02.10.2016

Marjan Kozina in Novo mesto

V Novem mestu so v Dolenjskem muzeju pripravili razstavo, posvečeno skladatelju Marjanu Kozini.

Tomaž Gržeta

Marjan Kozina in Novo mesto
Foto: Dolenjski muzej

Poznopoletni dan je bil kot nalašč za sprehod po Novem mestu in obisk Dolenjskega muzeja. Poleg stalnih razstav je bil na voljo ogled razstave, s katero je bila obeležena 50. obletnica smrti slovenskega skladatelja, Novomeščana Marjana Kozine (1907–1966). Po šolanju v Novem mestu, Ljubljani, Pragi in Dunaju ga je življenjska pot vodila v Maribor, Beograd, po drugi svetovni vojni, v kateri se je bojeval kot partizan (1943–1945), pa se je ustalil v Ljubljani. Kljub temu ga je z rojstno Dolenjsko vezala družinska zidanica na Trški gori, kjer je pogosto našel mir in ustvarjalni navdih. Tam je imel tudi klavir, s ponosom razstavljen kot osrednji predmet razstave.

Razen s skladateljevim klavirjem se je razstava ponašala s številnimi drugimi artefakti, ki pripovedujejo skladateljevo življenjsko zgodbo ter ilustrirajo njegove karierne dosežke, družinsko življenje, vpetost v slovensko kulturno okolje ... Ob družinskih fotografijah je treba posebej izpostaviti nekaj del še enega uglednega Novomeščana, skladateljevega dolgoletnega prijatelja in soborca Božidarja Jakaca, ki je Kozino portretiral večkrat. Na razstavi smo videli njegov portret skladatelja v tušu iz leta 1944 ter portret z rjavo kredo iz leta 1955. Jakčevi mojstrovini sta tudi inscenaciji za Kozinovo opero Ekvinocij, ki ju je v tehniki pastela naslikal leta 1947. Iz časov njunega skupnega boja proti okupatorju razen še enega portreta izpod Jakčevega peresa izvira tudi Kozinova platnena pelerina, ki jo je nosil med vojno. Izmed upodobitev je sicer verjetno še najbolj prepoznavna ali vsaj najpogosteje opažena tista, ki stoji pred skladateljevo rojstno hišo in je delo Zdenka Kalina; v sklopu razstave smo lahko videli njen izvirni mavčni odlitek. Avtorica razstave Majda Pungerčar je zbrala tudi lepo število izvirnih skladateljevih rokopisov, notnih izdaj številnih partizanskih pesmaric in klavirskih skladb ter impozanten nabor nosilcev zvoka, od gramofonskih plošč do zgoščenk, ki so beležile skladateljevo ustvarjalnost in številna sodelovanja z uglednimi slovenskimi zbori, orkestri in solisti skozi desetletja, seveda tudi po skladateljevi smrti.

Enega izmed pomembnejših glasbenih ustvarjalcev na Slovenskem sredi 20. stoletja ne gre posebej predstavljati, zato se zdi, da je bil namen razstave predvsem postaviti na ogled najzanimivejše ohranjene materialne artefakte, ki nas danes povezujejo s Kozinovo ustvarjalnostjo. Pungerčarjeva in njena soavtorica spremljevalnega besedila Sabina Šoštarec sta s skrbno pretehtanim in ne pretirano obsežnim naborom informacij pospremili vizualno gradivo ter podčrtali poudarke – plasti skladateljeve osebnosti od zasebnega življenja in družinskega ter političnega udejstvovanja do povezanosti s slovenskimi umetniki in njegove umetniške dediščine – v tradiciji izvajanja njegovih del.

Spoj vizualnega in besedilnega gradiva, ki ga je predstavila razstava Marjan Kozina in Novo mesto, je zaključena celota, ki se je kot dogodek zaključila 30. septembra, a je kot razstava opozorila na številne sledi tega slovenskega skladatelja – ime Marjana Kozine zasledimo v imenu novomeške glasbene šole, velike dvorane Slovenske filharmonije v Ljubljani, po njem je poimenovana nagrada za posebne skladateljske dosežke, ki jo od leta 1994 dodeljuje Društvo slovenskih skladateljev. Poleg skladateljevih del, ki živijo na koncertnih sporedih in v učilnicah glasbenih šol, vse to sega v naš aktualni čas in nas spominja nanj.