10.02.2021

Nasvidenje, AT ROG (Kam pa zdaj?)

Pomembnost samoorganiziranih prostorov za ustvarjalnost mlajše generacije.

Urška Preis

Urška Preis v Rogu.
Foto: Hanna Juta Kozar

Ob strukturiranem napadu na kulturo, ki je v zadnjem letu strl marsikatere sanje, je neizbežno razmišljati o tem, kaj bo ostalo prihodnjim generacijam. Skozi prizmo zadnje kaplje čez rob – naskoka Mestne občine Ljubljana na Avtonomno Tovarno Rog – je pogled na bodočnost gotovo še bolj zamegljen. O AT Rog ima vsak svojo štorijo, zato bo ta zapis gradil na mojem spominu in oblikoval moje mnenje o pomembnosti Rogove zgodbe. Ob tem pa je vseeno važno v ozadju misliti pluralnost idej in karakterjev, ki so se združevali med konci Trubarjeve ceste in Petkovškovega nabrežja. Vse te prve priložnosti, vrata, ki so mi jih odpirali vsi, ki sem jim v Rogu prišla naproti, so me gotovo oblikovale v ustvarjalko, kakršna sem sedaj. Čeprav si avtonomnih prostorov želim – tudi zato, ker institucionalna pokritost mojih interesnih točk ni ravno idealna – sem svojo zgodnjeumetniško formacijo že nekako preživela. Zame osebno torej AT Rog ni več stvar esencialne potrebe, ampak globoke želje. Kaj pa nove generacije umetnic in umetnikov, aktivistk in aktivistov, ki bodo skrbeli, da se ne utopimo v lično zapakiranih ... smeteh? Kje si bodo razširjali obzorja, kje bodo prosto eksperimentirali, gojili kritično misel? Mora strah oblasti pred svobodnim duhom mladih res sistematično uničevati njihovo (našo) prihodnost?

Avtonomna tovarna Rog je bila zame toliko prostor, kolikor so bili ljudje, ki so jo tvorili. V skejtparku sem imela prvo fotografsko razstavo, še preden sem fotografijo sploh študirala. Iz skejt kulture je izhajala tudi ena mojih prvih resnih študijskih fotografskih serij, izvedena je bila z velikim vplivom in pomočjo skejterjev, ki so čas preživljali v samoustvarjenih prostorih v in ob nekdanji tovarni koles. Z občudovanjem so me navdajale njihove motorične sposobnosti in navidezna odsotnost strahu pred padci. Pogum ob stanju na robu prepada in nepremagljiva notranja želja po oblikovanju skupnosti, ki sem jo zares razumela šele z nekaj čustvene distance.

V osrednji stavbi se je, razporejen čez dve nadstropji, s podporo kolektiva placa Boris zgodil objesten multimedijski projekt, ki sem ga producirala, še preden sem imela kakršnekoli izkušnje pri organizaciji dogodkov. Zatem sem imela v AT Rog nekaj razstav, organizirala sem še nekaj dogodkov, tudi nastopala s harfo. V Cirkusarni sem imela prvič priložnost delati glasbo za predstavo, v Socialnem centru smo vsakoletno pomoč in podporo dobile s kolektivom Rdeče zore. Menda se mi ni treba spuščati v podrobnosti in prekomerno naštevati, dovolj je razumeti, da je za vse dejavnosti, ki me zanimajo, Avtonomna Tovarna Rog ponudila prostor in ljudi, ki so razumeli to željo po ustvarjanju in deljenju in so bili pripravljeni pomagati premaknit goro, da se tvoja vizija uresniči. Seveda pod pogojem, da si bila sama pripravljena švicat in vrnit k skupnosti.

Vse te prve priložnosti, vrata, ki so mi jih odpirali vsi, ki sem jim v Rogu prišla naproti, so me gotovo oblikovale v ustvarjalko, kakršna sem sedaj. Čeprav si avtonomnih prostorov želim – tudi zato, ker institucionalna pokritost mojih interesnih točk ni ravno idealna – sem svojo zgodnjeumetniško formacijo že nekako preživela. Zame osebno torej AT Rog ni več stvar esencialne potrebe, ampak globoke želje. Kaj pa nove generacije umetnic in umetnikov, aktivistk in aktivistov, ki bodo skrbeli, da se ne utopimo v lično zapakiranih ... smeteh? Kje si bodo razširjali obzorja, kje bodo prosto eksperimentirali, gojili kritično misel? Mora strah oblasti pred svobodnim duhom mladih res sistematično uničevati njihovo (našo) prihodnost?

Kolikor sledim novicam in govoricam, se zdi, da mlajšo generacijo ustvarjalcev že razjeda obup. Fakultete in druge ustanove, kjer bi se sicer združevali in zoreli, so zaprte, do delavnic, ateljejev, placev, ustvarjalnic uradno ni mogoče dostopati. Pa tudi sicer biti ustvarjalka ne pomeni samo sedeti v ateljeju, studiu, delavnici in molsti umetnost iz sebe. Pomeni namreč tudi živeti življenje, da si lahko izoblikuješ svet, v kakršnem želiš živeti, ali pa da vsaj razumeš, zakaj morda ne želiš živeti v svetu, kot je dan. Da morda pridobiš orodja, da ta svet (pro)aktivno gneteš v nekaj lepšega, boljšega, drugačnega. Tudi v tem je bil čar AT Rog. Tja namreč nisem vedno zahajala zgolj blazno resno, veliko časa sem tam preživela kot obiskovalka. A Rog je imel to supermoč, da sem se tudi kot obiskovalka lahko počutila, kot da aktivno soustvarjam, kaj ta avtonomni prostor je. Ob splošni apatičnosti, če že ne depresiji, ki se počasi zažira v družbo, bo pomanjkanje gnetljivih prostorov ob koncu epidemioloških ukrepov moralo gotovo zgolj še – dotolklo. Za finančno neprivilegirane sistemska pomoč ne omogoča ravno dostopa do orodij, potrebnih za ustvarjanje, tistim brez podedovanega socialnega in kulturnega kapitala pa zmanjkuje prostorov, kjer bi si ga lahko ustvarili sami.

Interes kapitala torej z ugonabljanjem prostorov, kot je bila Avtonomna Tovarna Rog, ne poriva v zgodovino »zgolj koščkov« neinstitucionalizirane kulture, skrbi tudi za osiromašenost prihodnosti. Župan MOL-a naj namesto o multiplicirajočih se gradbenih jamah razmišlja raje o tem, kako prej kot za turistične klone poskrbeti za bodočnost prebivalcev mesta Ljubljana. Prebivalcev in prebivalk, ne investitorjev in političnih ter poslovnih prijateljčkov. Namesto sistematičnega uničevanja sveta za prihajajoče generacije ustvarjalk in ustvarjalcev naj raje poskrbi za njihove bistvene nuje. Dokler pa dobrobit občank in občanov ni na prvem mestu, je na nas, da skrbimo za ohranjanje spomina in predajanje z Rogom akumulirane zavesti. Spominov nam ne morejo vzeti.