22.09.2012

Mandoline, ki se malokdaj srečajo

Ob 50-letnici Slovenske popevke recenziramo knjigo Vladimira Frantarja Enkrat še zapoj … 50 let Slovenske popevke ter trojno kompilacijo popevk.

Matej Krajnc

Razveseljivo je, da smo ob petdesetletnici končno dobili dolgo pričakovano knjigo o slovenski popevki.
Vladimir Frantar:
Enkrat še zapoj … 50 let Slovenske popevke
(Mohorjeva družba, 2012)
Različni izvajalci:
Zlati jubilej Slovenske popevke – 50 let – 50 popevk
(ZKP RTVSLO, 2012)

Začelo se je leta 1962 z Mandolino in še vedno traja, čeprav ni pretirano trditi, da je zlata doba slovenske popevke čisto zares že za nami, vsaj za zdaj, o čemer je pričala tudi letošnja prireditev. Časi, ko so besedila za popevke ustvarjali pesniki, so mimo, iz kompilacije, ki je letos v obliki trojne zgoščenke izšla pri Založbi plošč RTV Slovenija, pa je jasno razvidna stopnja kakovosti popevk iz tako imenovane zlate dobe šestdesetih (in tudi sedemdesetih) pa pozneje v tako imenovani srebrni dobi, ki naj bi se začela leta 1998 na ljubljanskem gradu in je letos prvič stala na odru ljubljanske Opere. Glede na kakovost bi bilo obdobja pravičneje razdeliti v zlato, srebrno in bronasto dobo, a pustimo take razdelitve drugim.

Bolj razveseljivo je namreč to, da smo ob petdesetletnici končno dobili dolgo pričakovano knjigo o slovenski popevki. Spisal jo je Vladimir Frantar, izdala celjska Mohorjeva, knjiga pa je nastala po dolgotrajnem zbiranju gradiva in, po avtorjevih besedah, navduševanjem nad slovensko popevko in budnim spremljanjem njenega življenja v živo in v medijih. Knjiga je obsežna, natisnjena v formatu male plošče na 45 obratov, njen najpomembnejši del pa je osrednji faktografski del, kjer so končno na enem mestu zbrani podatki o tekmovalnih skladbah, izvajalcih, avtorjih in nagradah vse od začetka do leta 2011. V prvem delu knjige beremo o zgodovini festivala in slovenske zabavne glasbe nasploh, vse od uspehov naših pevcev v Opatiji in na drugih jugoslovanskih festivalih, ter posledično o nuji po ustanovitvi lastnega, saj naj bi bilo za naše pevce v širšem jugoslovanskem miljeju kljub popularnosti vse manj prostora. V prvi polovici šestdesetih let so na festivalu nastopali mlajši in starejši pevci »starega kova«, šansonjerji in tisti, ki so poprej peli z jazzovskimi zasedbami in plesnim orkestrom. Med veterani, ki so si naredili ime že v petdesetih, so bili Stane Mancini, Marjana Deržaj, Jelka Cvetežar, Beti Jurkovič, Matija Cerar, Rafko Irgolič in Majda Sepe, njim so se pridružili nekateri mlajši, denimo Lado Leskovar in Katja Levstik, v drugi polovici šestdesetih so se tudi na festivalu začeli pojavljati novi tokovi z novimi izvajalci, ki so sledili svetovnim trendom. Tako smo po vzoru zasedbe Mammas And Pappas dobili Bele vrane (v sedemdesetih so prerasle v Pepel in kri), pojavile so se pevke, kot so denimo Irena Kohont, Alenka Pinterič, Lidija Kodrič in Elda Viler, nastajali pa so že tudi prvi zametki kantavtorske usmeritve, ki so se razmahnili v sedemdesetih. Nekje okoli leta 1969 je festival prešel v tretjo fazo, ko so se kot izvajalci začeli pojavljati pevci, ki so pozneje večinoma šli »na boljše« v narodnozabavne vode, denimo Edvin Fliser, Alfi Nipič, leta 1971 pa Oto Pestner, ki je postavljal standarde festivala vse do srede sedemdesetih; takrat so se začeli vse bolj pojavljati izvajalci, kot so Ivo Mojzer, Marjetka (Neca) Falk, Janko Ropret in Tomaž Domicelj, ki je leta 1975 s pesmijo Danes bo srečen dan, pozneje pa z zmagovalno Jamajko (1977) obrnil pozornost h kantavtorjem. Pri čemer je zanimivo, da je bil kasneje ravno ta, kantavtorski odsek soudeležen pri obuditvi festivala leta 1998, ko je zmagal Andrej Šifrer, v poznih sedemdesetih eno uspešnejših imen kantavtorske scene.

Konec sedemdesetih se je festival, da bi se izognil neizogibnemu anahronizmu, preimenoval v Dneve slovenske zabavne glasbe in izvajalska zasedba se je spet pomladila.

Konec sedemdesetih se je festival, da bi se izognil neizogibnemu anahronizmu, preimenoval v Dneve slovenske zabavne glasbe in izvajalska zasedba se je spet pomladila, pojavile so se zasedbe, kot so Prah, Prizma, Jutro, iz Praha pa že naslednje leto Hazard. Leta 1980 je na festivalu zmagal Vlado Kreslin, ki je po sodelovanju v zasedbah Horizont in Avantura stopil na samostojno pot z vmesnim postankom v zasedbi Martin Krpan, ki mu je prinesla še dodatno široko prepoznavnost. V prvi polovici osemdesetih so se na festivalu pojavila še nekatera imena, ki so nato skozi desetletje močno krojila podobo slovenske zabavne glasbe in jo pomagala tudi razkrojiti ali spremeniti. Leta 1982 je zmagal Marijan Smode in z njegovo zmago se je prvo neprekinjeno obdobje festivala počasi izteklo, saj leta 1983, ko se je festival oglasil zadnjič pred letom 1998, med zmagovalci ni bilo presenečenj. Leta 1980 je zmagal Vlado Kreslin, ki je v drugi polovici osemdesetih z zasedbo Martin Krpan pomagal oživiti anemično pop-rock sceno, narekoval pa je tudi podobo devetdesetih s prehodom v folk-rock in etno z Beltinško bando. Osemdeseta so bila zlata doba narodnozabavne glasbe in prvih zametkov sedanjega turbo popa, zvrsti, ki stavi na instantno všečnost in s prvotno usmeritvijo festivala nima kaj dosti opraviti.

Sedemdeseta leta so festivalu prinesla tudi tuje goste. V šestdesetih so izvajalci popevke praviloma peli v »alternacijah«, v dveh izvedbah, slavno Zemlja pleše sta pela Nino Robič in Majda Sepe, Malokdaj se srečava Lado Leskovar in Beti Jurkovič itd., v sedemdesetih pa so bili »alternacija« gostje iz drugih jugoslovanskih republik in iz tujine, med drugimi Robert Young, ki je leta 1972 prepeval Med iskrenimi ljudmi z naslovom My Love For You.

Če so v šestdesetih in dobršnem delu sedemdesetih na festivalu še sodelovali pesniki, denimo Gregor Strniša, Miroslav Košuta, Frane Milčinski – Ježek in drugi, so bili pesniki aksiom vendarle zgolj prvih nekaj let, pozneje pa so se pojavljali, denimo Miroslav Košuta ali Ježek z dvema šansonoma, Uspavanka za mrtve vagabunde in Pismo za Mary Brown, ki ju je v letih 1974 in 1976 zapela Majda Sepe, pa tudi Svetlana Makarovič je bila precej zastopana, po lastnem priznanju sicer ne s svojimi najboljšimi deli. Po letu 1964 so prednjačili mlajši avtorji, predvsem Elza Budau, v sedemdesetih pa Dušan Velkaverh; njuna besedila ne dosegajo ravni Strniše ali Košute, vendar gre vseeno za nekatere presežke, predvsem za takojšnjo klasiko Poletna noč in pretresljivo zmagovalno pesem Mati, bodiva prijatelja, ki jo je Oto Pestner zapel leta 1972 in s tem drugič zmagal na festivalu.

Življenjepisi in podatki so dobrodošli, a nepopolni in večkrat površni (...) – moti tudi, da pri izvajalcih ni navedenih njihovih diskografij, kar je skorajda osnovni podatek za vsakogar, ki resno raziskuje glasbeno zgodovino.

Tretji del knjige je namenjen portretom izvajalcev in ustvarjalcev festivala. Življenjepisi in podatki so dobrodošli, a nepopolni in večkrat površni (celo smešni: Viki Baba, torej Viktor Škedelj Renčelj iz zasedbe Same babe, denimo postane ženska) – moti tudi, da pri izvajalcih ni navedenih njihovih diskografij, kar je skorajda osnovni podatek za vsakogar, ki resno raziskuje glasbeno zgodovino. Skozi vso knjigo se pojavlja tudi nekonsistentnost pri zapisovanju imen, v osrednjem delu pa žal umanjkajo naslovi popevk izvajalcev v tujih jezikih; če nimamo doma male plošče, ne izvemo, da je imela angleška različica že omenjene Med iskrenimi ljudmi naslov My Love For You. Umanjkanje slikovnega gradiva v knjigi so v povezavi z avtorskimi pravicami pojasnili na tiskovni konferenci, kljub temu pa ni razloga, da bi na konec knjige ne uvrstili vsaj ovitkov malih plošč, EP-jev in LP-jev Slovenske popevke in Dnevov zabavne glasbe.

Trojna kompilacija prikaže zanimiv lok festivala.Slovenska popevka je nekaj časa hodila z roko v roki s šansonom, pozneje se je šanson pojavljal občasno in se končno odcepil v samostojno prireditev. Trojna kompilacija, ki jo je izdala Založba plošč RTV Slovenija, prikaže zanimiv lok festivala; na njej ni vseh zmagovalk niti vseh najpomembnejših pesmi, se pa najde kaka zanimiva redkost, denimo »alternacijska« izvedba Poletne noči Beti Jurkovič. Tretja plošča je dejansko precej pogrešljiva; čeprav ne moremo reči, da so vse popevke od leta 1998 do 2011. slabe, novejše obdobje festivala ne zdrži primerjave s preteklostjo. Pesmim iz obdobja 1962–83 se kljub drugačnim in »zastarelim« producentskim posegom leta ne poznajo, prav nasprotno, še danes delujejo precej bolj prepričljivo in sveže kot novejši poskusi. Morda bi veljalo redefinirati sodobni pomen popevke in k sodelovanju spet poklicati mojstre peresa. Vendar je to že druga zgodba, ki se ta hip odvija na drugih ravneh, na Festivalu šansona in v projektu Imamo dobro glasbo, če omenimo zgolj projekte nacionalke. Kdo ve, morda bo iz teh ločin nekoč nastala nova, avtorsko zopet močna slovenska popevka. Če jo bomo takrat sploh potrebovali.