21.09.2017

Metronomsko izničevalna sila

Odprtje koncertne sezone Kromatike se je v Gallusovi dvorani 14. septembra odvilo z nekaj govori, krstnim nastopom novoustanovljenega Oratorijskega zbora Glasbene matice in branjem partitur Marija Kogoja in Wolfganga Amadeusa Mozarta.

Maia Juvanc

Theresa Plut, Marcos Fink, Bernarda Fink in Marko Sušnik ter Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Loris Voltolini.
Foto: Janez Kotar

Odprtje koncertne sezone Kromatike se je v Gallusovi dvorani 14. septembra odvilo z nekaj govori, krstnim nastopom novoustanovljenega Oratorijskega zbora Glasbene matice in branjem partitur Marija Kogoja in Wolfganga Amadeusa Mozarta. Dogodek me je zapustil v iskanju upanja ob refleksiji o vlogi, ki jo igrajo institucije pri zasidranju glasbene substance v človeško zavest. Zdi se, da je tokratni institucionalni okvir glasbi sami odmeril komaj kaj več kot najobrobnejšo funkcijo.   

Umetniški navdih, ki je očitno ostajal na individualni ravni nekaterih glasbenikov, se ni mogel razrasti v kolektivni akt, za kar bi moral poskrbeti dirigent z ustreznejšim načinom usmerjanja glasbenikov. Zato moram s težkim srcem zaključiti, da je dogodek, s koncertnim listom vred, zrcalil predvsem povnanjeno plat slovenske kulture, ki se zaenkrat zadržuje pri in zadovoljuje z institucionalno avtosugestijo.

Avtonomno, intimno in ekspresionistično v glasbi Marija Kogoja je z metronomskim pristopom dirigenta Lorisa Voltolinija izpuhtelo v razsežnosti neslišnega. Nesrečno branje Kogojeve umetnine je propadlo v izravnano in omrtvičeno podobo glasbe, ki sicer nosi v sebi kodo vrenja groze in trepetanja v globini človekove psihe. Verjetno se ekspresionistična nota glasbe ni dovolj dotaknila dirigenta, kar se je nato posredno odrazilo tudi v poustvarjalnem vložku glasbenikov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Bagatele so odzvenele v najbolj bledi različici, kar si jih lahko zamislim. Z dirigentsko paličico izvotljeni Kogojev izraz je spremljala očitna zdolgočasenost nekaterih v občinstvu, in če sodim po vzdihljajih, je bila zanje izvedba Kogoja v tem primeru še zadnja nadležnost, ki jo je bilo treba pretrpeti, da so dočakali Mozartov Rekviem. Dolgočasenju ob slušni izkušnji se na žalost ni postavil nasproti niti koncertni list, v katerem bi bila zelo dobrodošla kakšna razlaga glasbe (morda še omemba o orkestraciji). Ta je namreč o Kogoju, tej izstopajoči in samosvoji umetniški osebnosti, povedal le najočitnejše: da je skladatelj del slovenske glasbene zgodovine in da njegova skladba odpira glasbeni dogodek. 

Z metronomsko izničevalno silo se je Voltolini nato lotil Mozartove mojstrovine, katere ravno tako bledolično podobo je z vsakim zamahom potopil globlje v nepovednost. Izbrani počasnejši tempo sam na sebi sicer ni problematičen, saj obstajajo izjemne in hkrati mučno počasne izvedbe, denimo Celibidachejeva, toda pod Voltolinijevo taktirko je dolgoveznost dodatno ojačala neizprosna statičnost. Posledično je bilo premalo tako dinamičnih kot seveda tudi agogičnih premikov, predvsem v godalih, ki so mestoma s svojimi »nepomembnimi« pasažami preglasno posegala v pevski part. Nekaj intonančne neusklajenosti je bilo moč zaznati pri pozavnah in nekaj negotovih vstopov rogov, vendar so iz izvedbe vseeno izstopile svetle točke, zlasti tiste, ki so jih pričarali izkušeni izvajalci solističnih pevskih odrov in novi zborovski sestav.  

S toplim, zaobljenim in svetlim tonom lahnega sopranskega glasu je Theresa Plut uspešno podala izjemno delikatno mozartovsko melodiko, kljub gibkosti pa so jo ponekod pestile manjše nestabilnosti in nesorazmerja v barvi. S ponotranjeno muzikalnostjo je izstopala Bernarda Fink, ki jo odlikuje tudi polna in prodornejša zvočnost. Marcos Fink je podajal glasovno stabilno in interpretacijsko čvrsto izvedbo svojega parta, ki je sicer mestoma delovala malce rigidno. Nekoliko šibkejši vtis je pustil tenorist Martin Sušnik, čigar svetlikajoči se glas postane v višinah nevarno ozek. 

Oratorijski zbor Glasbene matice se je prav tako izkazal, saj se mu je posrečilo barvno zliti skupaj in uskladiti višine sopranov in globine basov. Zbor je deloval izjemno homogeno, morda ponekod vseeno preveč zlito; pogrešala sem nekaj več barvnih odtenkov, ki jih tovrstna skladba vsekakor dopušča. Celostni vtis zbora je, da skriva v sebi potencial, ki bo prišel na plano pod ustreznejšim vodstvom.

Umetniški navdih, ki je očitno ostajal na individualni ravni nekaterih glasbenikov, se ni mogel razrasti v kolektivni akt, za kar bi moral poskrbeti dirigent z ustreznejšim načinom usmerjanja glasbenikov. Zato moram s težkim srcem zaključiti, da je dogodek, s koncertnim listom vred, zrcalil predvsem povnanjeno plat slovenske kulture, ki se zaenkrat zadržuje pri in zadovoljuje z institucionalno avtosugestijo. V koncertnem listu si namreč vso pozornost prilasti zgodovina Glasbene matice z biografijami dirigentov Sama Hubada in Antona Nanuta, medtem ko je glasbena izvedba prej dajala vtis, da so nas s Hubadom in Nanutom prav zares zapustile zadnje dirigentske sile. 

V kontekstu duha časa se kulturi slabo piše z vseh strani, vendar bi same kulturne institucije umetniški vsebini vendarle lahko dodelile vidnejše mesto ter nekoliko priščipnile peruti zunajglasbenim elementom. Glasba bi morala veljati za dragoceno in edinstveno sredstvo, ki človeku odpira obzorja za poglobljen razmislek o skrivnostih in resnici bivanja. To zmožnost glasbe lahko še podkrepi kvalitetna spremna beseda, ki glasbo približa tudi mladi generaciji, ki jo že ali jo še bo iskala.