06.02.2018

Lenora – nova komorna opera v Novem mestu

Po dveh uspešnih produkcijah se je mladi skladatelj in pevec Tom Kobe, po osnovni izobrazbi zobozdravnik, lotil svoje tretje komorne opere. Predlogo zanj je našel v Prešernovem prevodu Bürgerjeve Lenore.

Tanja Benedik

Lenora
Foto: Tanja Benedik

Po dveh uspešnih produkcijah se je mladi skladatelj in pevec Tom Kobe, po osnovni izobrazbi zobozdravnik, lotil svoje tretje komorne opere. Predlogo zanj je našel v Prešernovem prevodu Bürgerjeve Lenore.

Novo mesto živi in diha kulturo, čeprav zanjo čisto pravih pogojev, resnici na ljubo, nima. Zato se ustvarjalci, željni izražanja svojih idej, z napori lotevajo manjših, a zato nič manj kakovostnih projektov. V zadnjih dveh letih smo bili priče kar štirim rojstvom komornih oper: Krsta pri Savici in Pod svobodnim soncem Kobeta, Desetega brata Makovca in zdaj še Lenore, ki je ponovno Kobetova stvaritev. Če so prejšnje pripravili Konservatorij Friderika I. Barage in Vokalna akademija Jurij Slatkonja ob sodelovanju novomeške občine, je tokrat produkcijsko in organizacijsko vlogo prevzel kar avtor sam.

V operi spremljamo tragično zgodbo Lenore – v Kobetovi inačici bolnega dekleta, ki se ji v blodnjah prikazuje ljubi Vilhelm. Vsebina se v operi razvija v obliki dialoga in ob vse večji prisotnosti Smrti. Vmes se pojavlja Mati, ki Lenoro ves čas skuša obdržati pri sebi, a  jo končno spusti od sebe.

Tom Kobe ostaja zvest svoji lastni glasbeni govorici, ki smo jo imeli priložnost slišati v preteklih delih. Ta se sicer naslanja na tonalne okvirje, in jih večidel orisuje tudi takrat, kadar se zdi da so se ti že popolnoma razkrojili. Lahko bi rekli, da skladatelj ne skriva svojega razmišljanja znotraj tonalnega sveta, vendar ga brez večjih pomislekov neprestano zapušča ali pa se vsaj spogleduje z ostrimi disonancami in zvočnimi grozdi skozi celotno partituro.

Tom Kobe ostaja zvest lastni glasbeni govorici, ki smo jo imeli priložnost slišati v preteklih delih. Ta se naslanja na tonalne okvire in jih večidel orisuje tudi takrat, kadar se zdi, da so se že popolnoma razkrojili. Lahko bi rekli, da skladatelj ne skriva svojega razmišljanja znotraj tonalnega sveta, vendar ga skozi celotno partituro brez večjih pomislekov neprestano zapušča ali se vsaj spogleduje z ostrimi disonancami in zvočnimi grozdi. Glasba je grajena zelo arhitektonsko, domala vsi odseki temeljijo na taki ali drugačni ostinatni osnovi, ki brez izjeme korenini v molovskem tonalnem okviru. V nobenem primeru elementi te osnove ne preidejo v motivično strukturo glasov ali druge spremljave. Vselej ohranjajo ostinatno funkcijo. Motivi oseb se pri tem scenskem delu ne okarakterizirajo in so bolj ali manj univerzalni. Posamezne osebe označijo predvsem dodatna glasbila, na katera akterji zaigrajo: zvonovi, vetrni zvončki, pojoči kozarci in vodafon. Klavirska spremljava je zelo razgibana in z njo skladatelj orisuje raznovrstna razpoloženja v zgodbi; je torej nosilec glasbenega poteka. Ansambli imajo razen redkih izjem homofono strukturo, zato pogosto delujejo kot dobro uglašen zbor. Posebno zanimiv je zbor »Ugasni luč mi vekomej«, ki ga v skoraj enaki postavitvi srečamo v skladateljevi prvi operi Krst pri Savici.

Opero so izvedli v cerkvi novomeškega Frančiškanskega samostana. Nenavadno prizorišče je bilo polno do zadnjega kotička. Režiserka Andreja Humar Gruden je z domiselnimi rešitvami dogajanje oplemenitila, saj se je vse dogajanje odvilo na kakih 20 kvadratnih metrih pred oltarjem. K temu so pripomogle tudi luči, za katere je skrbel Matej Burger. Akterji so bili štirje. Tom Kobe, ki v svojih operah prevzema tudi pevske vloge, je tokrat pel Vilhelma. Njegov pevski napredek je viden, k čemur je verjetno pripomogla Barbara Jernejčič Fürst, pri kateri se izpopolnjuje. Tenorist Klemen Torkar je nastopil v vlogi Matere. Lahko bi rekli, da je Torkar že prekaljeni maček na novomeških odrih. Vlogo Lenore je prevzela mezzosopranistka Sabina Gruden, ki je nedavno prejela študentsko Prešernovo nagrado na Akademiji za glasbo. Smrt je upodobil baritonist Marko Erzar. Zasedba mladih, tudi v tercetih, duetih, kvartetih zelo natančna in zanesljiva, z lepim zlitjem glasov, je pokazala ubrano skupno muziciranje. Morda ni odveč omeniti, da razen Torkarja vsi izhajajo iz šole Barbare Jernejčič Fürst (AG). Naj izpostavim še pianista Tadeja Podobnika, ki je z zanesljivo igro vsem nudil izvrstno podporo.

Opera je kljub svojemu dokaj sodobnemu glasbenemu stavku napravila odličen vtis na poslušalce, ki so jo nagradili z bučnim aplavzom, kar kaže, da so ljudje željni tudi »visoke« kulture. Zato so že večletna prizadevanja ustvarjalcev za novo kulturno prizorišče toliko bolj utemeljena; lahko jim samo izrečemo vso podporo. 

Ponovitev predstave bo 8. februarja ob 20.00 na istem prizorišču.