25.09.2014

Modna revija mainstreama – paberek o Slovenski popevki

Famozna prireditev je tudi letos prišla in odšla pod okriljem povprečja. Če se še tako trudimo, je vedno bolj jasno, da je najboljše, kar je nastalo na festivalu Slovenska popevka, dejansko nastalo do leta 1983. Vsaj tisto, kar smo si zapomnili in popevali.

Matej Krajnc

Zmagovalec letošnjega festivala Slovenska popevka je Rudi Bučar. (Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin)
Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Famozna prireditev je tudi letos prišla in odšla pod okriljem povprečja. Če se še tako trudimo, je vedno bolj jasno, da je najboljše, kar je nastalo na festivalu Slovenska popevka, dejansko nastalo do leta 1983. Vsaj tisto, kar smo si zapomnili in popevali. Ne bi rad bil krivičen, tudi po letu 1998 je nastalo nekaj dobrih popevk, a bolj malo jih je ostalo. Ostale so, tiste boljše, na kompilacijah, morda tudi zato, ker niti niso najbolj sodile v »kalup«, kakor v kalup, denimo, nekako ni sodila letošnja skladba Mihe Renčlja, ki je bila nekolikanj bolj šanson kot popevka. Prehajanje glasbenozvrstnih oznak načeloma seveda ni nič slabega, saj naj bi kakovost glasbe z njimi ne imela kaj dosti opraviti; vendar je zvrstnost v naslovih festivalov bržčas zapisana z namenom. V poznih sedemdesetih je večer šansona deloval v okrilju festivala Slovenska popevka kot enota, ločena od tekmovalnega dela, kot bi očetje hoteli ločiti »pesnike« in »pisce besedil«. To je bilo pravzaprav nepotrebno, saj takrat pesnikov na tekmovalnem delu festivala ni bilo več. Varuhi festivala so v nekakšnem čudnem stremenju po statusu quo pozabili, da je bila Slovenska popevka na začetku svoje poti svojevrsten fenomen: zanjo so pisali pesniki, sprva skoraj izključno, pozneje med drugimi. Nakar so proti koncu prvega, t. i. »zlatega« obdobja, kot rečeno, popolnoma izginili. Festival je postal domena boljših ali slabših besedilopiscev in šablonarjev, tako besednih kot glasbenih, leta 1983 je uradno utihnil in se pozneje, po letu 1998, nadaljeval skorajda izključno v šablonskem slogu. Izjeme so bile, da ne bo pomote, a splošni okus je vmes postal vedno bolj »prepusten«. Največje uspehe so z izdatno pomočjo medijev dosegale vedno bolj plehke pesmi, ki so se tudi najbolj vrtele; nekatere avtorje so sicer izločili iz favoritov, ker naj bi bili preveč ljudski (ali banalni), druge so favorizirali, ker so bili – sprva sicer bodisi rockerji ali vsaj solidni pop glasbeniki z občutkom za melodijo, ki gre v uho (ali z občutkom za to, odkod pobrati melodijo, ki je prej že šla v uho kje drugje) – z lahkoto trendy, vedno in ..., a v resnici vedno isti, posledično pa so postali dolgočasni, šli so na preizkušeno noto. Kot so nekoč rekli za nashvillski country v šestdesetih: če bi dali stran pevce, sploh ne bi vedeli, da gre za različne skladbe. Nekateri bolj premeteni so s šansonskih večerov v sedemdesetih dvajset let pozneje prešli na glavni oder in zmagali. S tipičnimi temami prijateljstva, dvignjenimi kozarci, vrhovi gora, utripi srca in podobnimi populističnimi prijemi absolutnega optimizma, ki so bili poprej doma bodisi na narečnem festivalu bodisi namensko v čestitkah na radijskih valovih. In to je nekako postala precej ustaljena norma za kakršnokoli popevko, ki bi se rada prijela poslušalcev, celo na festivalu s pedigrejem.

Dandanes je dotični festival fenomen zgolj še zato, ker trmasto in zavestno goji povprečje. Pri tem početju ne zna biti dovolj glamurozen, da bi mu presežek ustvarila vsaj fasada, ko pa poskusi, je kvečjemu moderatorsko osladen. Če sodelujejo pri občinstvu preizkušena imena (letos Vrčkovnikova, Derenda, Švajgerjeva ...), ki jim pevsko tehnično ni mogoče očitati ničesar, ta imena pojejo povprečne pesmi, točneje take, ki jih pojejo že ves čas, tudi besedila so si tematsko podobna. Od »ostrine« zmagovalčeve kitare je na koncu kljub vsemu ostal zgolj prizven »soft rocka«, takega torej, ki je kot nalašč za šablono; takšno, ki hoče na videz biti bolj rockerska, pa ji to nekako ne uspe najbolj prepričljivo. Rudi Bučar je dober pevec, ki je na letošnjem MMS-u presenetil, tokratna zmagovalna popevka Ti pa je kljub vsemu malce preveč šablonska, da bi presenetil znova. O besedilih je bolje sploh ne razpravljati. Vse to smo že slišali. Boljše.

Pravzaprav je festival, če dobro pomislimo, škoda ohranjati pri življenju zgolj zaradi izročila in upanja, da »letos pa bo«. Občutek imam, da nas vsako leto znova tepe vsakršen poskus, bodisi posodobitve bodisi klasičnosti. Koliko popevk si bomo zapomnili letos? Bomo raje čivkali tiste izpred let? Odločite se sami...

Pravzaprav je festival, če dobro pomislimo, škoda ohranjati pri življenju zgolj zaradi izročila in upanja, da »letos pa bo«. Občutek imam, da nas vsako leto znova tepe vsakršen poskus, bodisi posodobitve bodisi klasičnosti. Koliko popevk si bomo zapomnili letos? Bomo raje čivkali tiste izpred let? Odločite se sami, a hej, niti Še pomahal ni z roko ali Belega dežnika osebno ne prepustim za večino letošnje bere. Pa vsi vemo, kaj se je zgodilo s Smodetom po letu 1982. Denar, ki gre za tovrstne ekshibicije »v nacionalnem interesu«, bi bilo morda koristneje vložiti v nekakšen fond za pomoč presežnim glasbenikom, ki delujejo v podtalju (od kantavtorjev do bendov) in ki dejansko ustvarjajo glasbo, ki je narodu lahko v ponos in interes. Za to je pravzaprav na začetku, leta 1962, tudi baje šlo: da ne bi bili odvisni od Opatije, da bi imeli svoj festival, na njem pa kakovostne popevke. Ta cilj je že v starih časih uspel zdaj bolje, zdaj slabše, a v prerezu bera obdobja 1962–1965, denimo, ni bila tako povprečna kot bera 1998–2014. Dandanes je na, recimo ji vzporedni, sceni najti precej presežkov, tudi dobrih plošč izhaja precej, dobrih festivalov ne manjka, a ne pridejo čez prag velikih hiš. Žal »narodna substanca« vaških veselic, po Levstiku, velikanu še do pasu ne seže, kaj šele do brade, kaj šele, da bi se kakšna odgovorna ustanova spomnila na najpomembnejšo, izobraževalno funkcijo. Poslušalce se spodobi tudi vzgajati. Ne za to, kar si baje želijo slišati, ampak za to, kar bi se jim dejansko splačalo slišati, kar bi jim vrglo tudi kakšno kost.

Pohvala pa gre odločitvi, da so Popevko spravili iz studia v Križanke. Naslednja stopnja je morda, če jo že moramo imeti, dejanska vrnitev »festivala« s poudarkom na bolj brižnem izboru. Dobre avtorje imamo, a dela jim ne damo. Ves čas pa povsod radi poudarjamo korenine, izročilo festivala. Pesnike, kot smo ugotavljali na začetku. Žal ostane pri nostalgiji in retoriki. Poglejmo: na začetku so bili Strniša, Zlobec, Ježek ... Pa Makarovičeva, Šömen, Košuta, Fritz ... Morda vsi ti svojih pesniških zbirk niso ravno enačili s prispevki za festival in druge popevke, a okornost ni bila njihova vrlina. Vmes so minila leta in kdo danes sploh še posluša besedila! Glavno je, da festival je, kajne? Četudi se s prepričljivostjo in presežki malokdaj sreča in zaradi tega žal redkokdaj zardi.