16.11.2015

Nagovori Igorja Štuheca

Nezamenljiva dela Igorja Štuheca v prepričljivi izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so na zgoščenki Glasbena sporočanja dobila zasluženo okno v svet.

Lev Fišer

Glasbena sporočanja

Igor Štuhec:

Glasbena sporočanja

DSS
2013

Nezamenljiva dela Igorja Štuheca v prepričljivi izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so na zgoščenki Glasbena sporočanja, ki je leta 2013 izšla pri Društvu slovenskih skladateljev, dobila zasluženo okno v svet. Orkester se je pod vodstvom Toshihira Yonezuja (Concertino za klavir in godalni orkester – Hommage à Mozart), Oliverja Wederja (Simfonieta – Stvarnost in iluzije idealista – Hommage à Jože Pučnik) in Lovrenca Arniča (Nekropola) uspešno spoprijel z gosto zvočno tvarino trojice skladb, ki jo definirata zlasti tutti zvok ter virtuoznost nekaterih prehodov in instrumentalnih partov.

Dr. Gregor Pompe v spremljevalnem besedilu večkrat poudari, da je Štuhec »predvsem skladatelj močnih energij in zvočnih mas«. Taka nagnjenja za seboj potegnejo netipičen odnos do motivičnega razvoja, ki prične delovati kot premikajoča se zvočna gmota. Posebno izrazita je ta »nemotivična« vloga motivike v Nekropoli, skladbi iz skladateljevega tretjega ustvarjalnega obdobja. Toda gosto nalaganje materiala zaznamo vendarle tudi v Concertinu in Simfonieti, skladbah, ki sta nastali že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Deli se s tem izmikata klasicističnemu izročilu ter postajata neoklasicistični. Poznejši Nekropoli dajejo svojstveno izraznost tudi aleatorični odseki. Gre za glasbene odlomke, ki v notah niso striktno določeni in se, denimo, pokažejo kot pasaže, ki niso natančno ritmizirane.

Naslovi Štuhecevih skladb so pomenljivi. Nanašajo se na roman Borisa Pahorja, poklanjajo se Mozartu in Jožetu Pučniku. Hommage Pahorjevi literaturi v Nekropoli in Pučnikovemu aktivizmu v Simfonieti zaznamuje plemeniti impulz, vendar ostaja družbeni angažma v slednji zaradi tradicionalizma, ki je prisesan na zgodovinsko potrjene glasbene oblike, malce vprašljiv. Nikakor pa ni vprašljiva njena umetniška kvaliteta; skladatelj je namreč zanjo leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada. Družbeno-etično najbolj prepričljiva je bržkone Nekropola, ki se oddalji od oblikovnih kalupov: njeno formo zaznamujejo izbruhi, glasbeno slikanje distopičnega, ki ne pozna standardizirane zgradbe. Zanimivo pri tej skladbi je zlasti to, da jo lahko kot angažirano izjavo razumemo v prvi vrsti prav zaradi pomanjkanja uveljavljene formalne šablone.   

Štuhecev razvoj glasbenega nagovarjanja je veličasten. Začne se pri tradicionalnem, se potopi v jezero modernističnih teženj darmstatske in poljske šole ter švigne proti nebu s svežim premislekom pridobljenega znanja, z novim, nadzgodovinskim pristopom.

Štuhecev razvoj glasbenega nagovarjanja je veličasten. Začne se pri tradicionalnem, se potopi v jezero modernističnih teženj darmstatske in poljske šole ter švigne proti nebu s svežim premislekom pridobljenega znanja, z novim, nadzgodovinskim pristopom. Čemu nadzgodovinskim? Oddaljitev od utečenih kompozicijskih praks in hkrati kritičen pogled na zgodovinsko dogajanje upravičujeta rabo tega pridevnika.
Nekropola ni le najtehtnejše delo pričujoče izdaje, temveč bi zlahka obveljala za kulminacijo ustvarjalnega delovanja Štuheca. Morda bo skladatelj ta višek v bodoče še presegel. Upajmo, da družbenokritična plat njegove tonske govorice ne bo šla v škodo umetniški sodbi s strani bolj ali manj izobražene umetniške javnosti. To bi bila namreč velika krivica.