14.12.2012

Neposredni black metal z Obale

Zasedba Somrak je ena tistih, ki so bolj kot doma prepoznavne na tujem. Njena druga celovečerna plošča sicer prinaša prvinsko black metalsko muziko, vendar ta pod svojim površjem odkriva še kaj več kot zgolj spogledovanje s pionirstvom dotičnega žanra.

Gašper Prus

The Blackwinged Serpent Crowned

Somrak

The Blackwinged Serpent Crowned

Necroterror Records
2012

Že od nekdaj Slovenija premore nekaj glasbenih fenomenov, ki so bolj kot na domačih dvoriščih prepoznavni na tujih. V mislih imam predvsem v podtalju delujoče bende, saj so se tisti z večjim dosegom pač izvažali redkeje. Domače klubovje se hitro premaga, z veliko sreče pa je mogoče organizirati krajše turneje po drugih evropskih državah, kamor se občasno poda tudi kvartet Somrak. V eni od prejšnjih recenzij sem govoril o fenomenu zasedbe Leechfeast, danes je na vrsti podobna zgodba, le da ima ta malce več zgodovine. Zasedba Somrak je za razliko od prej omenjene ustvarjalna že vsaj deset let, a se ne drži kontinuitete; s čimer ni seveda nič narobe. Glede na to, da kakega od članov Somraka najdemo tudi v katerem drugem bendu, so redke izdaje toliko bolj logične.

Somrak izhaja iz polja black metal muzike, ki je na Slovenskem dolgo nazaj imela veliko predstavnikov. Prva skupina, ki je zapihala s tem vetrom pri nas, je bila najverjetneje Noctiferia, veliko pa je bilo predvsem zasedb, ki so se pojavile in nato precej hitro poniknile. Torej je Somrak že kar uveljavljena zasedba, ki pa je z dotičnim žanrom pri nas trenutno kar malce osamljena. Dejstvo, ki s tem precej sovpada, je tu seveda, da se black metal v svoji prvotni formi pojavlja vse redkeje tudi drugod. Trenutno je fenomen žanra ta, da so ga posvojili predvsem ljubitelji hardcorovskih, crusterskih, sludgerskih in še kakšnih struj ter ga zavili v počasnejšo izrazno obliko. Prvotno je bil je black metal glasba zelo hitrega tempa, sedaj pa se vse pogosteje pojavlja v kombinaciji z doom metalskim izročilom. Zakaj omenjam to, kar s samo glasbo benda Somrak na prvi posluh nima veliko skupnega? Zato, ker se ta zasedba v osnovi drži prvinskega zvoka tega žanra, ki se je v osemdesetih letih rodil v skandinavskih državah, in kljub temu ohranja svežo formo.

Plošča The Blackwinged Serpent Crowned je drugi celovečerec zasedbe in hkrati četrti nosilec zvoka, s katerim se predstavlja. Poprej je izdala seveda še prvenec in dve deljeni (split) vinilni plošči. Kot zanimivost še to, da je nova plošča izšla pri založbi Necroterror, ki ima sedež v eni bolj popularnih držav, namreč Cipru.

Fantje se ne postavljajo s kakšno pretencioznostjo, ki bi, roko na srce, njihovemu izrazu prej škodovala kot koristila. Veliko raje kot h klasični metal se nagibajo k punk estetiki zvoka in komponiranja. In Somrak je metal zasedba, natančneje black metal zasedba, vendar se skozi stranske kanale v njeni glasbi pretakajo še kriki kakšnih opojnejših žanrov.

Forme novih materialov se na prvi posluh od tistih s prvenca bistveno ne razlikujejo, vendar gre za veliko bolj izpiljen skupek šestih skladb, ki se seštejejo v dobrih štirideset minut. Da, Somrak je epski in to je verjetno njegovo najmočnejše orožje. Repeticija torej. Ploščo krasi ta lastnost, da je štiriminutna skladba ravno toliko zanimiva kot tista, ki jih ima dvanajst. To gre pripisati razgibanemu kitarskemu delu, ki pogosto zapelje na področje drona, na katerem vztraja enkrat dalj časa, drugič manj. Ob tem nastane nekakšen rušilen zvočni zid, ki je zgrajen z minimalnim številom kitarskih rifov, ti pa so v bistvu rdeča nit zasedbinega sporazumevanja. Vokal in boben sta pri tem zvesta sledilca in ne predstavljata večjega presežka oziroma s svojo linearnostjo redko usmerita pozornost nase. In to ne glede na dejstvo, da bobnar tri četrt svojega dela ponudi v blast beat načinu bobnanja. Izražanje skozi nekakšno primitivno formo je najverjetneje tista osnova, ki si jo je kvartet zamislil. Načelo je pač minimalističen pristop v kar največjem obsegu in s tem želja, da se iz zvoka iztrži čim več.

Priznati je treba, da je Somraku to z drugo ploščo uspelo. Fantje se ne postavljajo s kakšno pretencioznostjo, ki bi, roko na srce, njihovemu izrazu prej škodovala kot koristila. Veliko raje kot h klasični metal se nagibajo k punk estetiki zvoka in komponiranja. In Somrak je metal zasedba, natančneje black metal zasedba, vendar se skozi stranske kanale v njeni glasbi pretakajo še kriki kakšnih opojnejših žanrov. Predvsem v trenutkih neusmiljene in čvrste repeticije, ko zelo močno zadiši po psihedeliji.

Še ena zelo pomembna točka zaznamuje novo ploščo tega kvarteta. Zvok namreč. V 21. stoletju, ko je metalska produkcija izpopolnjena do potankosti, ko bendi med seboj malodane tekmujejo, kateri bo imel bolj anorganski oziroma umeten zvok, ko je neke klasične metal žanre resnično težko ujeti v normalni produkciji, se Somrak odloči, da bodo skladbe zavite v tako rekoč garažno produkcijo. To je ob izraznem pristopu skupine le še logična sklenitev kroga, ki zagotovo predstavlja enega od presežkov domače metal produkcije zadnjih dveh desetletij.