potencial. 

Uprizoritev je zaznamovala večplastna sporočilnost, ki so jo nosili viseči stebri. Ti so v Kseniji predstavljali drevesa v gozdu, drugič pa asociirali na kletko ali morda, na simbolni ravni, na ideologijo, ki posameznika izravna v enotno družbo. Stebri so bili tudi znanilci zaokroženega koncepta, ko so se spet pojavili ob koncu Carmine burane.

Kolo usode, ki je igralo pomembno vlogo v zgodbi Ksenije, je ostajalo aktualno v pripovedi Carmine burane. Posrečeno je bilo sestavljeno iz muz, ki krasijo strop ljubljanske operne hiše. V sredini tega »slovenskega kolesa« je sedela ženska, utelešenje usode in rdeče niti večera. Nosila je naglavnik, stilno sumljivo podoben tistemu na kipu Svobode. Režija je v nadaljevanju razširila tematiko človekove usode z izbiro povednih video projekcij, ki so ob bučnem in prodornem zborovskem začetku prikazovale časopisne članke z naslovi o vojni in premoči (Amerike), nekako v stilu »Victory, Japan quits!«.  

S projekcijami, kostumografijo (zboristi nosijo hlače, ki so popackane z rdečo barvo; morda so okrvavljene?) in igralskim angažmajem celotnega zborovskega korpusa, plesalk in solistov je režija odpirala več tematik, ki so se dotikale različnih človeških podlosti. Med temi so bili izpostavljeni obče mesojedstvo, ženska nevoščljivost (ples dveh žensk se sprevrže v tepež), povzpetništvo, tekmovalnost in nečimrnost. Vse te je zaznamoval lik Fortune, ki spremeni človekovo naravo, kot je to izpostavila pripovedovalčeva izjava: »Fortuna tvoja narava je zlobna.«  

V dogajanje Carmine burane se je vpletla tudi zgodba Ksenije, ki je tokrat v skladu s širšim kontekstom pripeljala še lik otroka – otrok morda kot žrtev sistema. Déjà vu učinek se mi je sprožil ob zaključku scenske kantate Carla Orffa. Ponovil se je prizor iz Ksenije in s tem predstavil cikličnost življenja, kot se manifestira s ponavljanjem zgodovine, dogodkov, vojn, konfliktov svetovnih in intimnih razsežnosti. V neizbežnem krogu arhetipskega dogajanja se je ponovil usodni spopad, prevzet iz zadnjega dejanja Parmove opere, vendar se je tokrat odvil drugače, v tem primeru namreč ni bilo ženske žrtve. Postavitev je s tem ponujala uvid v sodobno življenje ter se resno približala operni umetnosti kot zrcalu. 

Zborovski sestav je odlikovala vneta igralska angažiranost, zato je odrsko dejanje potekalo zelo tekoče. Zbor je dogajanje komentiral in se tako približal funkciji, ki jo je imel v renesansi in baroku. Branko Robinšak je deloval suvereno v vlogi Aleksija, čeprav je njegov glas nekoliko ozek. Mojca Bitenc je Ksenijo odigrala z vsemi konvencijami ženskosti tistih časov in glasovno podajala lepo zaobljen in krepak ton. Izkazal se je predvsem Jože Vidic, ki je tako glasovno kot osebnostno deloval prodorno in zanesljivo zakoreninjen v svoji vlogi, sicer z manjšimi momenti nerodnosti v ariozu. K celovitosti opernega večera je s solidnim nastopom prispevala tudi Nuška Drašček Rojko.

V orkestru so se pri Carmini burani dogajala večja dinamična in agogična nihanja (ter nekaj manjših neusklajenosti z zborom). Več teh nihanj bi si želela slišati še v Kseniji.