18.11.2013

Nikoli ni prepozno

Ljubljansko-primorsko-dolenjsko-štajerska zasedba Kuga, ki je svoje prvo življenje odigrala med leti 1981–1983, je po tridesetih letih izdala album prvenec, ki anahronističen zvok punka vpenja v današnji čas.

Igor Bašin

Nalezljivo

Kuga

Nalezljivo

ZARŠ
2013

S Pankrti, Lublanskimi psi, Otroci socializma, Kuzlami, VIA Ofenziva, Gnilimi dušami, Niet, Buldogi in drugimi punkovskimi obletnicami se je na koncertno prizorišče vrnila tudi ljubljansko-primorsko-dolenjsko-štajerska zasedba Kuga, ki je svoje prvo življenje odigrala med leti 1981–1983. Ko se je po skoraj tridesetih letih hibernacije in odsotnosti spet zbrala, je sprva obudila pesmi iz časov samoupravnega socializma, ko so bili člani te punkovsko-novovalovske zasedbe še dijaki Gimnazije Šentvid. Kuga v prvem življenju ni objavila nobenega uradnega nosilca zvoka ali komada na kakšni kompilaciji. Sicer je za tisti čas redno nastopala (med drugim na Novem rocku ’82) in po tedanjih studiih posnela nekaj skladb, ki jih lahko, recimo, izbrskamo na trakovih v fonoteki Radia Študent, a za njo ni ostalo nič kaj oprijemljivejšega in materialno dostopnejšega, da bi se globlje zapisala v naš zgodovinski spomin. Za njo ni ostalo tako rekoč nič razen »legende«, ki je v novih, kapitalističnih časih dobila spet krila.


Aktualno družbeno dogajanje in vrenje jo je ob obujenih komadih napeljalo k pisanju in skladanju novodobnih štiklov, s katerimi je nadgradila oživeto zapuščino. Nanovo posnetim in prvič objavljenim šestim starim komadom (Proletdiktator, Generali, S sekiro me po glavi useki, Kralj živali, Bogovi in Sivi časi) je na ploščo Nalezljivo v premetanem zaporedju staro–novo–staro–novo vrinila še aktualne (Katastrofa, Slastna oblast, Še en dan, Teflonski človek, Dvajset dni na teden in Osemdeseta). S prvencem ni samo popravila zgodovinskih krivic, ampak je ponudila svojevrstno zgodovinsko-sociološko-glasbeno izkušnjo. Zdaj ne več fantje, so v novih skladbah uspeli ohraniti naivno iskrenost besedil in pogledov na svet okoli sebe, kot je bila značilna zanje za časa njihovih najstniških let. Aktualna besedila so napisana s prav takšno lahkotno roko kot pred tridesetimi leti. Ker je razlogov za to več kot dovolj, ne čudi, da jih preganja podoben protestniški duh kot nekoč. »Kar nas je nosilo v osemdesetih, nosi nas še zdaj, in kar nas je motilo v osemdesetih, moti nas spet zdaj,« je živ epitaf zaključne (nove) skladbe Osemdeseta.

Skupini Kuga je na prvencu uspelo preplesti preteklost in sedanjost. Z anahronističnim zvokom je ohranila atribute iz prvega življenja, z aktualizacijo starih in novih besedil pa je opozorila na absurdnost zgodovinsko-ideoloških bojev naših sprenevedavih in kameleonskih klik.

Tako kot ob poslušanju ne ločimo zares datuma nastanka (OK, ostro uho bi po frazah našlo iglo v senu), tako tudi v sami sporočilnosti ni bistvenih odstopanj. Gre za obstojna sporočila, ki nas (pri)silijo v razmislek: koliko so se časi spremenili? So sploh se? Se zgodovina (res) ponavlja? Je generale zamenjal teflonski človek? Nekoč diktatura proletariata, danes pohlep po oblasti? Skladbe čvrsto stojijo druga ob drugi in se prelivajo druga v drugo z dorečenim, na pol anahronističnim zvenom. V njem je ujeta rudimentarnost punka, kot so ga igrali še kot srednješolci. Ko se zaderejo »Ku Klux Klan«, prikličejo na dan istoimensko pesem reggae zasedbe Steel Pulse, ki je bila zelo priljubljen alter-hit med ljubljanskimi pankerji. Duh tistega punkovskega časa povleče tudi uvodni rif v novodobno skladbo Katastrofa, ki se zareže kot hommage Clashem. Od prevladujoče ska-reggae-punk motivike Kuga rada odstopi z razvlečenimi kitarskimi solažami, ki bi jih prej pripisali tako imenovanemu staremu rocku. Z njimi se obudi anekdota s konca prvega življenja, ko je Dario Seraval iz Borghesie svetoval Kugi, naj se s svojo melodiko raje odpravi v pop vode. Z ne-punk-rockerskimi kitarami te besede postanejo meso, saj Kugo ves čas vlečejo k bolj sredinskemu (slovenskemu) rocku.

Skupini Kuga je na prvencu uspelo preplesti preteklost in sedanjost. Z anahronističnim zvokom je ohranila atribute iz prvega življenja, z aktualizacijo starih in novih besedil pa je opozorila na absurdnost zgodovinsko-ideoloških bojev naših sprenevedavih in kameleonskih klik, ki s prapori zaslug in pod krinko domoljubja tlačijo tako opevano pravičnost in svobodo.

@http://www.youtube.com/watch?v=HG8KvxZ2Kyg@