16.05.2017

Lebdenje

Gre za posnetek koncerta iz leta 2015, konkretneje zadnjega dne januarja, ko je Jazz Hram Divača še bil ena od stalnih postojank vsakega jazzovskega glasbenika.

Nina Novak

Mind Change Live

Lenart Krečič Trio

Mind Change Live

samozaložba
2016

Podobno kot številni slovenski jazzovski glasbeniki je tudi saksofonist, aranžer in skladatelj Lenart Krečič kar osem let prebil v New Yorku, kjer je končal magisterij in se kalil v sodelovanjih z različnimi glasbeniki, ki so bili del tako velikih jazzovskih orkestrov kot komornih zasedb. Na začetku tega desetletja se je vrnil domov. Zdaj je med drugim aktivno dejaven v Big Bandu RTV Slovenija, svoj avtorski prvenec pa je izdal neposredno pred prihodom v Slovenijo. Lani se je prvencu pridružil album Mind Change Live, pri katerem sta se mu pridružila ruski bas kitarist Boris Kozlov in ameriški bobnar Gene Lake. Gre za posnetek koncerta iz leta 2015, konkretneje zadnjega dne januarja, ko je Jazz Hram Divača še bil ena od stalnih postojank vsakega jazzovskega glasbenika. Izdaja vključuje šest avtorskih kompozicij Lenarta Krečiča in priredbo skladbe Cissy Strut skupine The Meters.

Tehnična dovršenost nikakor ni vprašljiva, prav tako ne dejstvo, da gre za bogate kompozicije in tri odlične inštrumentaliste, a kljub temu glasba ostaja nekako nedoživeta, kot bi je ne zmogli ponotranjiti. In zato to že toliko težje stori poslušalec.

V glasbo na albumu nas vpelje Straighten Up! s Kozlovovim solističnim uvodom na bas kitari, ki jih je v nadaljevanju še nekaj, kot tudi tistih momentov, skozi katere se izrazi Lake. Vendar kljub temu saksofon ostaja osrednji inštrument, medtem ko ostala glasbenika poskrbita za podlago, da bi zapolnila zvočni prostor, ki bi sicer dajal vtis praznine. Kompozicije imajo več skupnih imenovalcev: večina se jih prične s solističnim uvodom saksofona, ki se mu v nadaljevanju pridružita ostala akterja, da skupaj razvijejo temo, nakar se saksofon umakne, tako da lahko s solističnim vložkom postreže še Lake ali Kozlov, nato se vrnejo h glavni temi ter jo nazadnje sklenejo. Prav zaradi te t. i. sistematične urejenosti marsikatera skladba deluje nekoliko šablonsko. Primer je skladba Joy, ki bi jo zaradi gradnje iz več krajših motivov lahko primerjali s sestavljanko. Ti kdaj pa kdaj nasprotujoči si izseki se prelivajo drug v drugega in krožijo, pri čemer se iz kroga v krog razvijajo ter nadgrajujejo, vendar kljub temu pogosto ostajajo nedorečeni, kot bi glasbene misli ne bile vedno zaključene. Omenjena skladba je v tem pogledu v sorodu z naslovno kompozicijo, medtem ko od tega modela izstopata Humility in Gratitude, ki se gibata v mirnejših, nežnejših tonih ter kljub okrnjenosti v smislu gostote odigranih tonov ponujata močnejšo izraznost pripovednega toka, sta pa tudi bolj čustveno nabiti in posledično iskreni.

Če bi glasbeni jezik primerjali z besedami, potem recimo, da Mind Change ponuja naštevanje, medtem ko so vsakršne razprave, ki bi pojasnile vzorčnost in posledičnost zastopane v manjšem številu, kar je pogosta lastnost zasedb, sestavljenih le za eno priložnost ali dve, tri. Tehnična dovršenost nikakor ni vprašljiva, prav tako ne dejstvo, da gre za bogate kompozicije in tri odlične inštrumentaliste, a kljub temu glasba ostaja nekako nedoživeta, kot bi je ne zmogli ponotranjiti. In zato to že toliko težje stori poslušalec.