19.01.2018

Naj pospremim te na novo pot še z zadnjimi besedami

Spominski zapis o Gašperju Trčku (1994–2018).

Nina Novak

Gašper Trček
Foto: © Družinski arhiv

»… mogoče jutri …
… gotovo jutri …
… spet vrnem se nazaj.«

Zgornje besede so eden od številnih zapisov mladega Gašperja Trčka, ki je pred dobrim tednom odšel na večno pot. Imel je komaj triindvajset let. Premalo, da bi lahko ustvaril vsa velika dela, ki so klila v njem.

Rodil se je v Ljubljani in se zaradi navdušenja nad risanko Tom & Jerry, v kateri so se pojavljali različni inštrumenti, ogrel za trobento. Vendar je moral nanjo še nekoliko počakati in se prva tri leta zadovoljiti s flavto. Čeprav je že v zgodnjih letih komponiral s pomočjo računalniških programov, se je tista prava ljubezen do glasbe in muziciranja, tudi komponiranja, rodila šele v srednji šoli, ko je na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana svoje veščine razvijal pod mentorstvom Igorja Matkovića ter s številnimi mojstri trobente, tega, po mnenju mnogih najbolj ekspresivnega instrumenta. Kasneje se je podal na študij trobente v Gradec, a ga je moral zaradi bolezni opustiti. Preusmeril se je na video produkcijo, s katero se je od nekdaj ukvarjal, kot tudi s pisanjem poezije. Vse našteto se je odražalo na avtorskem maturantskem interdisciplinarnem projektu Tok zavesti, kjer so se mu pridružili Lan Timotej Turk in Rok Zalokar trio v sestavi Dejana Hudoklina, Jožeta Cesarja ter Roka Zalokarja. Slednji se ozre na to obdobje z naslednjimi besedami: »V začetku je prinesel skladbe, te so prešle v obsežno suito in suita je spregovorila z besedami, da bi te nazadnje utrle pot animiranim podobam. Kam bi šlo naprej?«

Tega žal ne bomo imeli priložnosti izvedeti. Gotovo je, da bi svetu lahko dal marsikaj, ga preobrazil v vsaj za kanec lepšega. Tako pa bodo za njim ostale pesmi in omenjeni maturantski projekt, ki je pod istim imenom izšel tri leta kasneje pri KUD-u Sestava v obliki albuma. In tu se začne najina pot.

Pred letom in pol mi je Luka T. Zagoričnik, urednik spletne revije Odzven, ki jo pravkar prebirate, predlagal, naj vzamem pod drobnogled omenjeni izdelek, na kar sem z veseljem pristala, saj Gašperjeve ustvarjalnosti nisem poznala; prvenstveno me namreč zanima jazzovska glasba. Poslušala sem njegovo zgodbo in, priznam, ni me prepričala v celoti. Za mladega glasbenika je bil projekt izjemen, tudi kompozicijsko nadvse zanimiv, vendar se mi je na trenutke zdelo, da so misli interpretirane nekoliko šolsko, medtem ko sem največ pozornosti namenila vprašanju, zakaj je album izšel šele toliko let za tem, ko je bil posnet. Pa vendar, ko sem prevzela uredništvo in avtorstvo prve številke Jazzopisa, kamor me je povabil Robi Jamnik, gonilna sila organizacije Jazz Ravne in Festivala slovenskega jazza, sta se mi v misli kot osrednja nit zgodbe, ki sem jo pričela sestavljati, prikradla želja po povezavi stroke s splošno javnostjo in medgeneracijsko prežemanje. Želela sem vključiti štiri starejše, nekoliko zapostavljene glasbenike in štiri mlade, še ne prav velikokrat slišane. Med njimi je bil seveda Gašper, perspektiven in po pričakovanjih precej drugačen.

Za potrebe prispevka sva se srečala, v Slamiču v Ljubljani. December je bil, še dobro pomnim, saj mi je pripovedoval, da z bratranci in sestričnami pripravlja božični družinski koncert za babico in dedka, kar se mi je zdelo nadvse toplo. Srčno. Povezano.

Pogovarjala sva se dolgo. Name je naredil izjemen vtis, kajti za svoja leta je bil neizmerno zrel, predan razmišljanju in delu, željan osebnega napredka, notranje rasti, raziskovanja. Novega, drugačnega. Tako skromno je deloval. Pošteno. Nepokvarjeno. Imel je vse vrline, ki so v tem svetu postale izjemno redke. Včasih se zdi celo preredke, da bi jih sploh še smeli pogrešati. Imela sva podobna, morda celo enaka stališča glede vsega, česar sva se dotaknila. V tistem času je pripravljal Duete za violino, za mlajšega bratca, je dejal. Imela sem občutek, da v njem vre od želje po življenju. Dobrote. Ustvarjalnosti. Modrosti.

Zastavljal si je vprašanja, na katera je težko najti odgovore, četudi imaš za seboj že več desetletij izkušenj. Ran in brazgotin vsakdana. »Če se preveč izoliraš od sveta, postane tvoj umetniški izraz omejen, medtem ko po drugi strani s pretirano širino izgubiš sebe. Ko se nekaj zares dobro naučim, to postane del mene, in če to niso stvari, ki sem si jih izbral sam, temveč mi jih je vsililo okolje, potem jaz nisem več samo jaz …,« je razglabljal na najinem, kot se je izkazalo, žal edinem srečanju. Upala in želela sem si, da bi bilo drugače. Zaradi njegovih stališč in premislekov o dojemanju ter kreiranju umetnosti sem ga septembra kot gosta povabila na okroglo mizo v mediateko Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, s katero smo v okviru cikla večerov Nova frekvenca pospremili izid Jazzopisa; s še enim trobentačem, Andrejem Korenom, bi se ozrla na evolucijo slovenske jazzovske glasbe. Dogodka se zaradi nevarnosti okužbe po operaciji ni mogel udeležiti.

V mesecih po izidu se mi je večkrat prikradel v spomin. Pogosto sem pomislila na to, kaj počne, ali mu gre bolje, s čim se trenutno ukvarja. Kaj ustvarja? V tem hitro spreminjajočem se svetu ponovno v stik z njim nisem več prišla, kar zdaj obžalujem. Kajti bil je eden tistih, ki »čeprav se je v osnovi posvetil igranju trobente, je rasel vtis, da ga to na neki način omejuje. Njegova ideja je bila večja od tega, njegova sposobnost izraza in razumevanja pa vedno korak naprej«, kot je ob njegovem slovesu dejal Rok Zalokar. Tako mi zdaj ostajajo le njegove poslednje zapisane besede, s katerimi je sklenil zahvalo ob prejemu dveh izvodov časopisa: »Do naslednjič.« Ne vedoč, da tega naslednjič nikdar ne bo.

Srečala sem ga enkrat samkrat, a je v meni pustil močne sledi. Bil je obsijan s soncem. Umetnik, ki je iskal poti. Že to kaže na to, kako globoko je dojemal svet. V teh dneh se sprašujem, ali ni morda v svojih rosnih triindvajsetih letih vendarle razumel, tudi notranje doživel, mnogo več kot marsikdo starejši? Morda. Vendar zato ni nič manj tragično, da s svetom več ne bo mogel deliti tega, kar je nosil v sebi. Nam življenja mehčal, nežil, toplil. Bil je mislec in bil je duša, kakršne ta svet še kako potrebuje. Vreden spoštovanja tako mlajših kot starejših od sebe. Prav zato tako močno boli pomisel, da bodo morda te besede in nasploh vsi moji zapisi edina sled njegovega (umetniškega) obstoja.

»… ko ptic ščebet čez mesto se razlije
in bledost horizonta spet zasije,
se znajdem znova tu, na istem kraju,
kjer vse bolj suh, v vse bolj vetrovnem svetu
prastar macesen škriplje v novem letu.
In ne le zanj, še zase se sprašujem –
se drugo leto srečava v maju?«

(Gašper Trček)

Da bi se še mnogokrat srečala v maju, četudi le s koščkom, ki sestavlja tvoj mozaik glasbene, vizualne ali besedne umetnosti. Gašper, odsanjaj svoje sanje tam nekje drugje …

Gašperja Trčka smo na njegovo poslednjo pot čez travnike in vetru naproti pospremili z glasbo ter poezijo v četrtek, 18. januarja 2018, na ljubljanskih Žalah. Družina se je odpovedala cvetju in svečam v dobrobit boljših možnosti zdravljenja ter oskrbe na domu. Svoj delež lahko prispevate Društvu za paliativno oskrbo Palias, Finžgarjeva ulica 22, 4248 Lesce, davčna številka 95144935, bančni račun na SKB, TRR SI56 03127-1000695882.