26.02.2018

Nepresežena dramatičnost zgodnjega baroka

Na novem koncertu iz cikla Harmonia Concertans so spored spletli prvenstveno iz vokalno-inštrumentalnih del Claudia Monteverdija. Kot medigre so med njegova dela umestili inštrumentalne skladbe, sonate, Monteverdijevih sodobnikov Daria Castella in Giovannija Rovette.

Tomaž Gržeta

musica cubicularis
Foto: Marko Zaplatil

V Sloveniji ima stara glasba vedno več novih ljubiteljev, življenje ji vdihujejo številni domači in tuji izvajalci, občinstvo pa se pomlajuje in povečuje. Pomembno vlogo poleg festivalov stare glasbe, predvsem Festivala Radovljica in Seviqc, pri tem igra koncertni cikel Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki ga s skupnimi močmi in enakim zagonom organizirajo zavod Harmonia antiqua Labacensis, ansambel musica cubiculars in Muzikološki inštitut ZRC SAZU

O uspehu cikla priča vedno dobro obiskani Atrij ZRC SAZU, stalno prizorišče koncertov tega cikla, v katerem je tokrat znova zmanjkalo sedežev. Pred prvim koncertom že osme sezone v sredo, 21. februarja, sta prisotne pozdravila gostitelja – Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, in Metoda Kokole, predstojnica Muzikološkega inštituta – ter nato besedo predala glasbenikom. Ansambel musica cubicularis je tokrat nastopil v precej razširjeni zasedbi kar petih godal in dveh brenkal, s katerimi so podprli nastop treh vokalnih solistov.

Spored so spletli prvenstveno iz vokalno-inštrumentalnih del Claudia Monteverdija, prvega in verjetno najvplivnejšega skladatelja zgodnjega baroka, ki je novi, izrazito ekspresivni in iz vsebine besedila izhajajoči slog petja razvijal tako v svojih madrigalih kot v operah. Kot medigre so med njegova dela umestili inštrumentalne skladbe, sonate, Monteverdijevih sodobnikov Daria Castella in Giovannija Rovette, v katerih sta do polnega izraza prišli izjemna uigranost in prepričljiva prezenca godalnega ansambla s continuom.

Spored je zlasti zaradi vrhunskih interpretacij v najboljši luči razkril Monteverdijev monodični slog petja s spremljavo continua, imenovan seconda pratica, ter prepoznavno virtuozni inštrumentalni slog Castellovih del, imenovan stile fantastico. Iz te glasbe veje izjemna dramatičnost, njena izrazna sredstva segajo od najbolj liričnih do veličastnih učinkov, ki so popolnoma usklajena s sočasnimi zgodnjebaročnimi izraznimi sredstvi poezije, arhitekture in slikarstva.

Dramski lok sporeda se je začel z Monteverdijevim madrigalom Tempro la cetra (Uglašujem lutnjo), ki ga je ob ansamblu predstavil tenorist Giovanni Cantarini. Njegovo petje je izjemno ekspresivno, prežeto tako z globokim razumevanjem retorike glasbenega sloga kot tudi z vživetostjo v vsebino dela. V duetu s sopranistko Gwenolen Martin je podal lahkoten in s prepoznavnim »pastoralnim« humorjem prežet dialog Aminta e Clori, s tenoristom Manuelom Warwitzom pa bolj kontemplativni madrigal O sia tranquillo il mare (Naj bo morje mirno). V teh dvopevih in v pretresljivo intimnem madrigalu Ohimè ch'io cado (Ojej, kako padam) je s spremljavo, povsem zlito s solističnim partom, zablestel lutnjist Sam Chapman. Koncert je sklenil Monteverdijev Il Combattimento di Tancredi e Clorinda (Boj Tankreda in Klorinde), uglasbitev odseka iz pesnitve Gerusalemme liberata (Osvobojeni Jeruzalem) Torquata Tassa. Cantarini se je v vlogi pripovedovalca znova izkazal kot izjemno prepričljiv interpret dolgih recitativov, nabitih z dogajanjem in čustvi, ter kot izjemen igralec, ki je bistveno prispeval k pretresljivosti in ganljivosti izvedbe. Martin in Warwitz sta prav tako tehtno podala svoji vlogi Klorinde in Tankreda, inštrumentalni ansambel pa je očaral z zvokovno uravnovešeno in z dogajanjem ubrano spremljavo, v kateri se delno razkaže tudi genialna obravnava godal, zaradi katere Monteverdija štejemo za začetnika orkestracije. Obogatil je namreč tehnične zmožnosti godal in z njimi ustvaril jedro razvijajoče se orkestrske zasedbe.

K lažji razumljivosti vokalnih del so pripomogli nadnapisi; izvrstne prevode sta priskrbela Srečko Fišer (Boj Tankreda in Klorinde) ter Domen Marinčič (ostala dela na sporedu).

Spored je zlasti zaradi vrhunskih interpretacij v najboljši luči razkril Monteverdijev monodični slog petja s spremljavo continua, imenovan seconda pratica, ter prepoznavno virtuozni inštrumentalni slog Castellovih del, imenovan stile fantastico. Iz te glasbe veje izjemna dramatičnost, njena izrazna sredstva segajo od najbolj liričnih do veličastnih učinkov, ki so popolnoma usklajena s sočasnimi zgodnjebaročnimi izraznimi sredstvi poezije, arhitekture in slikarstva. Ne preseneča, da je ravno v tem obdobju nastala opera, katere razvoj je s svojim edinstvenim obravnavanjem človeškega glasu in orkestrske zasedbe v sfere aristokracije in razvijajočega se meščanstva katapultiral ravno Monteverdi.

V nadaljevanju koncertnega cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu (v nedeljo, 25. februarja) bomo slišali glasbo, ki jo je med drugim tudi za kranjske plemiče pisal slepi italijanski virtuoz na lutnji, Giacomo Gorzanis, ki je prebival v Trstu.