15.09.2016

Mozart na obisku – zgled odmerjenega okusa

Glasbena mladina ljubljanska svoje zveste poslušalce že 40 let v vsako novo sezono vpelje z Jesenskimi serenadami.

Tomaž Gržeta

Jesenske serenade: Mozart na obisku
Foto: Glasbena mladina ljubljanska

Glasbena mladina ljubljanska svoje zveste poslušalce že 40 let v vsako novo sezono vpelje z Jesenskimi serenadami. Gre za cikel koncertov, ki poleg Ljubljane obišče še Medvode, Dravograd, Ajdovščino in Izolo, ter z vedno svežimi in žanrsko raznolikimi – od klasike prek etna do jazza – segajočimi sporedi navdušuje občinstvo. Letošnja jubilejna edicija je posvečena pobudniku in dolgoletnemu umetniškemu vodji Jesenskih serenad, letos preminulemu violinistu in pedagogu Tomažu Lorenzu. Ta je cikel oblikoval do leta 1998, ko je nalogo prepustil Borisu Renerju, ki jo še vedno zvesto in navdihnjeno opravlja.

Letos je cikel znova postregel s štirimi sporedi: Mozart na obisku, O cieco mondo (ansambel kljunastih flavt Le Phénix), V vrtincu (Uroš Vegelj, solo recital na tubi) in My favorite things (vokalni jazz kvartet Vox Arsana ob inštrumentalnem jazz triu). V Ljubljani so se ti koncerti zvrstili na Magistratu od ponedeljka, 12., do četrtka, 15. septembra.

Najprivlačnejši za ljubitelje klasične glasbe je bil verjetno prvi spored. Mozart je svoje ljubljanske oboževalce obiskal v atriju Magistrata na ponedeljkov večer. Flavtist Matej Grahek, violinist Miran Kolbl, violistka Gea Pantner Volfand in violončelist Milan Hudnik so predstavili tri od štirih Kvartetov za flavto in godalni trio, ki jih najdemo v Mozartovem opusu. Flavtist je, oblečen primerno za vlogo samega Mozarta, vzpostavil sproščeno in šaljivo komunikacijo tako z občinstvom kot s povezovalko Tino Uršič. Ta je skladbe v celoto povezala z odlomki iz skladateljevih pisem. Iz njih poleg Mozartovega očeta, sestre in žene spoznavamo tudi njegove prijatelje in kolege, predvsem pa hudomušnega, a vendarle olikanega skladatelja. Njegov značaj so glasbeniki s svojimi izjemno učinkovitimi, slogovno izrazitimi interpretacijami odlično preslikali na izbrana dela ter jih s tem napravili slogovno kar se da polne in intimno izrazne. Z dovršeno tehniko in preglednim fraziranjem so poleg domiselnih in ponekod polifono bogato izdelanih tekstur stavkov poudarili tudi njihovo vsebinsko bogastvo, slikovitost in prave glasbene karikature razpoloženj in značajev, ki jih še najlažje prepoznamo v stavkih z variacijami.

S svojim nastopom so glasbeniki, sicer člani Slovenske filharmonije oziroma Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pokazali svoje solistične spretnosti in izjemno visoko raven komornega muziciranja. Izražanje štirih glasbenikov, ki sicer nastopajo predvsem kot solisti, je bilo vseskozi glasbeno enovito in uravnoteženo, enotnost pa je bilo zaznati tudi v barvni in dinamični usklajenosti partov. Iz te izčiščenosti je izrastel zgleden primer izvajanja klasicističnega repertoarja, ki je pri nas prepogosto namenjen le pedagoškemu procesu, medtem ko nanj redkokdaj naletimo koncertnem odru. Pohvaliti je zato treba že sam izbor sporeda, ki so ga člani ansambla pripravili z vso resnostjo in odgovornostjo, organizatorji cikla pa so v njem prepoznali vsebino, ki je (paradoksno, a resnično) kronično primanjkuje v klasičnemu glasbenem dogajanju pri nas.