19.03.2018

Mrvice spomina: Andrej Arnol

V novi rubriki se bomo spomnili skladatelja, aranžerja, dirigenta in saksofonista Andreja Arnola, enega najboljših slovenskih jazzovskih glasbenikov.

Dušan Mijanović

Andrej Arnol

Andrej Arnol (31. maj 1947–22. julij 2002) se je rodil v Železnikih, kjer se je že pri štirih letih pričel učiti violino. Ko je bil star deset let, se je s starši preselil v Radovljico, kjer se je vpisal v glasbeno šolo. Učenje violine je nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Takrat je violino zamenjal za klarinet in saksofon. Njegovo nadarjenost je prepoznal Jože Privšek in ga povabil v Plesni orkester RTV Ljubljana. Andreja je glasbena pot vodila na študij v Gradec, kjer je postal prvi diplomant iz Slovenije na sloviti graški visoki šoli za glasbo.

Stalno izpopolnjevanje

Med študijem se je leta 1971 izpopolnjeval pri Johnnyju Griffinu v Švici. Za glasilo graškega Inštituta Jazz Forumdo je prepisoval solistične inštrumentalne parte saksofonistov Charlieja Parkerja, Juliana Cannonballa in Erica Dolphyja. V sezoni 1982/83 je bil med petimi izbranci za štipendijo na Berklee College of Music v Bostonu. Skupaj z njim je študiral Lojze Krajnčan, zdajšnji dirigent Big Banda RTV Slovenija. »Tam sva se spoprijateljila. V Bostonu sva bila skupaj eno leto, bila je res lepa izkušnja. Čez dan sva obiskovala šolo in vadila, zvečer sva se dobila in nabavila potrebščine, Andrej je bil tako dober kuhar, da nama skoraj ni bilo treba pomivati posode, saj sva vse pomazala,« se je pošalil Lojze in dodal, da je med glasbeniki kar veliko dobrih kuharjev.

Andrej je bil eden redkih evropskih jazzovskih glasbenikov, ki so igrali z legendarnimi črnskimi jazzisti v orkestru Duka Ellingtona. Sin Duka Ellinghtona, Mercer Ellington, ki je dirigiral Plesnemu orkestru v osemdesetih letih v Ljubljani, je povabil k sodelovanju Arnola in skupaj so posneli III. sakralni koncert njegovega očeta, kjer je bil Andrej eden ključnih solistov. Z Ellingtonovim orkestrom so na turneji igrali v Atlantic Cityju, New Yorku, Pennsylvanii in drugod. »Seveda je meni to veliko pomenilo, lahko smo ponosni na to,« je povedal Krajnčan. Tudi Primož Grašič se je strinjal, da je ta dosežek velikega pomena, saj je to bilo priznanje zanj in za celo državo. »To so želje vsakega posameznika. To je bila redkost, ker glasbenikov takrat ni bilo toliko,« je povedal saksofonist Blaž Trček in pripomnil, da ta dosežek glasbeniki še vedno z veseljem vključijo v pogovor med obujanjem spominov. Arnolovi uspehi se pa tukaj ne končajo. Leta 1997 je bil drugič izbran za glavnega dirigenta 700-članskega orkestra Evropske skupnosti v Franciji.

Poseben kot človek in glasbenik

»Andy je bil izjemen glasbenik, kar je napisal, je zelo dobro napisal, predvsem je imel dober posluh za swing in vso to musko. Imel pa je težave z alkoholom. Toda moram poudariti, da kar koli je odigral, je bil neverjetno suveren, ne glede na to, v kakšnem stanju je bil, vedno je vse oddelal brez napake. Bil je izreden sluhist, zelo dobro je slišal. Zame je bil izreden glasbenik, ki ga še danes zelo cenim,« je povedal kitarist Primož Grašič, ki je z Andrejem igral v Big Bandu več kot desetletje. »Njegova posebnost v igranju je bil izredno močan ton, sound, vedno je zavzel vodilno pozicijo, in takrat je prišel njegov karakter do izraza. Bil je brez konkurence in vedno je držal distanco. Bil je poseben človek, neprimerljiv z ostalimi, zelo samosvoj. Njegovo življenje bi lahko upodobili na velikem platnu, film bi bil vsekakor zanimiv,« je dejal Trček.

Andrej Arnol je bil v sedemdesetih letih del sestava Yugoslav Export Jazz Stars, ki so ga sestavljali eminentni jugoslovanski jazzovski glasbeniki.


Andrej se je ločil od ostalih članov plesnega orkestra tudi po drugačnih glasbenih referencah. »Andy je imel glasbeno širino. Cenil je saksofonista Erica Dolphyja, ki je imel drugačen stil. Velikokrat sva ga v Bostonu pri njem poslušala. Bilo je zelo zanimivo, saj Andyja nisem poznal po tej plati,« je povedal Lojze Krajnčan. »Takrat se je pri nas igrala glasba, takšna, kakšna se je takrat igrala. Zato Andyja postavljajo med beboperje, čeprav je bil zanj Eric Dolphy sinonim za vrhunsko glasbo,« je dejal Trček.


Andrej je bil človek mnogih zgodb, vendar ni rad govoril o svojem življenju. »Imel je izreden občutek za moment. Drugače je bil zelo zadržan, po domače povedano, se mu je jebalo za cel svet. Bil pa je pokroviteljski, vse, ki smo se mu približali, je rad vzel za svoje, bili smo njegovi varovanci je dejal Trček. Andrej je znal združiti glasbo in zabavo. Bil je eden od ustanoviteljev kluba Večno mladih fantov iz Radovljice, ki skoraj pol stoletja vsako zadnjo soboto v avgustu organizira pohod na Stol. Arnol je avtor himne pohoda, ki se ga udeležujejo le fantje in možje, ob vrnitvi pa se popoldan in zvečer na prireditvenem prostoru zabava vsa Radovljica.

Da je bil Arnol poseben kot človek in glasbenik, je ugotovil tudi pisec pričujočega teksta. Čeprav nikoli punker ali metalec, kot se je mladina v osemdesetih rada subkulturno ločevala, je med raziskovanjem antologije skupine Pomaranča na tretjem albumu naletel na videospot Rosa, v katerem nastopa takrat njemu neznani saksofonist, ki tako dobro pihne in izgleda, kot da bi prišel iz Amerike; še veliki kitarski ego Mijo Popovič se mu klanja. Kdo je to, se je spraševal? Po dolgotrajnem poizvedovanju mu je uspelo izvedeti, da gre za Andreja Arnola.

Arnol je deloval tudi kot studijski glasbenik in je kljub veličini brez problema sodeloval na mnogih albumih popularne glasbe izvajalcev, kot sta Simona Vodopivec in Danijel Popović. Poleg tega je snemal z Big Bandom RTV Ljubljana. »Posebnih stikov nisva imela, največkrat je prihajal skupaj s Privškom, igral je dobro, bil je pa neopazen,« je povedal Aco Razbornik


Prenašanje izkušenj na mlade

Blaž Trček, Andrejev someščan, je Andreja spoznal že v otroštvu. »Poznala sva se od mojega osmega leta, takrat sem pel na otroških festivalih, kot je Zlati srček, in on je zame napisal skladbo. Saksofon pa sem se pri njemu začel učiti približno dve leti, preden sem šel na sprejemne izpite na akademijo v Gradec. Imela sva neredne ure, kar je pomenilo včasih da, včasih ne, saj je Andy užival življenje z veliko žlico in se nisva mogla dobiti. Če sem čisto iskren, Andrej ni bil najboljši profesor, imel pa je močno karizmo in karakter. Že s svojo pojavo je veliko naredil. Štos učiteljev je, da pokažejo, kaj in kako in ne nekih blaznih detajlov. Pomembno je, da zna pokazati pot. Veliko sva delala na zvenu inštrumenta. Pokazal mi je poseben nastavek, ki ga trenutno nihče več ne uporablja na tak način. Pokazal mi je, kakšno moč ima inštrument, kaj lahko z njim dosežemo. Naučil me je spoštovanja do vsega dobrega in opustitev tistega, kar to ni. Občutek je hotel prenesti na vse nas, ki nas je učil je povedal Trček. »Bil je avtoriteta za mlajše saksofoniste, ki jih je učil, tu ni popustil. Veliko učencev, ki jih je učil, je dobilo poriv, po domače rečeno, so dobili brco od njega. Bil je zelo strog, fantje so morali zgodaj vstajati, njegova šola bi bila še danes zelo priporočljiva za vse,« je Grašič priporočil disciplino, ki jo je Arnol prenašal na mlade glasbenike.

Andrej ni deloval zgolj na inštrumentalnemu področju, temveč je štiri leta vodil tudi moški pevski zbor A. T. Linhart iz Radovljice. »Po odhodu dolgoletnega in prizadevnega pevovodje Slavka Boleta je komorni moški pevski zbor A. T. Linharta dlje časa ostal brez pevovodje. V začetku novembra so radovljiški pevci uspeli pridobiti za novega pevovodjo znanega domačega glasbenika Andreja Arnola. Pevske vaje pod njegovim vodstvom so se takoj začele. Delo mladega pevovodje in zavzetost pevcev obetajo dobre rezultate,« so zapisali v Gorenjskem glasu decembra 1976. In niso se zmotili, saj je Arnol leta 1979 prejel Gallusovo priznanje. Poleg pevskega zbora je vodil pihalno godbo z Gorij, bil je profesor za saksofon na Akademiji za glasbo v Ljubljani, štiri leta je gostoval kot profesor za saksofon na Akademiji za glasbo v Gradcu in tri leta poučeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani.

Kako to, da človek s takim ugledom danes ni znan kot bi moral biti?

Trček vidi Arnolovo manjšo prepoznavnost pri nas zaradi njegovega dela v tujini, kjer pa so ga znali ceniti. »Bili so tudi taki časi, mogoče se ni toliko samopropagiral. Ni se rinil v ospredje, to je bil njegov čar. Bil je vedno v ozadju, toda v bistvu vedno v ospredju. S tem je tudi uravnaval svoj ego,« je povedal Trček. »Andy ni toliko znan, ker je dokaj mlad umrl. Najlepša leta za glasbenike je na žalost spustil, saj glasbenik dozori po petdesetem letu. Veliko jazzovskih glasbenikov se, po domače povedano, ne meče ven. A je bil med glasbeniki in v svoji stroki zelo cenjen in znan,« je povedal Grašič.

Ob lanskoletnih 70. obletnici rojstva in 15. obletnici smrti se nanj ni nihče spomnil. »Da mu ob 70. obletnici rojstva ni bila v domačem kraju prirejena nobena spominska slovesnost, ne drži čisto zares. Vodim amaterski big band, skušali smo pripraviti njegove stvari, tudi Muzej Radovljica je želel pripraviti njegovo fotografsko razstavo. Toda ker je bilo tisto, kar je pisal, prezahtevno za amaterske zasedbe, se to žal ni zgodilo, čeprav smo se na veliko dogovarjali. To smo hoteli narediti predlani spomladi, potem smo prestavili na lansko leto, toda enostavno je bil to prevelik zalogaj,« je priznal Trček. Tudi znotraj Big Banda RTV Slovenija so potekali dogovori. »Andy ni ustvaril toliko materiala, da bi bilo dovolj za samostojni koncert. Imamo nekaj njegovih aranžmajev, saj za big bend ni niti veliko ustvarjal, delal je veliko za druge orkestre in pihalne godbe. Smo se pa pogovarjali o tem že večkrat, a do tega še ni prišlo je povedal Grašič. »Tisto, kar mediji objavljajo in poudarjajo, se pri ljudeh prime, drugo manj. Z jazz glasbo je tako, da je neko obdobje bolj popularna, drugo manj. Se strinjam, da bi ga lahko bolj poznali, toda taka je naša realnost v Sloveniji. Andrej Arnol je res nekoliko po krivici pozabljen. Bil je odličen glasbenik, dober kolega in prijatelj, rad je pomagal mladim. Mogoče bi pa lahko na radiu naredili oddajo o njem,« je zaključil Lojze Krajnčan.

Andrej Arnol
Andrej Arnol
Andrej Arnol
Andrej Arnol