11.06.2015

Na sledi Orfeja

Zakaj je mit o Orfeju postal vodilna tema več sezon ljubljanske Opere? Kaj imata skupnega Orfej in opera, to je več kot logično; toda kaj imata skupnega Orfej in Ljubljana?

Rocc

Umetniški vodja Opere Rocc je kot režiser, scenograf in kostumograf oblikoval že prek 20 opernih predstav, ustvarja pa tudi projekte na področju instalacijske umetnosti, sodobnega plesnega gledališča, novih medijev ter mode. (Foto: Pavel Hejný)
Foto: Pavel Hejný

V ljubljanski Operi se v teh prelepih dneh počasi približujemo zaključku gledališke sezone 2014/15, ki smo jo premostili s programsko mislijo »Skrivnost ljubezni je večja od skrivnosti smrti«. Letošnjo sezono smo začeli s premiero klasicistične operne mojstrovine Orfej in Evridika znamenitega opernega reformatorja Christopha Willibalda Glucka, s čimer smo se vsebinsko navezali na projekt Monteverdijevega Orfeja v letu 2012, postavljen v skupni produkciji vseh treh umetniških akademij Univerze v Ljubljani; mimogrede, takrat je ta najstarejša opera iz leta 1607 sploh prvič zazvenela v Sloveniji, kar je bil zagotovo pomemben dogodek.

Zgodba o Orfeju je ena najstarejših in najbolj slavnih opernih zgodb: je zgodba o bolečini človeka zaradi izgube ljubljene osebe in hkrati zgodba o umetniku, pesniku, ki s svojim petjem prehaja med tuzemskim življenjem in onostranstvom, da bi rešil svojo soprogo Evridiko, zgodba o večni uganki ljubezni in smrti ... Ime Orfej naj bi pomenilo »tisti, ki zdravi s svetlobo« in stari Grki so ga opisovali kot zdravilca, ki z uporabo svetih zvokov zdravi dušo in telo. S svojim petjem ob spremljavi lire je Orfej omilil ljudi in divje zveri, očaral drevesa, skale in vetrove ter duhove podzemlja, da so mu dopustili vstop v podzemlje in mu vrnili mrtvo soprogo. Vendar pod enim pogojem: da se na poti nazaj iz onostranstva ne ozre za njo, dokler ne preideta meje podzemlja. Orfej se tik pred koncem poti v strahu za Evridiko vendarle ozre za njo in jo tako za vedno izgubi. Po njegovi smrti je njegova lira dobila svoje mesto na zvezdnem obodu.

Naš junak se je močno zapisal v kodo evropske miselnosti in je, sodeč po številnih umetniških interpretacijah na vseh področjih, osrednje gibalo ustvarjalnosti vse od antike dalje. Omeniti velja na primer kiparske stvaritve Canove (1773) in Rodina (1894), slike Rubensa (1636/37) in Corintha (1909), dramske priredbe Cocteauja (1926) in Williamsa (1957), pesniške obdelave v Rilkejevih sonetih (1923), filmske upodobitve Cocteaujeve Orfejeve trilogije (1930–1959) in Camusovega Črnega Orfeja (1959), balet (1947) Stravinskega in še pa še bi lahko naštevali. Kot personifikacija glasbe, glasu in moči petja je Orfej logično postal tudi eden najpomembnejših likov operne ustvarjalnosti. Od rojstva opere okrog leta 1600 se nam je ohranilo več kot 70 različnih glasbeno-gledaliških obdelav tega mita, hkrati pa Orfej še dandanes služi kot inspiracija pri nastanku mnogih novih operni del.

Zvesti Orfeju bomo v ljubljanski Operi prihajajočo sezono 2015/16 oktobra letos pričeli s tokrat nekoliko bolj komično oziroma satirično verzijo mita o Orfeju. Gre za opereto Orfej v peklu izpod peresa Jacquesa Offenbacha, ki je takoj ob svojem nastanku leta 1858 v Parizu postala izjemna uspešnica in še danes vsak od nas pozna vsaj najbolj znano melodijo njenega bravurnega kankana. Po Offenbachovi verziji se Orfej naveliča svoje žene Evridike in se zaljubi v drugo nimfo, od zakona zdolgočasena Evridika pa se zagleda v mimoidočega pastirja, in vzrok za ločitev je tu … Naj morda še omenim, da se ta opereta v Ljubljano vrača po natanko devetdesetih letih, in srčno upam, da bo Offenbachov Orfej očaral široke množice našega občinstva.

Le malokdo pa morda ve, da se je tudi nesrečni Orfej po tragični izgubi svoje ljubljene Evridike pridružil družbi drznih argonavtov in naj bi po izročilu z Jazonom na čelu prispel vse do Ljubljane. Zelo verjetno je, da je s svojim prečudovitim petjem očaral močvirsko pošast ter tako pomagal Jazonu k zmagi. Eden največjih pevcev vseh dob je torej hodil in prepeval tudi na območju današnje Ljubljane...

Vse to so zagotovo zanimiva dejstva za pisanje tega prispevka, ampak glavni razlog tiči še malce drugje. Zakaj je mit o Orfeju postal vodilna tema več sezon ljubljanske Opere? Kaj imata skupnega Orfej in opera, to je več kot logično; toda kaj imata skupnega Orfej in Ljubljana? Naša čudovita prestolnica ima bogato in pestro preteklost, prepleteno z raznoraznimi miti in legendami. Tako naj bi bil po eni izmed znamenitih legend ustanovitelj Ljubljane in s tem seveda domnevni »prvi Ljubljančan« mitološki grški junak Jazon, ki je z zlatim runom na ladji Argo pobegnil preko Črnega morja po reki Donavi in Savi vse do Ljubljanice. Tu so Jazonovi argonavti razstavili ladjo ter jo na ramenih prenesli do Jadranskega morja, od tam pa so se vrnili v Grčijo. Pri izviru Ljubljanice so naleteli na veliko jezero in barje ob njem. Tam je živela grozovita močvirska pošast, ki jo je Jazon po junaškem boju pokončal. Ta pošast je kasneje postala simbol mesta v podobi ljubljanskega zmaja.

Le malokdo pa morda ve, da se je tudi nesrečni Orfej po tragični izgubi svoje ljubljene Evridike pridružil družbi drznih argonavtov in naj bi po izročilu z Jazonom na čelu prispel vse do Ljubljane. Zelo verjetno je, da je s svojim prečudovitim petjem očaral močvirsko pošast ter tako pomagal Jazonu k zmagi. Eden največjih pevcev vseh dob je torej hodil in prepeval tudi na območju današnje Ljubljane, zato ga lahko na neki način vzamemo za pomembnega junaka naše kulturne dediščine in zgodovine. Prav na podlagi te legende smo v sezoni 2014/15 enega od najlepših prostorov ljubljanske Opere poimenovali Orfejev salon. Poleg družabnih srečanj v njem potekajo najrazličnejši kulturni in umetniški dogodki, ki bogatijo redni program glasbenega gledališča in odpirajo duri tudi mladim glasbenim talentom. Ob obisku Opere zagotovo ne zamudite ogleda tega čudovitega prostora; v njem se nahaja skrivnostno stensko zrcalo – kdor se res globoko zazre vanj, lahko zasliši nebeško prepevanje nesmrtnega Orfeja, sina Apolona.