19.02.2018

'Rezervat' za nove in bolj občutljive skladbe

Z dvema januarskima koncertoma je skupina Dan D zaključila niz predstavitev v svojem 'placu za vaje' in se za nekaj časa poslovila od poslušalcev. Ob tej priložnosti smo spregovorili z basistom Nikolo Sekulovićem.

Dušan Mijanović

Nikola Sekulović

Nikola Sekulović je v svoji dolgoletni glasbeni karieri deloval kot basist številnih domačih zasedb (Gast'r'bajtr's, Demolition Group, Laibach...) od leta 2006 pa je član dolenjske zasedbe Dan D, ki je januarja za nekaj časa zaključila devetmesečni niz koncertov izpeljanih v prostoru za vaje. Več kot 1000 obiskovalcev, ki so v Novo mesto prišli iz vseh koncev Slovenije, je na devetih javnih vajah pomagalo soustvariti 25 novih skladb.

Na začetku kariere so prav druženja s prijatelji v placu za vaje prvi in najbolj občutljiv stik z realnostjo. Nikola, kako se ti spominjaš ozračja v prostoru za vaje na začetku tvoje glasbene poti?

Prizori v toplih barvah: lesena tla, 13-letni Blaž, Neno in, hm, Davor (?), dolgi lasje, stara mama, ki je občasno in ljubeče preverjala, če smo še vsi v redu, Veljko z nunčaki ter občasni vdori prijateljev in neznancev. Občutek posebnosti, sklumpana oprema, prve bendovske spletke in intrige, obupna želja po napredku. Veliko neznanega, veliko pogovorov in veliko pričakovanj. Alko, mamila? Se ne spomnim, najbrž ne. Punce? Mislim, da ne. Fantaziranje o prvem nastopu, na katerega smo čakali celo večnost – skoraj 6 mesecev! Vse do valete, ko smo zafušali nekaj pesmi in nevede naredili preskok v novo poglavje.

Od kje ideja, da skupina Dan D prične s koncertnim ciklom v placu za vaje?

Radi imamo naše običajne rockerske nastope, vendar se tipskim boleznim ne moremo izogniti. Obiskovalci takšnih prireditev npr. želijo uživati ob že znanih in preverjenih skladbah. Prav, razumemo. Nikogar ne želimo posiljevati, cena za to pa je, da za nove skladbe vse težje izborimo mesto v rednem programu. To boli. V običajni sliki, v kateri je publika “spodaj”, bend pa “zgoraj”, mi tam nekaj špilamo in poskakujemo pod lučmi, glasba rohni iz ozvočenja, ura je pozna, nažgani smo pa itak že vsi, in bend in publika. Dostikrat je to čisto fajn, marsikdaj pa je resnični stik težko vzpostaviti. Boli, včasih že med nastopom. Potem je še miljon dolgočasnih stvari, ki jih publika ne vidi: koncert se za nas začne že sredi dneva, s pakiranjem opreme in z vožnjo do lokacije z maksimalno hitrostjo 100km/h, čemur sledi čas za tonske vaje ter dolge ure čakanja, zalite s potoki alkohola, da bi se končno lahko v dobri uri koncerta spopadali še z neizbežnimi tehničnimi presenečenji na odru. Potem spet pakiranje, vožnja in jutranja gimnastika z raztovarjanjem opreme. Imamo torej 90% nujnega balasta in le 10% glasbe. Raje bi videli, če bi bilo obratno.

Zato smo leta 2012 nehali mešati jabolka in hruške: na običajnih nastopih sedaj igramo samo preverjen repertoar in smo zadovoljni vsi - obiskovalci, organizatorji in tudi mi sami. Za nove, bolj občutljive skladbe pa smo ustvarili vzporedne, posebne “rezervate”. Album Tiho smo npr. izvajali v manjših prostorih, ob bolj zgodnjih urah, ob zaprtem šanku, brez odvečnih luči in fizično blizu ljudem, ki jih je to res zanimalo. Malce smo tvegali, a zgodba se je krasno izšla in tudi v takem formatu smo bili - na drugačen način - zadovoljni vsi. Z albumom DNA D smo se preizkusili še v tretji, bolj radikalni obliki, le da smo tokrat končno dobili klofuto. Super koncerti in hvalnice kritikov, ampak - katastrofa od obiska!?! Hvaležni smo bili vsakemu, ki je prišel poslušat, vendar je na površje priplavalo preveč vprašanj in premalo odgovorov. Zato smo nehali riniti z glavo skozi zid ter DNA D koncerte ugasnili. 

Do naslednje bitke. Glasba, s katero se spopadamo zadnje leto, se nam ponovno zdi nekaj posebnega in občutljivega. Zato jo želimo izvajati v še bolj nadzorovanih pogojih in – če se le da – samo za ljudi, ki jih to res zanima. Z izvajanjem v domačem placu smo uspeli rešiti več težav hkrati: fokus je izključno na novih skladbah in – ker nastopamo na svojem terenu - se s postranskimi stvarmi ne ukvarjamo več. Samo glasba in publika, ki nas ima ves čas pred nosom, takšne, kot smo. Zato je tudi komunikacija bistveno lažja – tako med nastopom, kot po njem. Včasih še ure in ure klepetamo z ljudmi. Pogosto sploh ne o glasbi, temveč o povsem človeških zadevah. 

Ker v prostoru za vaje preživimo bistveno več časa kot na odrih ali v studiu, so ti naši domači koncerti samo nadaljevanje človeške zgodbe petih članov skupine Dan D in ljudi, ki so nam blizu. Prva investicija, ko smo se vselili v to skladišče? Avtomat za kavo in hladilnik!!! Šele potem smo začeli razmišljati o ozvočenju. Nismo mašina za proizvodnjo glasbe, temveč predvsem družabna enota. Če tu vezi popokajo, se ne bo dobro končalo.

Kakšen vtis na obiskovalce je pustil ta koncertni niz? Kako so se odzivali? Kakšni so bili vaši vtisi?

V placu smo na 9 koncertih imeli več kot 1.000 obiskovalcev. Zelo različni ljudje, ki pa imajo vendarle nekatere skupne poteze. Vsaj meni se zdi. So radovedni in pripravljeni tvegati krepko dozo svojega časa, energije in pozornosti v zameno za negotovo izkušnjo. Pa ne gre samo za glasbene apetite in tudi ne nujno samo za neposreden stik npr. s Tokcem ali z Obratom – pogosto se namreč povezujejo tudi z drugimi neznanci, s katerimi se znajdejo v tem našem prostoru. So čustveni in rahlo zadržani, zelo neradi delijo svojo izkušnjo na Facebooku, vendar se v živo hitro odprejo, če le gre za smiselno komunikacijo. Nikogar ne silimo: pri nas vsak najde prostor zase, saj v takem okolju ni poze in blefa. Če je ljudem pomembno, prisluhnejo. Če jim naše nove skladbe niso všeč, to tudi povejo. Če jih preplavijo čustva, to tudi pokažejo. Še meni se kdaj utrne kakšna solza. 

Kako to, da ste se odločili za nekaj časa prekiniti primer dobre prakse?

S temi koncerti smo izkusili nekakšen ping-pong čustev in možganov. Interakcija je potekala ne samo med nami in obiskovalci, temveč tudi med nami samimi na odru ter med nami in našo ekipo, vse koncerte pa smo tudi snemali in z distanco tudi analizirali. Sedaj je čas, da izkušnjo povzamemo in jo sprocesiramo v še bolj nadzorovanih okoliščinah – brez občinstva. Kmalu namreč začenjamo s snemanjem in prav zanima me, kakšen bo rezultat. Nekaterim se zdi, da smo šli radikalno predaleč, a me ne skrbi: šli smo tako daleč, kolikor smo še zmogli. Zaradi snemanja pa smo s prakso teh koncertov seveda morali presekati. Naknadno se bomo odločali, kako dalje. Po mojem bomo zaključili. 

Ne delamo si utvar, da počnemo kaj blazno novega, prav nasprotno – izmišljamo toplo vodo in zdravorazumsko lovimo rep smisla, za katerega se nam zdi, da smo ga izgubili. Radi bi bili predvsem boljši ljudje in to nam včasih celo uspe. Po zgodbi Tiho smo vsi v skupini postali bolj človeški. To je trajalo slabo leto, potem smo se spet utirili. Zato smo morali napeti mišice znova. Po DNA D je npr. naš Tučo postal druge sorte kitarist! Z zadnjo torturo je Obra postal Bič Božji na elektronskih bobnih! Za Boštija sploh ne razumem, kaj dela! Kronično zaskrbljena Nina je sedaj malce bolj nasmejana! Neprecenljivo! Arni s stisnjenimi zobmi obeša neke zvočnike in jih neumorno tvika za zvočne iluzije, ki jih bodo sicer zaznali vsi, dojel pa nihče! O Tokcu sploh ne bom govoril – kdor ga je videl v placu za vaje, mu je vse jasno. Ko me vprašajo, zakaj toliko garamo, je odgovor jasen: zato, ker nam ni treba! Skratka, spodbujamo se v raziskovanju in v tej naporni igri včasih uspemo celo uživati. Ko bomo čigumi raztegnili do konca, pa bo treba knjigo počasi zapreti. Mislim, da se bližamo cilju. 

Dan D
Dan D
Dan D