31.07.2018

Mnogoterost ritmov in zvenov skozi uho in oko Iztoka Zupana

Iztok Zupan je v zadnjih dveh desetletjih ena tistih tihih figur domače glasbene scene, ki s svojim zanesenjaštvom, skrbnim in strastnim poslušanjem, dokumentiranjem, interpretiranjem in izdajanjem v dobri meri ključno sokroji naš glasbeni prostor, s podporo mednarodnim projektom in s sodelovanji s tujimi glasbeniki in glasbenicami pa svojo izdajateljsko dejavnost in posledično glasbeno ustvarjanje domačih in tujih ustvarjalk in ustvarjalcev promovira tudi v tujini.

Luka Zagoričnik

Iztok Zupan in Zlatko Kaučič
Foto: Tomo Štamcar

Iztok Zupan je v zadnjih dveh desetletjih ena tistih tihih figur domače glasbene scene, ki s svojim zanesenjaštvom, skrbnim in strastnim poslušanjem, dokumentiranjem, interpretiranjem in izdajanjem v dobri meri ključno sokroji naš glasbeni prostor, s podporo mednarodnim projektom in s sodelovanji s tujimi glasbeniki in glasbenicami pa svojo izdajateljsko dejavnost in posledično glasbeno ustvarjanje domačih in tujih ustvarjalk in ustvarjalcev promovira tudi v tujini. 

Zupan je eden najdejavnejših fotografov v polju koncertne in glasbene fotografije. Njegove fotografije spadajo v okvir umetniške (jazzovske in širše) in dokumentarne fotografije oziroma v presek teh polj. Še bolj je v našem glasbenem prostoru prisoten kot zavzet snemalec, ki je zabeležil obilico koncertov in zvočnega ustvarjanja domačih in tujih ustvarjalcev. Sodeluje s številnimi ustvarjalci, producenti, promotorji in festivali; marsikateri od njegovih zapisov je končal na nosilcih zvoka pri priznanih tujih založbah. Obenem na terenu ali v svojem malem studiu beleži ustvarjanja, ki jih že desetletje izdaja pri lastni založbi Klopotec, ki deluje na meji ljubiteljstva in profesionalizma. To pomeni, da vlaga vanjo ves entuziazem in večkrat neplačano delo. V tem duhu so luč sveta ugledale številne izdaje v širokem glasbenem polju od jazza, free jazza, svobodne improvizacije, etno glasbe, folka, ljudske glasbe, klasike, vokalne glasbe, popa in vmesnih križancev. Pri tej založbi so svoja dela objavili številni priznani tuji glasbeniki, med njimi pianisti Keith Tippet, Pat Thomas in Anthony Coleman, pihalka Lotte Anker, pianistka Elisabeth Harnik, basist Ewald Oberleitner, pihalci Daunik Lazro, Joe McPhee, Trevor Watts in Sabir Mattin, violinist Aleksander Balanescu in številni drugi, med domačimi pa Jure Tori, Širom, Boštjan Simon, Milko Lazar, Bojan Gorišek, Aleš Rendla, Sedmina, Marko Hatlak, Grad gori, Orlek, Andrej Guček, Martin Ramoveš idr. Založba Klopotec pokriva širok razpon domače (in tuje) ustvarjalnosti v zadnjem desteletju in več in bi bilo prav, da bi jo zato prepoznali kot eno vidnejših domačih založb v širši distribuciji; vendar večkrat ostaja butična in se je za njene izdaje treba kar potruditi. Te so vedno plod sodelovanj med Zupanom in ustvarjalci. Za njimi seveda stoji kup vloženega lastnega denarja, nenazadnje za vrhunsko snemalno in studijsko opremo ter opremo za fotografiranje. S svojim fotografiranjem je Zupan zajel že marsikaj, marsikatero njegovo delo je bilo predstavljeno na razstavah in v spremljevalnih knjižicah pri mednarodnih izdajah. Iztok Zupan je skupaj z Nežo Pavšič sokurator razstave Mnogoterost ritmov, ki obeležuje 40-letnico ustvarjalnega delovanja tolkalca Zlatka Kaučiča, s katerim ima Zupan prav poseben odnos in ga spremlja praktično že od začetka njegovega ustvarjanja po tem, ko se je Kaučič vrnil iz tujine. Razstava je gostovala v Kranju, na festivalu Jazz Cerkno in na Jazz festivalu Ljubljana, kjer si jo lahko v avli Nove ljubljanske banke na Trgu republike še vedno ogledate, in sicer do 30. septembra. Z Iztokom smo se pogovarjali o razstavi, koncertni fotografiji, snemalni dejavnosti, založbi in založništvu ter seveda o njegovem odnosu z Zlatkom Kaučičem.

Fotografija, čeprav ni narejena dokumentarno, z leti dobi tak status. Moj namen nikoli ni bil delati dokumentarnih posnetkov, ampak čim bolje zajeti glasbenikovo igranje in iskati njegove izraze ob tem početju. Na koncertu je fotografiranje lahko velika improvizacija, ki jo pogojujejo prostor, luči, dodatni moteči predmeti, (ne)gibanje pred poslušalci, glasnost fotoaparata ...

Razstava Mnogoterost ritmov se poklanja Zlatku Kaučiču, enemu najvidnejših domačih ustvarjalcev v polju sodobnega jazza in improvizirane glasbe. Razstava je najprej gostovala v Kranju, nato na festivalu Jazz Cerkno, zdaj pa še v Ljubljani pod okriljem Jazz festivala Ljubljana. Kako si s sodelavci (Neža Pavšič …) zasnoval razstavo in kakšna je njena osnovna nit, ki nas vodi po štirih desetletjih Kaučičevega ustvarjanja pri nas in po svetu?

Osnovni namen razstave ni bil dokumentarni, ampak prikaz izbranih fotografij o Zlatku, osmih slovenskih in treh fotografij italijanskih fotografov. To je še vedno jedro razstave, obenem pa mi je Zlatko prinesel veliko materiala, ki se je poskeniral in razstavil kot dokumentarno gradivo. Ta drugi del je v Cerknem pripravila Neža in se bo uporabljal vselej, ko bo šlo za večje razstavne prostore.

Razstava ni le razstava fotografij številnih avtorjev, temveč svojstvena zgodba, oplemenitena s članki, kritikami, na ogled so plošče, glasbila in zvočila iz Zlatkovega širokega repertoarja. Pa te vseeno vprašam najprej kot fotografa: kaj skušaš ujeti v hipnem trenutku pri Kaučiču in ostalih glasbenikih in glasbenicah v koncertni fotografiji, da ta ni zgolj dokumentarna, temveč nekaj več?

Fotografija, čeprav ni narejena dokumentarno, z leti dobi tak status. Moj namen nikoli ni bil delati dokumentarnih posnetkov, ampak čim bolje zajeti glasbenikovo igranje in iskati njegove izraze ob tem početju. Na koncertu je fotografiranje lahko velika improvizacija, ki jo pogojujejo prostor, luči, dodatni moteči predmeti, (ne)gibanje pred poslušalci, glasnost fotoaparata ... Zlatkovo igranje dobro poznam, zato mi je lažje izbrati pozicijo in čakati na efektivne trenutke. Pa vendar me velikokrat preseneti z novimi instrumenti ali z novimi gibi.

Kako se tematika razstave, njena postavitev in izpovednost prilagajajo različnim razstavnim prostorom in kako ti vplivajo nanjo?

Kot sem že omenil, se razstava prilagaja velikosti prostora. Osnovnih črno-belih fotografij večjega formata je 13; najprej se postavi te. Nato sledi dokumentarni del, če pa ostane še kaj prostora, se doda še CD-je in Zlatkove posebne instrumente. Ker so razstavni eksponati že pripravljeni, kakšnih posebnih izbir ne moreva delati, lahko pa sva kreativna glede samih postavitev, ki so odvisne tudi od razsvetljave, velikosti sten, oddaljenosti od fotografij ...

Sam kot ljubitelj glasbe, snemalec koncertov, fotograf in založnik Kaučiča spremljaš že dolgo, od njegovih »začetkov« po vrnitvi v Slovenijo. Kako vidiš in slišiš njegovo štiridesetletno ustvarjanje ter vpliv na naš in mednarodni prostor?

Zlatkovo delo poznam že od njegovega prvega samostojnega dela Roundtrip, ki je nastalo kmalu po vrnitvi v domovino. Najino poznanstvo in prijateljstvo se je začelo kmalu po izidu – srečala sva se v Italiji na enem od koncertov, ki jih na veliko obiskujem. Lahko tudi rečem, da sem se kot snemalec najbolj razvijal ob snemanju njegovih koncertov; teh je danes verjetno že blizu sto. Po letu 2010 sem ustanovil založbo Klopotec in normalen potek sodelovanja je bil, da je Zlatko nekaj stvari izdal pri meni. O njegovem vplivu na naši in mednarodni sceni govorijo uspehi glasbenikov, ki so se šolali pri njem, na mednarodni sceni pa predvsem kritike izdanih CD-jev in sodelovanj. Še vedno v tujini za moje pojme ni dovolj priznan, kar pa je za slovenskega glasbenika dokaj normalno.

Kaučič deluje tudi kot pedagog, kot povezovalni človek, ki tke niti z svetom, tako bližnjim (stiki z Italijo, denimo) kot daljnim. Taka je tudi zasnova tvojega delovanja: obiskuješ in beležiš številne godbe doma, v Avstriji, Italiji in drugod, obiskuješ festivale, tako večje kot manjše, in iščeš zanimive snemalne lokacije. Kaj je ključno, da se odločiš zabeležiti (in včasih tudi izdati) določeno glasbo, glasbenike in glasbenice, tako domače kot tuje? Kaj te osebno žene pri tem?

Snemam večinoma glasbo, ki me zanima, in veselje je še večje, če se to dogaja v akustično primernih prostorih. Snemanje izven studia je vedno izziv, poleg same akustike so tu še zunanji (in notranji) moteči elementi. Recimo, ko sem za CD Zarja/Tay snemal trio Turkuz/Kaučič/Maier v cerkvi v Crngrobu, je sosed ravno tisti dan kosil travo. Na srečo ga je naša prošnja prepričala. Pri snemanju Hatlakovega prvenca v isti cerkvi so dopoldan na bližnjem strelišču imeli strelske vaje, popoldan so kmetje z velikimi bagri urejali njivo, zvečer pa so bili glasni ptiči pa še drugi sosed je nekaj žagal. Tako sva snemala namesto od desetih dopoldan šele ob devetih zvečer ... Kot ljubitelju dobrega zvoka mi je, vsem težavam navkljub, snemanje na lokaciji veliko bližje kot studijsko. Kaj me žene? V bistvu sem začel snemati, ker sem s poceni solidnimi mikrofoni (na črno) posnel meni ljubši zvok, kot pa je bil izdan na CD-jih. Z izboljšanjem snemalne opreme se je ta razmik še povečal, in to me je gnalo naprej. Naj povem, da sem šolani matematik in ne zvočni tehnik, vendar so mi leta in leta poslušanja na zelo dobrih sistemih privzgojila neko percepcijo zvoka, ki ji poskušam slediti tudi pri snemanju in obdelavi posnetkov. Ker nisem omejen s trenutno produkcijo, za katero je sedaj že jasno, da gre proč od dobrega zvoka, lahko naredim plošče z veliko dinamike, manj zvokovnih olepšav, in s tem pridem bližje realnemu zvoku. In to približevanje – ob seveda odličnih glasbenikih – je glavno vodilo moje dejavnosti. Seveda pa ne smem pozabiti nitk prijateljstva, ki se tkejo ob teh mojih dejavnostih. Te štejejo največ.

Tudi zasnova tvoje založbe Klopotec je izrazito mednarodna in večplastna, na njej najdemo veliko jazza, improvizirane glasbe, etno in ljudske glasbe, uglasbene poezije, a tudi rock in pop itd.. Najdemo tako uveljavljena mednarodna kot domača imena, a tudi manj znane, mlajše, še prihajajoče glasbenike in glasbenice. Kakšna je osnovna zasnova založbe in kako se je ta spreminjala vse do danes?

Založbo sem pognal z jazzom v mislih, a se je začelo čisto drugače. Z nekaj ploščami Jureta Torija, Marka Hatlaka, Najoue, Bratka Bibiča ..., na katere sem seveda ponosen. Jazz pa z večjimi koraki prihaja v založbo v zadnjih letih, na moje veselje tudi z mednarodno priznanimi imeni, kot so Trevor Watts, Sabir Mateen, Pat Thomas, Keith Tippett, Anthony Coleman, Lotte Anker ... V veliko veselje priskočim na pomoč s snemanjem, obdelavo zvoka in izdajo CD-ja vsem glasbenikom, katerih glasba me na neki način pritegne. In veselje je slediti njihovemu kasnejšemu uspehu. Do sodelovanja z velikimi tujimi imeni je prišlo vzlic mojega sodelovanja z našimi, italijanskimi in avstrijskimi festivali. In če je bil koncert všeč meni in izvajalcu in če je kvaliteta posnetka na ravni, se domenimo za izdajo. Se pa v zadnjem času dogaja, da mi glasbeniki pošiljajo ponudbe za izdajo plošče.

Kako gledaš na mednarodno recepcijo založbe, ki se vedno bolj uveljavlja tudi zunaj in postaja priznana, in na to, kako se jo dojema doma? Večkrat si namreč namenil kakšno kritiko, ko se je v našem kulturnem prostoru podprlo določene godbe in ustvarjalce ter sotrudnike (založnike …).

Mogoče bi odgovoril z vprašanjem: zakaj se na primer pri nas nudi podpora portugalski založbi Clean Feed, domačim pa ne? Seveda, Clean Feed je danes znana založba, na začetku pa je bilo drugače. Če bi Klopotec za izdajo dobil 1000 evrov, bi lahko izdal vsak slovenski jazz bend (skupaj s posnetkom in obdelavo), njim pa se pošlje že narejeni izdelek. Podpora domačim založbam je minimalna: na leto se lahko prijavi en izdelek, zanj pa dobi komaj za stroške posnetka in obdelave. Konkretno za Jubileum Orchestra, ki je naredil projekt za Boštjana Cveka, smo dobili od ministrstva 500 evrov bruto, kar ni bilo dovolj niti za popravilo napak na bas liniji (kar se lahko naredi pri živem snemanju). Na srečo prijateljsko sodelujem tako z obdelovalci zvoka kot dizajnerji in tiskarji in smo vseeno skupaj speljali projekt. Tu se pojavi zanimivost: Narodni galeriji smo plačali za fotografijo Sejalca še enkrat več kot pariškemu Louvru za fotografijo, uporabljeno na CD-ju Boštjana Simona. Povedati moram, da je večina projektov v minusu, in če ne bi imel nekaj zalog od prej, ko sem imel s prijatelji računalniško podjetje, se takih projektov ne bi mogel lotiti.

Problem je tudi s prodajo. Klopotec ne more direktno komunicirati, na primer, z Big Bengom, kar pomeni, da je vmes še en posrednik, ki pobere svoje desetine procentov. Zaradi takih stvari sem pred leti predlagal SIGIC-u, da naredi internetno stran prodaje glasbe slovenskih izvajalcev, kjer bi za neoderuške procente promovirali in prodajali našo glasbo. In seveda prevzeli distribucijo po naših trgovinah (s posebno označenimi kotički). Seveda imamo neodvisni založniki svoje strani, ampak dejstvo je, da bi imela skupna stran več ogledov. Prepričan sem, da bi bil učinek dosti večji, kot pa jih ustvarjajo izdaje kompilacij. Ki pa tudi imajo svoj plus.

Za konec malce težje vprašanje: kateri izmed številnih projektov, pri katerih si sodeloval z Kaučičem, ti je osebno najljubši oziroma je bil zate največji izziv?

V bistvu sama snemanja Zlatkove glasbe niso kak večji izziv. Seveda pride do prilagajanja glede na prostor, posebno če je koncert ozvočen in če tehniki ne znajo prebrati mojih vprašanj in se na situacijo ne morem pripraviti. Je bil večji izziv snemanje tria Balanescu/Kaučič/Girotto za ploščo East West Daydreams. Snemalo se je na petih lokacijah in sem bil večkrat poleg snemalca tudi prevoznik. Snemali smo na Dunaju, v Trstu, Ljubljani, Firencah in v kapelici na škofjeloškem gradu. Na Dunaju je bilo sodelovanje s tonskim mojstrom v Porgy & Bess odlično, prav tako v Ljubljani in Trstu, v Firencah pa ravno nasprotno. Snemanje v kapelici je bilo v moji organizaciji in je bil največji problem dobiti prostor za nekaj ur. Brez pomoči mojega prijatelja, ki je poznal direktorico muzeja, nam ne bi uspelo. Na žalost najvišji ljudje kulturnih organizacij ne delajo za kulturo in vedno najdejo nešteto problemov. Za nasprotni primer lahko povem, da mi je župnik v Tunjicah pustil ključ od cerkve na prej dogovorjenem mestu in sva s Sabirjem Mateenom sama prišla v cerkev, posnela, dala ključ nazaj in odšla. Enako se dogaja v cerkvi v Crngrobu.

Fizično velik izziv je bil Orkester brez meja na koncertu v muzeju v Trstu, kjer je bilo na odru komaj dovolj prostora za glasbenike in je bilo treba improvizirati z mikrofoni, stojali za mikrofone in vso drugo tehniko. In to, ko je bilo zunaj 37 stopinj. Posnetek je bil izdan pri Dobbia Lab. Od zadnjih snemanj pa naj omenim koncert Kaučiča in Evana Parkerja na Jazz & Wine festivalu, ki je bil v vinski kleti z zelo čudnimi odmevi in je bila najpomembnejša stvar postavitev glasbenikov. Posnetek je na koncu uspel in je bil pred kratkim izdan na NotTwoRecords v Zlatkovem jubilejnem projektu petih CD-jev.