30.08.2014

Neca Falk in Boštjan Narat: Od daleč in od blizu

V Odzvenu smo nedolgo tega pisali o novi plošči Nece Falk. Pesmi na plošči je napisal Boštjan Narat. Oba glavna protagonista plošče smo povabili na pogovor; rade volje sta se odzvala, čeravno v sendviču med promocijskimi nastopi.

Matej Krajnc

Neca Falk Band: v ospredju Boštjan Narat, avtor glasbe in besedil ter Neca Falk, v ozadju Žiga Golob in Boštjan Gombač. (Foto: Simon Stojko Falk)
Foto: Simon Stojko Falk

V Odzvenu smo nedolgo tega pisali o novi plošči Nece Falk, ki nosi naslov Od daleč in je letos aprila izšla pri Založbi Pivec. Pesmi na plošči je napisal Boštjan Narat in k sodelovanju pritegnil še Boštjana Gombača in Žigo Goloba. Oba glavna protagonista plošče smo povabili na pogovor; rade volje sta se odzvala, čeravno v sendviču med promocijskimi nastopi. Led smo prebili s faktografijo.

Koliko je pravzaprav stara nova plošča?
 

Narat: Približno dva meseca.

Gre za vajin skupni avtorsko-interpretativni dosežek, v tujini bi mu verjetno rekli »Neca Falk Sings Boštjan Narat«. Poznamo veliko takšnih konceptualnih stvari, vajin tandem pa je zanimiv. Boštjan, ti si iz etno/kantavtorskih vod, Neca pa je začela kot rokerka, se preizkusila tudi v popevkah, nato pa spet zašla v rock, šanson, glasbo za otroke ... Glede na to, kar oba počneta zadnje čase, se zdi vajina naveza precej smiselna.

Narat: Če ne bi bila smiselna, verjetno do nje ne bi prišlo oziroma ne bi funkcionirala tako, kot funkcionira. Verjetno na začetku tudi midva nisva vedela, kako se bo stvar de facto obnesla, ker se pravzaprav nisva poznala. Poznala sva le delo drug drugega, kar seveda ni isto. Eden pomembnejših razlogov je gotovo ta, da počneva (in so nama blizu) zelo podobne reči, drugi pa, da sva se (poleg glasbenega vidika) ujela tudi na človeški ravni, kar je seveda pomembno za vsak bend oziroma vsako umetniško sodelovanje, če nočemo ustvariti zgolj še enega projekta, ampak nekaj, kar bo preraslo v nekaj več.

Da malce razširimo zgodbo: v sedemdesetih se je v okviru popevk pojavila skupina mladih, ki jim ni bilo samo do nastopanja z orkestri, ampak jih je vleklo tudi v rock. Zlasti mariborska scena je bila konec šestdesetih zelo močna. Je bila takrat popevka neke vrste kompromis, da si se potem lahko začel ukvarjati z rockom?

Neca: Najprej je bil rock. Potem določeno obdobje seveda usahne. Ljudje odrastejo, dobijo službo, in takrat ta svobodni entuziazem mine. Tisti, ki smo malo globlje stopili v to, pa nismo odnehali in smo na neki način nadaljevali, pač času primerno. Avtorskih bendov, ki bi ustvarjali lastno glasbo in tekste, ravno ni bilo, tako da se je takrat začela močna pop scena, festivalska, bigbendovska, na ta način se je ta zgodba odvijala. Vmes pa je bilo še vedno živo tudi kantavtorstvo. Vsako obdobje je dalo ne ravno prispevek, ampak nek vtis; v glavnem pa se je težilo k temu, da se je tisto, kar se je delalo, ustvarilo maksimalno kvalitetno, vsaj z moje strani.

Se mi zdi, da je bila zgodba ravno obratna. Medtem ko so šli drugi v narodnozabavno glasbo, si ti šla v rock, šansone, glasbo za otroke, avtorsko glasbo ...

Neca: To je odvisno ... Če človek pri nas živi od tega početja, ni ravno lahko. Če imaš družino ... Verjetno so se nekateri tudi zato odločili, da gredo v druge vode. Mi smo mogoče bolj vztrajni in trpežni, vztrajamo pri tem, kar smo si zastavili.

Boštjan, o tvojem obkatalenskem delu sva v preteklosti že precej govorila. Kako zdaj po zadnjih dveh samostojnih ploščah vidiš sceno? Kako gledaš na kantavtorstvo oziroma samospevstvo, kot je rekel Pengov? Na neki način sta dve lici istega obraza, a h kantavtorstvu zgodovina šteje tudi nekatere izvajalce, ki nimajo zveze z uglasbeno poezijo, denimo Marijan Smode, Aleksander Jež, vsi nekako spadajo pod kantavtorje, medtem ko gre pri tebi le za neko samohodno vejo avtorske glasbe, ki ima besedilni presežek, ki ni avtorski pop, ampak nekaj več.

Narat: Debat okoli definicij ne bi načenjal, ampak tehnično gledano, je vsak, ki napiše pesem in jo sam interpretira ob nekem instrumentu, že kantavtor. Lepota in izziv kantavtorstva pa se mi zdi ravno v tem, da je besedilo tisto, ki precej bolj kot v pop formah pride do izraza in se tudi izkaže ali pa ne. In ravno odsotnost vsega odvečnega je po svoje plus kantavtorskega početja. Lahko je seveda tudi minus. Vse to v dobršni meri velja tudi za ploščo Od daleč, ki je zastavljena zelo kantavtorsko, kar se aranžmajev tiče; v taki glasbi sta tekst in interpretacija besedila razgaljena. In če tekst drži, če je interpretacija dovolj močna, potem glasba funkcionira. Če ni, se v tej razgaljenosti zgrudi sama vase.

Kaj pa interdisciplinarnost plošče? Ti kot avtor (in soizvajalec) ter Neca kot pevka in slikarka (ker je naslovnica njena) ... Pa koncept?

Narat: Nismo tako interdisciplinarni, kot so bili kakšni drugi bendi, ki so svoje albume doživljali na neki res zelo konceptualni ravni ter jih posledično ne samo glasbeno/produkcijsko/besedilno, ampak tudi vizualno tako ali drugače ustvarjali kot Gesamtkunstwerke, po možnosti še s kakšnimi scenskimi dodatki pri nastopih v živo itd. Ta album se mi zdi zelo intimen; zelo intimna zgodba, v prvi vrsti najinega srečanja, najinega sodelovanja, v drugi vrsti recimo tudi srečanja z Žigo Golobom in Boštjanom Gombačem, ki sta absolutno ključna za celostno zvočno podobo in glasbeno podobo albuma. V tem smislu ni konceptualno. To je samo dokument nekega časa in neke skupne zgodbe. Povsem logična ideja pa je bila, da se uporabi Necino slikarsko delo.

Pa je že v začetku veljalo, da bo bila naslovnica njena?

Neca: Jaz nisem težila k temu, da bi morala biti to obveza. Menim pa, da je dosti poetična zgodba, ki se lahko krasno zliva z vsebino. Pravzaprav je bil Boštjan tisti, ki je to predlagal. Potem smo razgrnili gromozansko pahljačo mojih slikarskih podob; seveda nismo mogli uporabiti neke reči, ki bi sesula ta kontekst, ki ne bi šla v to vsebino. Ampak takoj vidiš, ali neka stvari sodi zraven ali ne. Malce se je poigral tudi oblikovalec, kajti v osnovi je tale slika precej pastelna, svetla, na plošči pa je bolj baročnih barv. Tako da sem dovolila vse te posege. Se mi zdi, da se človek lahko tudi malo poigra s temi stvarmi.
Narat: Oblikovalec je, mimogrede, Ivian Kan Mujezinović.

Je pa res, da je nekaterim založbam dovolj, da na ploščo vržejo dve faci, in to je to. Neka ideja je torej le morala biti, kako vidva to vidita kot ploščo, ne le kot glasbo.

Neca: Absolutno sva si želela čisto sliko. In mislim, da je to edina stvar, ki je res opazna, tipografija. Če pa samo plošček pogledaš, je izjemno diskreten in intimen, ne razsaja z ničimer, kar bi človeka zmotilo, potem ko bi ploščo poslušal.

Ta je dejansko povsem minimalističen, na njem so informacije, in to je to. Kakšne pa so bile vaje, ko sta se tega lotila? Sta si ideje izmenjevala ali si ti prišel z izdelanimi pesmimi?

Narat: Vaje so potekale nekako v dveh fazah. Precej daljša je bila tista, ko sva se midva dobivala sama in so komadi šele nastajali. Druga pa je bila, ko sta v zgodbo vstopila še Gombač in Golob; ta je bila tudi zelo kratka in nestresna. Mislim, da smo na nekaj vajah naredili praktično celotno ploščo in vse aranžmaje, decembra 2013 pa še nekaj manjših poskusnih koncertov, da stvar dozori.

Ta album se mi zdi zelo intimen; zelo intimna zgodba, v prvi vrsti najinega srečanja, najinega sodelovanja, v drugi vrsti recimo tudi srečanja z Žigo Golobom in Boštjanom Gombačem, ki sta absolutno ključna za celostno zvočno podobo in glasbeno podobo albuma. (Foto: Tone Stojko)Kaj pravzaprav pomenijo ti poskusni koncerti – zgolj tipanje občinstva?

Narat: Jaz ne verjamem v to, da greš snemat ploščo, preden si gradivo preizkusil na odru. Na odru se zgodijo stvari, ki se na vajah ne morejo, in ugotoviš, kaj dejansko funkcionira in kaj ne. Potem imaš možnost, da stvari spremeniš, preden jih greš posnet. Tako da se mi zdi to precej nujna faza v ustvarjalnem procesu, in tudi tu se je izkazala kot izjemno koristna. Ko smo šli potem februarja v studio, smo ploščo posneli čez vikend oziroma praktično tisto eno soboto.

V živo, v enem šusu? Sta pela in igrala skupaj?

Narat: Vsi smo peli in igrali skupaj.
Neca: Jaz pravzaprav nisem nikogar videla, oni pa so se med sabo verjetno že malo gledali. V bistvu je bilo že vse tako postavljeno, da ni bilo nobenih iskanj, v prvo se je posnelo.
Narat: Nasneli smo tiste stvari, ki se jih fizično ni dalo odigrati istočasno, ter spremljevalne vokale.
Neca: Meni se je zdelo ravno to fenomenalno, da smo vse na en mah posneli. Da me ni čakal playback in bi morala potem jaz njega loviti. On mene itak ne more (hehe). Pri živi zgodbi se ta nihanja precej bolj opazijo.

To se sliši, saj bi sicer vse skupaj lahko zvenelo precej sterilno. Če je v živo, je bolj intimno. Nobena produkcija ne bi mogla tega zvočno prikazati na tak način.

Narat: To je bil tudi cilj in upam, da nam je uspelo.

Kdo je dobil idejo, da bi sodelovala? Kako so se začele te pesmi dogajati?

Narat: Vso to zgodbo sva že kar nekajkrat povedala, pa jo bova še enkrat. Spoznala sva se na Kantfestu v Rušah, kjer sem jaz nastopal kot del rednega programa, Neca in Mačja godba pa kot del izrednega programa. Prisotna je bila tudi Vesna Zornik, ki se je spomnila: Kaj pa, če bi naredili kaj skupaj? Potem smo dejansko za Katalenin album Noč čarovnic posneli duet Roka na roko.
Neca: In na to roko sem se jaz obesila. Prijela sem za to dlan in to dlan čez eno leto poklicala, češ da bi mi bilo v veliko veselje, če bi Boštjan želel sodelovati.
Narat: In jaz sem seveda želel. Potem je vse skupaj potekalo, kot sem že prej povedal. Začela sva se dobivati.

Pesmi so nastajale na srečanjih?

Narat: Pesmi so nastajale z namenom.
Neca: In to pod kostanji.
Narat: Kostanji in drugim drevjem.

Kaj pa o umestitvi v opus? Je Od daleč neko smiselno nadaljevanje Portretov, Življenja krog, Teatru ...?

Neca: Mogoče je res blizu Portretom. Tisti so kantavtorske stvari, ki sem jih sama naredila. Pri novih pesmih pa mi je bilo všeč, da so se odprle teme, ki jih nisem še nikoli na tak način interpretirala. Besedila oziroma same pesmi so mi dale ogromno idej, dobesedno sprovocirale so me. Nekaj iztočnic je bilo, ki so mi bile na neki način znane, glede na to, da so se mi take situacije večkrat dogajale. Človek take stvari še z večjo lahkoto pove, če ima osnovo, ki mu da to izhodišče.

Boštjan, bi to ploščo lahko posnel tudi sam, ima univerzalen glas? To vprašanje sem načrtoval, še preden sem vedel, kako je vse skupaj nastajalo, zdaj pa kljub temu vztrajam. Bi ta plošča lahko delovala tudi s tvojim glasom? Kot nadaljevanje zadnje plošče?

Narat: Ne, ne bi mogla. To so pesmi, ki so bile napisane z namenom. Kar ne pomeni, da so bile napisane po naročilu, na obrtniški način, ampak preprosto, da sem imel med njihovim nastajanjem v mislih Necin glas, njeno interpretacijo in njo kot osebo. Tako da sem ves čas iskal to dvojnost in se šel na neki način to dvojno igro. Pri pesmih, ki jih delam zase, se grem samo enojno igro, to je pasjansa. Tukaj je bila pa ena fina briškola.
Neca: Določene stvari so mi bile izziv. Čudila sem se, da me je na tak način sprovociral, in sem razmišljala, kako bom to izpeljala. Potem sem se v to vrgla kar na glavo.

Plošča obdeluje vse žive teme. Nek življenjski lok, od pisanja do petja, od sedanjosti do tem o minevanju. Se vama zdi, da roker lahko odraste, sme odrasti, mora odrasti ali ne?

Neca: Jaz mislim, da sem kar odrasla, kljub temu da pojem pesmice za otroke.
Narat: Jaz mislim, da to, da človek obdrži košček kreativne norosti v najbolj pozitivnem pomenu besede, še ne pomeni, da ne odraste. Rokerji, ki ne odrastejo – to ima zame dokaj negativen prizvok. Če pa govorimo o umetnosti v širšem pomenu besede ali najširšem pomenu besede, je pa določen element otroškosti, ne otročjosti, ampak otroškosti in mladosti, nujno potreben, zato da človek še vedno odreagira na stvari, kot bi se mu zgodile prvič, čeprav so se mu zgodile že ničkolikokrat.

Neca: Tudi meni večkrat očitajo, da vedno znova pojem stare hite. Ampak seveda tega niti slučajno ne sprejmem, to sploh ne drži. Tega ne želim početi, saj to ni noben izziv. To pomeni zgolj neko prisotnost, da še vedno si, ampak ničesar ne poveš in se ti nič ne zgodi. To je dolgčas, jaz tega ne poznam in dokler bom imela še izzive pred sabo, ki me bodo mikali, bom seveda raziskovala naprej. Kot rudarji.

V zgodovini glasbe, naše in tuje, obstajajo imena, ki so obstala na neki točki, torej greatest hits, best of, večno in znova ... Neca, tudi če gledamo tvojo generacijo mariborskih rokerjev, gre tam v glavnem na greatest hits. Pri tebi pa ne.

Neca: Tudi meni večkrat očitajo, da vedno znova pojem stare hite. Ampak seveda tega niti slučajno ne sprejmem, to sploh ne drži. Tega ne želim početi, saj to ni noben izziv. To pomeni zgolj neko prisotnost, da še vedno si, ampak ničesar ne poveš in se ti nič ne zgodi. To je dolgčas, jaz tega ne poznam in dokler bom imela še izzive pred sabo, ki me bodo mikali, bom seveda raziskovala naprej. Kot rudarji.

Zdi se, da je bil tudi nedavni mariborski rock neka vrsta nostalgije, pri tebi gre pa ves čas za novo glasbo, od tistega prvega popevkarsko-šansonskega albuma Danes iz leta 1977 pa prek Najjači ostaju in Nervozne ob prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta, potem v devetdesetih in naprej Portreti, Življenja krog ... ves čas se nekaj dogaja.

Neca: Seveda, saj se mora. Če si ves čas prisoten v stvari, ki jo počneš, ne moreš nekje obstati in čakati, da gredo vsi vlaki mimo. Postaje so res pomembne, a ne zato, da tam obtičiš in čakaš, da čas mine. Človek mora biti ustvarjalen; nekateri smo, drugi pa so zadovoljni s tistim, kar so naredili. Nostalgije ne bomo zganjali, ker ni za to nobenega razloga. Kar je bilo lepo, je bilo lepo, je pa še veliko stvari za videti, narediti, naslikati, fotografirati in morda še kaj zapeti.

Kaj pa angažiranost? V začetku osemdesetih je je bilo na tistih dveh ploščah, ki sem ju prej omenil, precej. Klinična psihiatrija, Najjači ostaju, celo Banane, to so dejansko vse neke vrste angažirane pesmi. Časi danes kličejo po tem, Od daleč pa je zelo intimna, samohodska.

Neca: Seveda, takrat ko vsi pljuvajo, moraš iti v svojo lepo osamo, in takrat imaš največji mir, da lahko nekaj ustvariš. Takrat ko vsi rjovejo, moraš to gledati od daleč.

Torej bi lahko ta naslov razumeli tudi kot neke vrste odgovor času?

Neca: No, popolnoma indiferentni nismo. Človek opazuje, sledi dogajanju, a kar se mene tiče, ne vidim razloga, da bi zdaj rinila v to smer. Meni je fino, da naredim neko reč, za katero čutim, da jo moram narediti. Mislim, da je bil to prav ta trenutek.
Narat: Mislim, da nekaj, kar je intimno, še ni nujno indiferentno. Žal so časi takšni, da se včasih zdi, kot da že s tem, ko narediš neko stvar, ki ima smisel ali se vsaj trudi imeti smisel, nekako zavzameš pozicijo nasproti prevladujočemu duhu sveta in sploh prostora, v katerem prebivamo. Meni osebno se v tem trenutku ravno to vztrajanje kaže kot moj upor.

Narat: Mislim, da nekaj, kar je intimno, še ni nujno indiferentno. Žal so časi takšni, da se včasih zdi, kot da že s tem, ko narediš neko stvar, ki ima smisel ali se vsaj trudi imeti smisel, nekako zavzameš pozicijo nasproti prevladujočemu duhu sveta in sploh prostora, v katerem prebivamo. Meni osebno se v tem trenutku ravno to vztrajanje kaže kot moj upor.

Se pravi, da nima smisla, da vihtimo pesti?

Narat: No, star sem 37 let, lahko tudi kandidiram, če hočem.
Neca: Tudi zame še ni čisto prepozno, če bi le to hotela.
Narat: To možnost vedno imam.
Neca: Imamo možnosti, a izberemo tiste, ki so nam blizu.

To je tudi neke vrste privilegij.

Neca: Zato smo se borili.

Nekateri drugi pa pustijo to vnemar in gredo s tokom.

Neca: No saj, kako smo že rekli? Čas teče naprej.
Narat: Saj drugega ne zna.

Boštjan, kaj pa tvoja rockerska preteklost?

Narat: No, saj še ne gre za preteklost, Kataleno doživljam kot še kar rockerski bend, ki zna zelo zarjovet, in gotovo tudi še bomo. Vprašanje, kam me bo odneslo. Mogoče si bom začel spet bolj redno obešati električno kitaro okrog vratu in igrati na res umazan način. Vedno me je zanimala različna glasba in gotovo bom še zganjal hrup, ker mi je všeč.

Bosta posnela tudi kakšno hrupno ploščo?

Neca: Če bi slučajno tako naneslo, da bi ravno moj glas nekako sodil zraven k tej fenderci, potem znam tudi še kaj iztisniti.
Narat: Imam tvojo številko.

Kako sta zastavila koncept promocijskih koncertov?

Narat: Malo se še šlepamo na stare hite (smeh). Ne, v končni fazi je album tudi prekratek za cel koncert, to je 10 pesmi, a si upam trditi, da od Necinih največjih hitov igramo samo dva. Če odštejemo dodatke, igramo samo Vsi ljudje hitijo in Kako sva si različna. Tudi ostale pesmi, ki so starejšega datuma in jih izvajamo, so bile izbrani po principu, koliko se navezujejo na zgodbo nove plošče, in ne po principu »najprej vam bomo predstavili novo ploščo, potem pa poslušajte še greatest hits«. Meni se zdi ta očitek, ki ga je prej Neca omenila, pravzaprav še kar smešen.
Neca: Hudič je, če se grem jaz pri teh svojih odraslih letih novo plato. Človek bi moral zdaj menda mirovat, ne pa hodit naokrog in si izmišljevat nove stvari. To je pri nas nekakšno merilo, da bi vsi želeli, da ti »odrasli« ne bi zdaj še nekaj delali. Vsi imajo možnost, da to počnejo, če le želijo. Največji dolgčas je, če obtičiš, to se mi zdi grozno.
Narat: Po drugi strani pa se mi zdi, o tem smo že prej govorili, da je prav, da je na koncertih neka mera znanih komadov. Ne samo da jih radi igramo, ampak je tudi pošteno do občinstva. Navsezadnje ljudje, ki pridejo na koncert Nece Falk, želijo slišati tudi nekatere stare skladbe, in prav je, da jih slišijo.

Sprejemata glasbene želje, kot denimo zadnje čase Springsteen?

Neca: Običajno ljudje na glas izrazijo svoje želje. Potem vidimo, ali ja ali ne. In navsezadnje potem znova ugotoviš, kako si svoje dni delal kakšne stvari, ki so vedno aktualne, ki imajo težo in kvaliteto. Prima je, ko vlagaš v stvari že takoj na začetku. Tisto je potem vedno lahko uporabno, nima časovnih omejitev. In tudi tu se je izkazalo, kako lepo sodijo zraven v tole zgodbo Od daleč. Predvsem pa, da je vse to tudi prirejeno na tak način, da spada zraven.

Ko smo že pri koncertih, kako sta zadovoljna z odmevi?

Narat: Odmevi so bili za zdaj dobri. Kar se tiče kritiške javnosti, še nekaj stvari pričakujemo. Na splošno se mi zdi, da je zgodba zelo lepo sprejeta.

Pa se je morda tudi kdo iz medijev (glede na to, da si prej omenila, da naj človek ne bi nič več delal) dejansko obregnil ob to, zakaj zdaj nova plošča?

Neca: Na splošno so veseli, da je nova plošča, skorajda je bilo že pričakovano. V glavnem so vsi rekli, da preveč mirujem, ampak mislim, da določene stvari pridejo ob določenem času. Ne moreš prehitevati ali delati stvari na silo, to ne gre. Zdi se mi, da se je stvar lepo zaokrožila; glede na to, da sem vmes še nekaj študirala, se je potem zgodila še ta lepa zgodba.

Založba Pivec je verjetno vstopila v zgodbo preko tebe, Boštjan?

Narat: Jaz sem tako in tako hišni avtor, tako in drugače povezan z založbo.

So bili takoj za to, da se to naredi?

Narat: Ja, seveda.

Morda še nekaj v zvezi s tem – založbe dandanes. Marsikaj se spreminja, tudi pri tem, kako pride glasba do ljudi. Vedno manj je je slišati s klasičnih nosilcev zvoka. Kako vidva vidita funkcijo založb v tem času, glede na to, da pred 30. ali 40. leti brez založbe sploh nisi mogel nikamor priti? Bil je Helidon, ZKP pa takrat (konec šestdesetih) sploh še ni izdajala vinilk.

Neca: Helidon je takrat lepo izdeloval LP-je. Ko si že to omenil, tudi Od daleč bo izšla na LP-ju in se tega zelo veselim, ker doma najboljše plošče še vedno poslušam na gramofonu, mislim, da človek ta gušt mora imeti. Drugačni časi so bili. Zdaj je vse računalniško, vse je odprto, vsi si to poberejo. Po mojem zdaj klasična plošča obstaja le še zato, da imamo zapis v takšni obliki.

Kot dokument za arhiv, da se ohrani, da ni ravno v mp3-jih, ampak v bolj konkretni obliki?

Neca: Hudič je, če se grem jaz pri teh svojih odraslih letih novo plato. Človek bi moral zdaj menda mirovat, ne pa hodit naokrog in si izmišljevat nove stvari. To je pri nas nekakšno merilo, da bi vsi želeli, da ti »odrasli« ne bi zdaj še nekaj delali. Vsi imajo možnost, da to počnejo, če le želijo. Največji dolgčas je, če obtičiš, to se mi zdi grozno.


Narat: Neka projekcija, ki že nekaj časa obstaja, pravi, da bodo CD-ji počasi izginili, vrnili se bodo in se že vračajo LP-ji, ampak le v smislu butične ponudbe. Kar se tiče mainstreama in najpopularnejših stvari, bo šlo pa tako in tako vse v internet, v mp3-je in v malo bolj kontrolirano downloadanje. Verjetno je to res prihodnost, s katero v končni fazi ni nič narobe. Dokler obstajajo ljudje, ki hočejo poslušati plošče in ne samo komadov, bodo že našli pot, da pridejo tudi do teh bolj celostnih izdelkov.
Neca: Včasih so bili LP-ji pomembni tudi v smislu vizualne podobe, takrat je bilo to res v kompletu, tudi oblikovanje. Se mi zdi, da je bila to kot neka slika, ne samo vsebina, ampak hkrati vizualno doživetje. Če imaš malce večjo ploščo, je drugačna podoba, druga zgodba, to lahko res gledaš že kot samostojno platno. Pa tudi čisto drugačen občutek je, če imaš pod pazduho LP, kot pa če stvari nosiš v žepu.

Kdaj pa bo še vinilka?

Narat: Pride kmalu, s to novo tehnologijo bo verjetno hitro.

Potem se bo tudi celotna podoba bolj videla.

Narat: Ja, v resnici je vse skupaj narejeno bolj za LP.
Neca: Struktura naslovne slike bo prišla bolj do izraza.
Tu je še knjižica z besedili, pravzaprav sem bil presenečen, ker sem stvar prijel v roke in takoj začel brati. Ponavadi je najprej fotografija ali kakšni podatki, tu pa ne.
Neca: Smo šli kar v medias res.

Hvala za pogovor, se zagotovo vidimo tudi z odra.