04.01.2017

Ni izgubljeno s prevodom

Člani Noctiferie so za nekaj trenutkov pogledali v vzvratno ogledalo in že slišano preoblekli v (razširjeni) akustični set.

Gregor Bauman

Transnatura

Noctiferia

Transnatura

Nika Records
2016

Noctiferie do albuma Pax nisem poslušal. Saj ne, da bi imel predsodke do njenih izpeljank metalske glasbene produkcije, le njen osrednji zvočni refleks je bil »pretežak« za moj vsega hudega vajeni sluhovod. Pax je predstavil malce ali precej bolj »zmerne« aranžmaje, kar je znalo razjeziti izbrano bazo »trdih« fanov, a je bendu hkrati omogočilo, da je razmišljal o novem koraku vstran, s katerim bi potešil svoj nemirni ego. Vendar je bilo očitno časa premalo in izziv prevelik, da bi Noctiferia nove ideje povezala v kolikor toliko aktiven rezultat, zato so njeni člani za nekaj trenutkov pogledali v vzvratno ogledalo in že slišano preoblekli v (razširjeni) akustični set. »Taken from« pod vsako pesmijo v spremni knjižici je osnovni smerokaz, ki nam hitro razkrije, do kod seže njihov programski spomin: z izjemo uvodne skladbe Mara (Slovenska morbida, 2006) do albumov Death Culture (2010) in Pax (2014). Takšen izbor ni presenetljiv; je rezultat trdne in uigrane formacije, ki je znani emotivni spekter iz skupinske električne preteklosti preslikala ter priredila še za manjši akustični orkester. Noctiferia na Transnaturi ne sameva, temveč se je za to priložnost okrepila z godalno in pihalno sekcijo, kar izvorno idejo projekta – kot smo v takšnih primerih že vajeni – še bolj poudari. Nenapisano pravilo programa unplugged oziroma »izštekani«, ali kakorkoli se podobne ekshibicije še imenujejo, je obveljalo tudi tokrat.      

Transnatura Noctiferio predstavlja v zreli luči, kot bend, ki se do potankosti zaveda, zakaj se je pustil prepričati. Prepogosto se namreč zgodi, da so tovrstni izpadi zgolj odgovor na kratkotrajen trend, nekakšna nuja, da si zraven, da se v tvojem življenjepisu (z)najde tudi »nujna« akustična alineja. Pri Noctiferii na tem ploščku tega ni zaznati, kajti aranžmaji so ohromili večino temeljnih prvin osnovnega zapisa, izza katerega je na plano prišla pestrost metalskih godb. Transnatura kot celota zapolni omenjeni prazni prostor, ki ga je Noctiferia prej tehnično preglasila s hermetičnimi in strogo pogojenimi (death) metalskimi in progresivnimi rockovskimi aranžmaji. Tokrat so fantje odvrgli vsa pomagala in se zanesli zgolj na svoj instinkt, najprej navznoter, da bi nato zgodbe odpeljali navzven. »Vsenaravno« je namreč razdruževanje in združevanje obenem, je tehten in presneto resen premislek, kako poiskati in razviti drug odtenek iste skladbe ter pri tem ohraniti vso njeno prvinsko plemenskost in sporočilo. Če to drugo ni bilo (pre)težko, je pot s klestenjem na vsej črti zahtevala precejšnjo mero drznosti, da okostje skladbe zadrži vse (poprejšnje) vitalne nastavke. Šele od tod dalje je zgodbo moč peljati naprej; in ne samo to, v skelet skladbe je mogoče ob že prisotne nastavke vpeljati še raznovrstne (pod)žanrske kvalitete in celotno zadevo oplemenititi. Po tej plati Transnatura deluje neverjetno eksotično, saj se skozi skladbe prepletajo različni žlahtni ljudski motivi, ki segajo od Orienta do Mehike in katerih funkcija je po svoje podobna glasbenikom, ki so se Noctiferii pridružili pri projektu: so gostje pri nečem skrbno premišljenem, izredno dodelanem in pedantno izvedenem. Prav slednje bi lahko bilo kamen spotike, a v tem primeru ni, saj ni šlo drugače. Ves kombo se namreč mora razživeti v igri, a pri tem paziti, da stvari ne uidejo izpod nadzora. Dovolj povedna je skladba Catharsis, v kateri odzvanja vse, kar je Noctiferia želela doseči s Transnaturo: gre za katarzo na celi črti, za (samo)očiščenje, kjer izhodišče hitro postane prožno za vpade mariači trobent in barvitost godal; ali pa uvodna pesem Mara, ki, začinjena s prodornim ženskim vokalom, poslušalca mimo njegove volje preslika nekam v arabski svet, da bi se z Rust ustavil še v Andaluziji. Te intervencije seveda niso aktivne same po sebi, temveč skrbno notirane, tako da ohranijo vso plodno napetost, kar se še posebej izpostavi v plemenski skladbi Holymen in malce bolj jazzovsko obarvani Rudra the Roarer

S Transanturo se je Noctiferia postavila pred izziv, ga uravnotežila in izpeljala tako, kot se je to od nje pričakovalo. Do neke mere celo bolje, četudi se z njim skupina lahko ujame tudi v že nastavljeno past, namreč udobje. Povsem logično je, da se z njim odpira (tudi) proti novim poslušalcem, vendar mora hkrati z določeno mero raziskovalnosti skrbeti in hraniti tudi svoj osnovni bazen. Če me spomin ne vara, je v fazi priprave Noctiferiin hommage kolektivu Laibach, kar avtorsko luknjo še malce poglobi. Transnatura je drzen projekt, o tem ni dvoma, a nevaren, zlasti če se ga misli razvleči v nedogled; kar nekaj primerov takšnega komotizma bi se dalo tu našteti. Je pa to tudi projekt, ki nesramno diši po vinilki. To je pravzaprav pravi format Transnature. Obeta se nam za april.