25.04.2018

Metamodernost

Primož Bončina z Deaf Love pripravi pomemben doprinos k podrastju ambientalno-eksperimentalne slovenske elektrofonije.

Muanis Sinanović

Deaf Love

Primož Bončina

Deaf Love

Audio. Visuals. Atmosphere
2018

Izdajo kratkega albuma Deaf Love je Primož Bončina pospremil s krajšim tekstom, ki pojasni njegov osrednji motiv, to je intimne odnose v hladnih časih. Na plošči se partikularno druži z občim, lokalno z globalnim ... Pojasnimo, kako.

Po zvočni podobi Deaf Lovekoherentno vzpostavi naracijo, in to skozi atmosfero, ki se vleče po sedmih skladbah, pri čemer se vedno znova na različne načine intenzivira. Opišemo jo lahko kot vzdušje zapuščenega skladišča ponoči, skozi špranje katerega vejejo vetrovi, ustvarjajo zavijajoče in škripajoče zvoke. V hladnem, tesnobnem prostoru pa kot da se tu in tam obujajo stari stroji in orodja, mehanika dobiva dušo in se kot v magičnem svetu igrač začne gibati, komunicirati, zvočiti. Osnovno ozadje bi se morda dalo vzporejati s hladnimi in zloveščimi ambientalnimi krajinami slovitega Arce, vendar so Bončinova nekoliko diskretnejša, še bolj pusta. Na neki način tudi bolj tuja, saj Arcov projekt iz zloveščega potegne neko afirmacijo in samooplajanje, medtem ko Bončina iz pasti sveta, ki ga reprezentira in gradi, ne vleče dodane vrednosti, temveč ga pusti v naših ušesih kot brezizhodnega.

Kljub temu bi težko rekli, da gre za ploščo ambientalne muzike. Ambient kot inertna zvočna slika je namreč ves čas v dialektičnem odnosu z drugačnimi, ves čas eksperimentirajočimi zvočenji, ki se pojavljajo v njem kot nekakšen tujek. Ne gre torej za bežanje ali afirmiranje, temveč za poskus psihičnega operiranja znotraj njega. Pojavljajo se razni glitchi nezavednega, trzljaji zvoka, elektrofoničnega glasu, ki kot da ves čas poskuša nekaj izreči, a se ustavlja pri svojem jecljanju, nezmožnosti, da bi se razvil. Poskuša na druge načine, s čimer se različne nezmožnosti, polglasovi, ki jih razbiramo v škripanjih in šumenjih, nabirajo v visokonapetostno zmes nerealiziranega pomena. Pa vendar dobi ravno v tej neizrečenosti oziroma virtualnosti resnica najgloblji pomen. S tem je Bončina na svoj način modernistični umetnik in njegovo delo bi lahko povezali s književnostjo Celena ali Becketta, ki jo prav tako zaznamuje dialektika presežka in manjka pomena, kar ustvarja izjemno jezikovno intenzivnost. Dalo bi se tudi govoriti o metamodernizmu, gibanju, ki se ga že nekaj let omenja predvsem v ZDA in evropskih silah. Metamodernizem kot preseganje postmodernizma ter njegove destrukcije vsakega pomena in kot poskus, dase iz mnogih protislovnih pojavov, kaotičnih življenjskih okoliščin s prijemi modernizma v novih zgodovinskih razmerah vzpostavi neki pomen; ta je lahko sam protisloven, nezajemljiv, vendar zato tudi intenziven. Za eno od vidnejših kulturnih referenc v okviru tega gibanja velja pisatelj David Foster Wallace.

Kljub temu da Benčina izhaja iz »tematizacije« intimnih odnosov, lahko Deaf Love deloma povežemo s psihično podobo sodobnega mladega kognitariata nasploh. Njegov analogon v tridesetih je bil »nevrastenični« uslužbenec v pisarnah z razosebljajočo delitvijo dela, danes pa je to vedno gibajoči se posameznik, čigar delovno okolje,v katerem lovi nove priložnosti za preživetje,se ves čas spreminja, tako dapravzaprav nima zares časa odrasti. Intimni odnosi, ki sicer vedno bolj izginjajo iz naše kulture, so zadnje področje integritete in s tem zadnje področje boja. In ravno tu morda lahko iščemo izvor naslova in spremnega teksta obravnavane plošče. Zmes ambienta in visoke zvočne napetosti, natrganosti, a vseeno prepoznavnosti in vztrajanja naracije izražata boj, nepomiritev, vztrajanje. Reklo, da je intimno tudi politično, v tem primeru gotovo drži.

Ploščo odlikuje nenavadna osredotočenost. Če jo,denimo,vzporejamo s sorodnim albumom Gašperja Torkarja, o katerem smo pisali pred časom, pri Bončini opazimo večjo fiksacijo na specifično zvočno materijo, manj neposrednih odvodov, obenem pa višjo stopnjo minimalizma, v kateri se odraža osredotočenost na osnovno idejo in njeno poglabljanje. S tem seveda ne podajamo vrednostne sodbe za eno ali drugo stran, primerjave smo se poslužili v razlagalne namene. Vsekakor pa lahko rečemo, da je stopnja koncentracije, kot se zgošča v Deaf Love, ganljiva in prepričljiva. Ob njej se pojavljajo tudi vprašanja o tem, kako bi skladbe zvenele v živo. Bi odrski nastop ponudil enako stopnjo intimnosti, bi v ustrezno pripravljenem koncertnem ozračju zmogel nagovoriti osebne psihične vzorce? V trenutni klimi koncertnega eksperimentiranja z različnimi vrstami odtujevanja odra od občinstva bi to bila posebno zanimiva izjema.

Format izdaje, ki znese dobrih 36 minut, je v svetu razvijajočih se robnih založniških praks (v eksperimentalni književnosti, če znova potegnemo analogijo, se to kaže v porastu chapbookov), fragmentirane koncentracije, obenem pa utrjevanja zavesti o pomembnosti eksperimenta in zahtevnosti v umetnosti, ki zlahkaodbije površne očitke o hermetičnosti, več kot primeren. Tako iz vidika publike, ki bolj ceni intenzivnost kot kvantiteto in kvantifikabilnost popkulture, kot iz vidika produkcijskih pogojev, v katerih tovrstna umetnost nastaja, ter njenih intrinzičnih zakonitosti.

Deaf Love je pomemben prispevek k dokaj razviti in živahni slovenski butični eksperimentalni elektrofoniji današnjega trenutka. Upamo, da bo plošča našla pot tako do tujih kot domačih poslušalcev, ki jih, pričakovano, ni veliko, so pa vsaj po naši oceni nišno ozaveščeni.