05.06.2016

Multikulturno in žanrsko prečenje

Dva didžeja, bobnar ter multikulturno in žanrsko prečenje na hip hoperskih temeljih.

Goran Kompoš

Stolen Boats

Jimmy Barka Experience

Stolen Boats

rx:tx
2016

Ljubljanski trojec Jimmy Barka Experience je že pred svojim prvim nastopom, od katerega je minilo pet let in pol, vzbudil precej pozornosti. Ne le zato, ker so v novi zasedbi moči združili že dobro znani in uveljavljeni akterji z domačih odrov, pač pa zato, ker je šlo za precej nenavadno postavo dveh didžejev in bobnarja. Ali je bilo nadaljnje skupno ustvarjanje v načrtu že takrat ali ne, ni znano, je pa kmalu postalo jasno, da so fantje na odru hitro našli skupni jezik. Dolgoletni tandem didžejev Borke in Bakta ter bobnar oziroma tolkalec Marjan Stanić, ki ga poznamo predvsem po sodelovanju z različnimi zasedbami v polju etno, jazzovskih in rockovskih muzik, so v tem času postali kar redni gosti domačih odrov, med drugim pa so občinstvo ogrevali tudi na odmevnih koncertih Parova Stelarja in Gramatika. Prvo fazo svojega delovanja oziroma živega seta so pred dobrima dvema letoma zabeležili z mikstejpom Old News, ki je hkrati že napovedoval trojčev predrugačen, nadgrajen pristop. Borka in Bakto sta z razširjeno manipulacijo z zvočnimi vzorci nase prevzela vlogi skoraj klasičnih glasbenikov/instrumentalistov in s tem je Jimmy Barka Experience postal tako rekoč pravi bend. To zdaj potrjuje novi, mali album Stolen Boats, na katerem trojec ohranja prvotno idejo križanja vzorcev in (živega) bobnanja, a hkrati daje skladbam bolj zaokroženo, premišljeno podobo.

Pred odhodom v studio je bilo verjetno eno pomembnejših vprašanj, kako odrsko atraktivnost prevesti v format albuma. Ja, nekaj je Borkovo in Baktovo rokovanje z gramofoni in vzorci videti in slišati v živo, nekaj drugega pa to glasbo izkusiti takrat, ko je njeno nastajanje skrito pred pogledi. Jimmy Barka Experience ni prva zasedba, ki se je znašla pred tem izzivom. Spomnimo se zasedbe The Slew gramofonarja Kida Koale, ki je sicer posnela spodoben studijski album, a je ta v primerjavi z njenimi živimi nastopi vseeno izpadel precej medlo. Mnogo bolj suvereno sta se snemanja plošč pred leti lotevala Kieran Hebden in Steve Reid, ki sta v studiu preprosto beležila skupna džemanja in iz njih nato luščila in oblikovala strukturirane skladbe. Velja pa tu poudariti, da se je Hebden s samplerjem precej lažje odzival na Reidovo bobnanje, in obratno. V primeru Jimmy Barka Experience je ta manevrski prostor zaradi igranja na plošče pač precej ožji. Ker si je v tem času predvsem Borka nabral precej elektronskih oziroma beatovskih producentskih izkušenj, bi k ustvarjanju skladb lahko pristopili na enostavnejši, klasičen studijski način. Toda trojec se je odločil ostati zvest izvirnemu konceptu in je skladbe posnel bolj ali manj v koncertni maniri, torej z živo manipulacijo s ploščami in samplerji ter Stanićevim bobnanjem. In to se v skladbah, v nekaterih bolj, v drugih manj, sliši. K temu vtisu še dodatno pripomore dejstvo, da vemo za trojčev ustvarjalni pristop. Brez te vednosti bi bila najbrž poslušalska izkušnja drugačna. Ne nujno boljša in ne nujno slabša.

Uvodni instrumentalni skladbi, v katerih se pojavijo eksotični etno motivi, dialog iz (jugoslovanskega) filma, scratchanje ter elementi funka in rocka, ki jih poveže Stanićevo bobnanje, sledita logiki gramofonarskega oziroma kolažnega žanrskega prečenja, ki je podobno tistemu na plošči Entroducing, s katero je DJ Shadow pred dvajsetimi leti postavil enega od hiphoperskih mejnikov. Sorodni logiki sledi skladba Alphabet Soup, v katero Bakto in Borka iz zlatega raperskega obdobja narežeta klasične rime A.D.O.R.-ja, Beastie Boys, A Tribe Called Quest, Black Moon in Busta Rhymesa. Če povzorčenih izvirnikov ne bi poznali, ob skupnem novem kitarskem rifu in gruvajoči hiphoperski ritmiki najbrž ne bi niti pomislili na to, da gre v resnici za kolaž petih (ali še več) skladb. Ena boljših skladb je Connecting Flight, v kateri trojec mojstrske zabriše geografska in žanrska porekla. Tukaj se pojavi vtis, da so si bili etiopska (?) melodična linija, turški vokal in še nekatere prvine anatolijskega psihedeličnega rocka, scratchanje ter Stanićevo breakbeatovsko bobnanje tako rekoč usojeni. Podobne estetike se tako prepričljivo ni lotil nihče, že vsaj odkar se je gramofonarski inovator Cut Chemist navdušil nad etiopsko glasbo. Najbolj izstopa skladba Sangoro The Fisherman, in sicer ne toliko zaradi reinterpretacije, ki je z izjemo dodanega bobnanja zelo zvesta izvirniku, pač pa zato ker gre za priredbo japonske različice skladbe Kaj je majhno in kaj veliko Tomaža Groma oziroma njegovega projekta Sonce in sončice po vsem svetu, s katerim je uglasbil poezijo Toneta Pavčka. Ker bi trojec tudi za domačo kvoto lahko »ukradel« kakšno izrazno primernejšo skladbo, lahko špekuliramo, da je Gromovo izbral zaradi japonščine, ki še poudari že tako pisan, multikulturni značaj albuma.

Kljub zahtevnemu ustvarjalnemu oziroma snemalnemu pristopu je trojec sestavil zelo spodoben album. Lahko bi mu očitali, da se priložnostno predolgo »obeša« na posamezno sekvenco, toda po drugi strani je to lahko tudi nekakšen vpogled v specifičen proces nastajanja skladb. Tudi pri Staniću, ki se ga sicer drži sloves žanrsko izjemno prilagodljivega bobnarja, se tu pa tam pojavi vtis bodisi kompliciranja ali pa tega, da mu preprosto zmanjka še kakšna ideja. Treba je pač upoštevati, da tak način ustvarjanja sam po sebi ponuja razmeroma ozek manevrski prostor. Če je primarni cilj zasedbe glasba, ki z očarljivim gruvom vabi k plesu, potem Stolen Boats nedvomno doseže svoj namen. In čeprav se je na večini povzorčene glasbe nabrala že debela plast prahu, skozi reinterpretacijo Jimmy Barka Experience dobi nov, svež karakter, ki nagovarja sledilce aktualnih trendov (ozaveščenega) zahodnjaškega drugačenja svetovnogodbenih tradicij. No, da pa zasedbe ne zanimajo le te, denimo nakaže priredba dve leti stare DJ Mustardove skladbe Down On Me. Če gre po eni strani za precej omejen ustvarjalni pristop skozi prizmo tehničnega nastajanja glasbe, potem je po drugi strani treba priznati, da je ta lahko že zaradi samega procesa izbiranja vzorčene glasbe tako rekoč neskončen. Ključno vlogo tako dobi predvsem posluh za zanimive zvočne vzorce, in tega zasedbi Jimmy Barka Experience ne manjka.