30.09.2013

Muzika za luzerje brez pasuša

Katarina Juvančič v recenziji albumov Daria Marušića in Vruje posluša večkulturno, večglasbeno, a eno samo Istro

Katarina Juvančič

Brez pašaporta / [3 = 1 = n (Music for Minorities and Losers)]

Vruja / Dario Marušić

Brez pašaporta / [3 = 1 = n (Music for Minorities and Losers)]

Celinka
2013

Da je ljudska glasba v skorajda vseh svojih pojavnih oziroma performativnih oblikah (z redkimi zgodovinskimi izjemami) na tem koncu sveta prej kot z družbenimi vrenji in protestniškim puntanjem povezana z grajenjem »nacionalne zavesti«, kulturnopolitičnimi ceremoniali, akademskimi slonokoščenimi stolpi in turističnodruštvenimi promocijami, ki slavijo in izvažajo takšno »avtohtonost«, kot se v nekem zgodovinskem trenutku izkaže za sprejemljivo, in so zato njene družbene implikacije večkrat bolj reakcionarne kot revolucionarne, že vemo. V državah, kot sta ZDA in Velika Britanija, se je ljudska oziroma folk glasba afirmirala predvsem skozi razredni, delavski boj, skozi kritiko kapitalizma in politično opolnomočenje malega človeka, pri čemer mnogi niso zastavljali zgolj svojega dobrega imena, ampak tudi eksistencialno bit. Skratka, ljudsko že »po defaultu« nikoli ne bi smelo biti daleč od subverzivnosti.

Ko smo na prvem Protestivalu 22. decembra lani v tisočglavi množici zanosno zmrzovali pred zabarikadiranim Cankarjevim domom, v katerem se je za dobro varovanimi zidovi odvijala državna proslava in v katerega so smele stopiti samo posvečene »kulturpolit« noge, sta se na ulični manifestaciji umetniške subverzivnosti nekje med Maxijem in Uršulinskim samostanom oglasili tudi harmonika Matije Solceta in violina Roka Kleve, ki sta plebsu za popotnico urezala dve istrski viži. Da je bila istrska glasba tisti čas edini »ljudski« soundtrack protestniško razpoloženih muzikantov (seveda prihajata z obale in sta godla tudi pri Vruji), ni naključje.

Istrski glasbeniki starejše (in po njuni zaslugi danes tudi mlajše) generacije, ki so hkrati raziskovalci, pedagogi, izdelovalci glasbil in promotorji raznolikih muzik svojega okolja, poskušajo že skoraj štirideset let trdoglavcem iz zalednih in celinskih predelov, kjer so centri moči, dopovedati, da se ljudska glasba in glasbeniki požvižgajo na politične meje, nacionalne omejitve in vsiljene ideološke delitve. Da v pesmi, v jeziku, v kuhinji, v stopinjah posameznika ne obstajajo neke ločene ali celo nacionalizirane hrvaško-istrske, slovensko-istrske ali italijansko-istrske identitetne lego kocke, iz katerih lahko vsakdo sestavi svojo podobo Istrana ali istrske muzike.

Dario Marušić in Marino Kranjac (Vruja) se že od časov Istranove s svojim glasbenim angažmajem, ki je hkrati tudi družben in političen, zoperstavljata –izmom vseh vrst in oblik, ki so vsiljeni od zunaj in se razraščajo tudi med Istrani (nenazadnje je avgusta v Poreču koncertiral zloglasni Marko Perković Thompson, čeprav je nekaj Porečanov z akcijo No pasaran hotelo ta nastop preprečiti).

Ste opazili, da nam istrski glasbeniki že ves čas dopovedujejo, kako naj razumemo Istro, njene prebivalce in njene muzike? Senza confini! Mi pa gluhi in slepi, o-meje-ni.

Vruja se tako na svojem četrtem cedeju z glasbo po Istri sprehaja Brez pašaporta, išče točke glasbenega prešitja med različnimi geografskimi predeli in etničnimi skupinami Istre, medtem ko je Dario Marušić s skupino Istrad svoj petnajsti album naslovil z matematično formulo [3 = 1 = n (Music for Minorities and Losers)], ki, kot razloži sam, predstavlja tri razdeljene, ločene Istre kot celoto in ki tvorijo njene kulturne mikrorealnosti, njene muzike. »Fizične in mentalne meje se v Istri vseskozi prilagajajo trenutnim političnim potrebam in še vedno ostajajo glavni sovražnik. Mi jih prečimo, čeznje tihotapimo misli, kulturo in sanje, zato smo vedno v vlogi poraženca«, še zapiše Marušić.

Obstajajo poraženci, ki sklonijo glavo, in tisti, ki s svojo trmasto vnemo, znanjem in umetniško subverzivnostjo pišejo zgodovino. Dario je gotovo eden slednjih. Skoraj štiri desetletja neutrudnega raziskovanja mnogozvočij Istre, zavidljiva diskografija, številna odmevna sodelovanja, mednarodna prepoznavnost in akademska kredibilnost Dariu omogočajo ustvarjalno svobodo, v kateri odmevata tako globoko poznavanje in zato spoštovanje tradicije kot tudi radikalnost glasbenega in političnega izraza, ki je potrebna za razumevanje in ustvarjanje istrske glasbe za današnji čas in za današnjega poslušalca.

Marušić (na tej strani šengena pogosto s trdim č-jem) ponuja Istranom in preostalim radovednim, liberalnim ušesom lekcijo izkustev, ki se, pretočena v zgodbe in glasbo, pojejo tudi danes.Album, ki ga je ustvaril s pomočjo mladih glasbenih sopotnikov, kipi od prevratniških avtorskih ocvirkov, v katerih zanka in vzorči lokalne tradicionalne instrumente (na primer sopele, pive), načine petja (dvoglasno petje na tanko in debelo) in igranja (netemperirani intervali, kadence), se igra z vokalnimi efekti, elektroniko, obenem pa starim, že pozabljenim istrskim vižam, pesmim in zgodbam dopušča toliko arhaičnosti, kolikor je potrebujejo za iskren dialog s tem trenutkom in z glasbeniki samimi.

Najbolj intrigantni so novejši, avtorski komadi, Marušićeva novoistrska muzika, v kateri ne manjka politične ostrine, družbene angažiranosti, neukrotljivega temperamenta in nepredvidljivih glasbenih zasukov. Metaforična Dojde vrah govori o popisu prebivalstva tik po osamosvojitvi (vrag = nacionalist), ko so se morali Istrani izreči o nacionalni pripadnosti, podobno antinacionalistično nastrojena je Vara che desso 'l ven, medtem ko sta Sto maledegno in skrita Yorasik park odkrit in brezkompromisen protest proti vladajočemu političnemu razredu v Sloveniji in na Hrvaškem, ki v stilu »divide et empera« polarizirata in trgata Istrane na Hrvate, Slovence in Italijane. Njegov Jakomo Legan zato konča album z besedami: »San a san: Jakomo Legan, baštardo Istrijan. Jakomo Legan, baštardo Istrijan, to van ja kantan: Prokleti so ti konfini, prokleti so si konfini, proklet ki hi je spensa« (Sem, kdor sem, Jakomo Legan, istrski pankrt, to vam pojem: preklete so meje, preklet tisti, ki si jih je izmislil).

Marušić (na tej strani šengena pogosto s trdim č-jem) ponuja Istranom in preostalim radovednim, liberalnim ušesom lekcijo izkustev, ki se, pretočena v zgodbe in glasbo, pojejo tudi danes. Ne, raje napišem – še posebej danes. Na glas, pa naj se že enkrat sliši do Zagreba in Ljubljane! Čeprav se bojim, da nacionalistom, paternalistom, anahronistom, hiper egoistom, revizionistom in oportunistom iz Yorasik parka niti ta lekcija ne bo prav nič pomagala.

Vrujina pot je v primerjavi z bolj radikalnimi glasbenoestetskimi pristopi Marušića v glasbenem smislu začrtana bolj etnografsko. Njen credo je klasičen »revivalovski« (v smislu razišči, zapiši, interpretiraj gradivo spoštljivo in brez korenitih žanrskih intervencij) in na tem albumu še posebej zavezan iskanju zanimivih prehajanj in pretikanj pesemskega in glasbenega izročila med prebivalci istrskega polotoka, do katerih je prihajalo in prihaja predvsem zaradi dnevnih ali stalnih migracij ljudi (službe, poroke, trgovanje, praznovanja ..., Kranjac še posebej omenja šavrinke in sežanske železniške delavce iz Buzeta in Roča), idej, kulturnih, družbenih, ekonomskih komponent.

S pomočjo vokalnega tria iz južne Istre in že omenjenega Marušića člani Vruje pesmi na albumu izvajajo v več različicah, tako, kot so se pele med hrvaškim, italijanskim ali slovenskim življem. Nekatere pesmi že poznamo z njihovih prejšnjih plošč ali celo iz časa Istranove (Il genovese / Storu si je lepi vrt; La jera tre sorele / Pesca dell'anello; One dve naranče / Oni dvi naranče; Ona mi je rekla / Stara sura itd.), vendar jih sopostavljene s svojimi različicami poslušamo povsem drugače. Še posebej zanimiva je Mamca te bela s Sposa per forza, ki govorita o dogovorjenih porokah, v instrumentalnem delu pa se prelevita v simpatični Terrafolk »džem«, v katerem ne manjkata niti gypsy swing kitara niti kazu. Vruja tako vnovič dokazuje, da tradicionalno in sodobno nista zaprti v začarano dihotomijo, ampak se ves čas prepleteta in oplajata.

Projekt Brez pašaporta razgrinja istrske poti pesmi (če parafraziram Chatwina) in deluje kot nekakšen istrski glasbeni Lonely Planet, s pomočjo katerega odkrivamo kompleksno medsebojno povezanost glasbenega, plesnega in pesemskega repertoarja ter bivanjskih okoliščin in usod ljudi s tega konca sveta.

Ste opazili, da nam istrski glasbeniki že ves čas dopovedujejo, kako naj razumemo Istro, njene prebivalce in njene muzike? Senza confini! Mi pa gluhi in slepi, o-meje-ni. Skrajni čas je, da pazljivo prisluhnemo prevratniškim luzerjem in manjšincem, ki že desetletja potujejo in godejo brez pasuša.