17.06.2014

Marko Batista – Začasni objekti in hibridni prostori

Razstava Začasni objekti in hibridni prostori drugič, tokrat, od 27. 5. do 6. 7. 2014, v ljubljanski Galeriji Vžigalica.

Andrej Tomažin

Jedrnata predstavitev Začasnih objektov in hibridnih prostorov se opira na tri glavne temelje Batistovega ustvarjanja, ki jim na tokratni razstavi ni težko slediti, in sicer so to tehnologija, estetika in arhitektura. (Foto: Janez Janša / Zavod Aksioma)
Foto: Janez Janša / Zavod Aksioma
Marko Batista 
Začasni objekti in hibridni prostori 
27. 5. do 6. 7. 2014
Galeriji Vžigalica.

Koyréjevo misel s sredine prejšnjega stoletja, da moderna znanost, kolikor je empirična, ni samo eksperimentalna, temveč tudi instrumentalna (glej njegove Études Newtoniennes in delo J. C. Milnerja z naslovom Jasno delo: Lacan, znanost, filozofija), je treba izpostaviti tudi danes. Znanstvene discipline se razen na svoje inovativne pristope k raziskovanju še vedno zanašajo tudi na progresivni razvoj tehnologije, s tem pa na izdelavo novih instrumentov. Ti delujejo kot vmesniki med subjektom znanosti in njegovim objektom, vedno znova pa se ob njihovem spreminjanju in zamenjavanju porajajo vprašanja o njihovi pravilnosti in adekvatni umerjenosti.

Tega toposa in z njim povezanih vprašanj se dotika razstava Marka Batiste z naslovom Začasni objekti in hibridni prostori, ki v ljubljanski Galeriji Vžigalica predstavlja istoimenski projekt. Ta je muzejsko predstavljen že drugič; prvič smo si razstavo lahko ogledali v KGLU v Slovenj Gradcu na začetku leta, tokrat pa jo je moč videti vse do 6. julija. Čeprav razstavi nosita isti naslov, ob tokratni že zaradi imanentnih lastnosti Batistovega ustvarjanja ne moremo govoriti zgolj o reprodukciji prve. Ljubljanska razstava ponuja tri združene avdiovizualne začasne objekte, sestavljene iz različnih ustvarjalčevih del, ki so bila bodisi že predstavljena posamično ali pa so bila del njegovih performansov. Desna soba Galerije Vžigalica združuje Batistove elektrokemične zvočne samogenerativne sisteme, kjer znotraj osnovne postavitve različnih frekvenčnih generatorjev povezave, ki vodijo skozi kemijske sestavine, spreminjajo končni output – torej zvok – povsem samostojno. S pomočjo kemičnih reakcij in posledično nihanja električnega toka se spreminja tudi končni zvok, le da je pri instalaciji Bentronix ustvarjeni zvok še povsem analogen, medtem ko pri drugem, kompleksnejšem projektu h končnemu izdelku pripomorejo še softverske (Pure Data itn.) rešitve, ki pridobljene podatke in frekvenčna nesorazmerja spreminjajo v poslušalcu »prijaznejšo« podobo. Leva soba je primer docela heterogene postavitve, ki združuje visokonapetostno, elektromagnetno in z brezžičnostjo ukvarjajočo se instalacijo, dodana pa jim je vizualna komponenta različnih v realnem času generiranih matematiziranih krivulj in obenem načrtov ter skic projektov. V vmesnem delu je na steno projiciran posnetek Batistovega nastopa in organigram osnovnih principov njegovega delovanja.

Če se zdi, da je razstava kljub (ali ravno zaradi) majhnosti in (mogoče zgolj moji) klavstrofobičnosti ter rizomskemu prepletanju zvokov različnih objektov estetsko učinkovita in predvsem intrigantna, pa nikakor ne smemo ostati zgolj pri estetskem. Sam namreč vidim bistvo Batistovega ustvarjanja na drugi strani navidezne binarne opozicije umetnost – znanost, ki sem jo začrtal na začetku tega besedila.

Jedrnata predstavitev Začasnih objektov in hibridnih prostorov se opira na tri glavne temelje Batistovega ustvarjanja, ki jim na tokratni razstavi ni težko slediti, in sicer so to tehnologija, estetika in arhitektura. Ravno arhitektura je tisti element, ki je nemara ustvarjalcu začrtal smernice določene postavitve in hibridizacije prostorov, obenem pa že sama prostorska razporeditev obiskovalcu (oz. poslušalcu) vsiljuje določeno smer ogleda in lastne postavitve v prostor, s katero obenem že ustvarja raz(pred-)stavo. Tu imam v mislih premišljeno postavitev zvočnikov, ki poslušalcu ob minimalnih premikih po prostoru omogoča drugačno percepcijo določenega zvočnega objekta, obenem pa mu z nekakšno tehnološko odprto kodo predoča samo delovanje za končnim izdelkom »skrite« tehnologije. Batistova estetika kot drugi element temelji na principih naredi-sam (DIY) prakse. Vsa tri omenjena območja raziskovanja so nedeljivo povezana v sicer navidezno celoto Batistovega ustvarjanja, s tem da že naslov razstave (»začasni objekti in hibridni prostori«) kot tudi avtorjeva umetniška praksa kažeta, da gre dejansko za pozicijo tranzitornosti in intermedijskosti.

Če se zdi, da je razstava kljub (ali ravno zaradi) majhnosti in (mogoče zgolj moji) klavstrofobičnosti ter rizomskemu prepletanju zvokov različnih objektov estetsko učinkovita in predvsem intrigantna, pa nikakor ne smemo ostati zgolj pri estetskem. Sam namreč vidim bistvo Batistovega ustvarjanja na drugi strani navidezne binarne opozicije umetnost – znanost, ki sem jo začrtal na začetku tega besedila. Ob paratekstnih elementih, ki ravno to več niso, ob skicah postavitev, ki bi jih lahko radikaliziral s povsem elektroinženirskimi načrti, in vizualnih algoritemskih prikazih delovanja se njegova ustvarjalnost bliža ustvarjanju instrumentov za splošno rabo. (Spomnimo se citata: Tehniko ljudstvu!) Čeprav se mi zdi, da socialna emancipacija zgolj skozi princip odprte kode in DIY principov (na tem mestu bi se lahko zatekli h knjigi Gallowaya in Thackerja z naslovom The Exploit), ni možna, je hkrati res, da Batistovi stroji, mašine, predmeti, objekti ali zvočila ravno tako kot vsakršen inženirski načrt vsebujejo potencial angažmaja, takšnega ali drugačnega. Kako ti instrumenti delujejo ob stiku z ustvarjalcem, boste lahko videli na poletni muzejski noči 21. junija