29.10.2013

Na začetku ali koncu neba? Slovenska popevka 2013

Ob izidu letošnje kompilacije Slovenska popevka 2013 velja morda spet premisliti smiselnost ohranjanja »franšize«, ki se je začela izpevati že v sedemdesetih, konec devetdesetih pa je nekako v upanju spet vzniknila in zdaj vztraja v svoji inerciji, zaprta med štiri stene studia.

Matej Krajnc

Slovenska popevka 2013

Različni izvajalci

Slovenska popevka 2013

ZKP RTV Slovenija
2013

Ob izidu letošnje kompilacije Slovenska popevka 2013 velja morda spet premisliti smiselnost ohranjanja »franšize«, ki se je začela izpevati že v sedemdesetih, konec devetdesetih pa je nekako v upanju spet vzniknila in zdaj vztraja v svoji inerciji, zaprta med štiri stene studia. Obligatorno se v reinkarnaciji od leta 1998 pojavi ob letu osorej in za seboj pusti kopico nedorečenega.

Čisto mimogrede se zdi tudi, da bi bilo vredno premisliti še to, ali gre pri prireditvi za glasbo ali za »blišč«, kajti mediji vsako leto raje objavljajo pogovore z voditelji kot z glasbeniki, ki so pravzaprav bistvo te prireditve. O zmagovalcih se govori zelo kratek čas in še to bolj mimobežno, skladbe so pozabljene čez noč, zgoščenka (ki sta ji dodani lanski zmagovalki) pa izide bolj ali manj po inerciji, ker se tako pač spodobi in je v navadi. In vsako leto je manj jasno, kje na naši »sceni« se začne popevka in konča šanson (ali obratno).

Poglejmo statistiko letošnje Popevke. Trinajst novih skladb zvečine že uveljavljenih znancev festivalov, nagrade pa štiri: za najboljšo interpretacijo jo je prejel Jure Ivanušič (Plavi angel), za najboljše besedilo Barbara Pešut (skladba To so te reči v izvedbi Mance Špik), nagrado strokovne žirije Andraž Hribar (Po čem diši ta dan) in nagrado občinstva Eva Černe (Vrti se v ritmu); na televotingu naj bi prejeli skoraj 5658 klicev, 1254 jih je šlo Evi Černe.

Če preskeniramo letošnjo bero trinajstih popevk, iz povprečja kot celota štrlijo prispevki Pande (ki je kot vedno korektna), zasedbe Tristan, ki se zdi ena redkih iskrenih pop-šansonjerskih zasedb (nastopa tako na Popevki kot na Festivalu šansona), čeprav tokratno besedilo ni med njenimi najboljšimi, in Jureta Ivanušiča. Te morda spadajo bolj na Festival šansona kot na popevkarsko prireditev, a to vprašanje bo treba reševati drugje. Besedila omenjenih bi lahko našli tudi kje v sedemdesetih, kljub vsemu pa ne dosegajo vrhov šestdesetih, ko je bila Slovenska popevka festival in ko so besedila zvečine prispevali pesniki (Strniša, Zlobec, Košuta ipd.).

Zgoščenka, ki je pred nami, naj torej obvelja kot arhivski dokument, da glede Slovenske popevke puška še ni vržena v koruzo, vendar bi bilo nujno treba zamenjati naboje. Če se že avtorji, aranžerji in producenti redko potrudijo, da bi kaj od ponujenega ostalo dlje v ušesu in bi bilo poleg tega kakovostno tudi korektno, kolikor pač to sodi v domeno popa, kjer včasih meje niti niso določljive, bi ostreje lahko spregovorila vsaj strokovna žirija.

Pri glasbenem delu sta bila prisotna tako Big band kot Simfonični orkester RTV Slovenija, kar pri poslušalcu zbudi up na zanimivo mešanico aranžersko-produkcijskih prijemov v obliki svežih retro zvokov. Voditeljica je v enem od intervjujev potožila, da bi festival morali osvežiti sodobnejši prijemi. Z retro bigbandovskim zvokom ni nič narobe, vendar dobiva poslušalec ves čas občutek, da ni pristen. Občutek sterilnosti se skozi ploščo stopnjuje, prav tako kot občutek, da smo vse to nekoč že slišali, in to na taistem festivalu. Orkester ne deluje arhaično, tako (ali bolje: medlo in sterilno) delujejo večno isti »bi bili radi sveži, pa nismo« aranžerski prijemi in kalupi. Sploh pa teme, ki se jih izbrane pesmi dotikajo. Večina avtorjev, se zdi, ne zna iz objemov, poljubov, divjih ritmov in podobnih klišejev, kot da so zgolj ti domena popa. Pop glasba sme biti tematsko zelo raznolika, tudi angažirana, poglejmo samo opuse uveljavljenih pop glasbenikov, kot so Billy Joel, Paul McCartney ali Elton John. Če je večno opisovanje bližine/daljave, poljubov in ritmov že nujno, imamo v slovenski popularnoglasbeni zgodovini čisto korektne primere tovrstnih pop besedil, pa ponje ni treba predaleč. Morda se Nena ali Mary Ann zdita komu že staromodni, vendar nista niti približno tako izpeti kot »pleši, za naju so vse luči neba« ali »vrti, vrti se v ritmu moj planet«. Da ne bom čisto krivičen do poskusov angažiranosti: imamo primere, ko želi biti avtor duhovito sodoben z omembami interneta in davkarije (Nebesa), toda v kontekstu (besedilo si lahko preberete v priloženi knjižici) deluje ta angažiranost precej prisiljeno, kot tudi Balašević iz pesmi V dnevni doma. Če primerjate ta angažma z, denimo, tistim iz pesmi Bognedaj, da bi crknu televizor, ki je vmes že tudi prešla v pop kulturo, je razlika očitna.

Zgoščenka, ki je pred nami, naj torej obvelja kot arhivski dokument, da glede Slovenske popevke puška še ni vržena v koruzo, vendar bi bilo nujno treba zamenjati naboje. Če se že avtorji, aranžerji in producenti redko potrudijo, da bi kaj od ponujenega ostalo dlje v ušesu in bi bilo poleg tega kakovostno tudi korektno, kolikor pač to sodi v domeno popa, kjer včasih meje niti niso določljive, bi ostreje lahko spregovorila vsaj strokovna žirija. Zgodba volje poslušalstva pa je tako in tako kot pripovedka o steklem polžu in jari kači. Občinstvo se je svoj čas ob Slovenski popevki (tako ob popevki kot ob šansonu), vsaj v zelo starih časih, tudi vzgajalo in si oblikovalo okus. Nacionalna RTV hiša je imela tudi to nalogo, ki jo dandanes vztrajno pozablja, jo postavlja na stranski tir ali pa ji enostavno ni/noče biti več kos. To vlogo prepušča instantnosti množičnih medijev, pri čemer postaja sama eden takih medijev. Kar je škoda, saj imamo samo eno nacionalko. In v zvezi z njo zelo bogato zgodovino popularne glasbe.

@http://www.youtube.com/watch?v=w__DAAowsoE@