14.03.2018

Mik nostalgije

Rezjanab sasiedi so godci, ki dajejo vtis, da so znova vzniknili tam nekje iz druge polovice 19. stoletja. Vodi jih zdrav mik nostalgije.

Simona Moličnik

N papudan gar za Oučje meje

Rezjanab Sasiedi

N papudan gar za Oučje meje

samozaložba 2018

»Tisto slepo oko je bilo oko recenzenta, ki išče, kje bi bilo užaljeno. Kdor ne mara luči, jo upihne sam; zato pa nima pravice, da bi preklinjal noč …« je v Beli krizantemi zapisal Ivan Cankar

Upihnili smo luč starih godčevskih praks, zato morda res nimamo pravice, da bi s stališča današnjih slušnih in glasbenoestetskih zaznav preklinjali noč, ki je v svojo skrivnost potegnila strast in muzikaličnost nekdanjih godcev. Ali pač?

V zvrsti ljudske glasbe, ki je po definiciji del glasbene kulture naroda, je absolutna glasbena presoja občutljivo početje. Izkustvo, ki ga prinaša dolgoletno opazovanje terena na eni strani ter razvoj glasbene poustvarjalnosti v okviru zgodovinske klasične glasbe na drugi, vodi do spoznanja, da izvajalske glasbene prakse tehnično nikoli v zgodovini niso bile tako dovršene kot danes. K temu je pripomogel hkratni razvoj glasbil in glasbilarstva. Če se sodobni poslušalec vrne v preteklost, pa ga seveda najprej zmoti razglašenost. Ta je v ljudski glasbi kar pregovorna. Intonacija je po splošnem prepričanju v tej glasbeni zvrsti drugotnega pomena, kajti glasbeni izraz pogosto nadvladajo zunajglasbeni parametri, kot so neobičajna zvočnost, spontanost, iskrenost in srčnost. Čustveni vzgibi te vrste so tako močni in tako globoko zasidrani v kolektivnem spominu, da vzpodbujajo posameznike k oživitvi in restavriranju starih ljudskih glasbenih praks. 

Mazurke, cvajšrit, štajeriši, valčki in polke s kratkimi, jasnimi melodičnimi linijami in najosnovnejšimi harmonskimi strukturami z rezkim, razglašenim, a vendarle strastnim zvokom tako zares povlečejo v trdi svet prednikov naših kmetov pod Alpami. Pesmi, zapete s čvrstimi, čeprav ne čistimi glasovi, dobro popestrijo sicer godčevsko naravnani izbor. Pred nami je zvočni album, ki pomeni tradicijsko kontinuiteto in zelo dobro predstavlja staro glasbeno prakso ruralnega alpskega okolja.

Zdi se, da je to osnovni motiv skupine Rezjanab sasiedi. Boštjan, Danijel, Friderik in Sandi so entuziasti, nagovarja jih glasba starih očetov. To je glasba samosvojih hribovskih ljudi, čvrstih in pokončnih samohodcev v dolinah in planinah teh poslednjih čedermacev. Glasba, za katero gotovo velja, da ji je bolj kot glasbeni treba priznati sociološki pomen. To je glasba, ki je brez zadrege spojila v plesno držo dvoje žuljavih rok in s tem zaradi srčnosti vsaj za tisti večer premagala neizrekljivo utrujenost in nemoč. Oblikovala se je med samouškimi strastneži, godci, ki so ustvarjali in vižali za ples brez vsakršnih kompozicijskih zakonitosti, s skromnim, a polnozvočnim instrumentarijem. Bili so nadarjeni in iskreni muzikusi, igrci, polni strasti. 

Rezijanovi sosedi (tako pravi prevod iz tolminskega narečja v knjižni jezik) so torej godci, ki dajejo vtis, da so znova vzniknili tam nekje iz druge polovice 19. stoletja. Vodi jih zdrav mik nostalgije. Pred štirimi leti so fantje s Tolminskega še zadržano poskušali restavrirati stara glasbila, kot sta oprekelj in es-klarinet, danes pa nas že razveseli samozavestna drža z zvočnim albumom, pestrim ter premišljenim naborom ljudskih viž in suverenim muziciranjem v okviru subjektivnih predstav o nekdanjem godčevstvu in zgledovanju po sorodnih skupinah, ki so že obstajale in usahnile (recimo Trinajsto prase). 

Es-klarinet, trompetna, rimuonike, škant, šalterije, bumbardon, citre, bas – tako izpostavijo godci izbor svojih glasbil. Pri tem se ne oddaljijo od maternega jezika, to je tolminskega narečja. Dodati velja, da so bila ta stara imena glasbil nekoč zelo razširjena. Škant je violina, šalterija ali šenterija pa oprekelj. To strunsko glasbilo trapezaste oblike je bilo zelo razširjeno med ljudskimi godci v alpskem prostoru in prav v zahodni Sloveniji je bilo tu in tam v rabi še do 2. svetovne vojne. 

Zvočni album N papudan gar za Oučje meje skupine Rezjanab sasiedi je posrečeno preprost, otroško naiven, toda prepričljiv. Prinaša niz petnajstih točk ljudske glasbe. Največ je godčevskih viž iz alpskega prostora, torej Zgornjega Posočja, Benečije in Cerkljanskega, sežejo pa tudi na Gorenjsko, Koroško, Štajersko in v Istro. Niz popestrijo z ljudsko pesmijo. Spored je plod iskanja in izbiranja, pa ne po spominu ali pri starejših ljudeh, ki bi še pomnili. Teh ni več. Godci so povzeli gradivo bodisi iz zapisov arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU bodisi od drugih sorodnih poustvarjalcev, kot so to v svojevrstnem preprosto ohlapnem slogu tudi navedli. 

Mazurke, cvajšrit, štajeriši, valčki in polke s kratkimi, jasnimi melodičnimi linijami in najosnovnejšimi harmonskimi strukturami z rezkim, razglašenim, a vendarle strastnim zvokom tako zares povlečejo v trdi svet prednikov naših kmetov pod Alpami. Pesmi, zapete s čvrstimi, čeprav ne čistimi glasovi, dobro popestrijo sicer godčevsko naravnani izbor. Pred nami je zvočni album, ki pomeni tradicijsko kontinuiteto in zelo dobro predstavlja staro glasbeno prakso ruralnega alpskega okolja. Prakso, ki jo muzikologi zaradi razglašenosti težko priznajo in se morda prav zato raje zatekajo k pisnim virom, ki nam slušnih predstav pač ne morejo podati, čeprav še vedno velja, da so samouški ljudski godci pogosto navdihovali druge glasbenike, ki so bili glasbeno izobraženi. Toda teren je vendarle več kot zgovoren in glede na to, da so lepoto tišjih in morda tudi zahtevnejših glasbil (kot sta violina in oprekelj) preglasile akrobacije narodnozabavnih ansamblov, triglasnega pevskega vodenja glasov pa manire dalmatinskih klap, so osamelci, kot so Rezjanab sasiedi, vredni vse pozornosti.