18.05.2017

Nizko sonce, dolge sence

Nova plošča Jureta Ivanušiča nas popelje na izlet po protagonistovih avtorskih pokrajinah in vanje prikliče Ivanušiča-prevajalca in Ivanušiča-interpreta.

Matej Krajnc

Sonce in sence

Jure Ivanušič

Sonce in sence

ZKP RTV Slovenija
2016

Nova plošča Jureta Ivanušiča nas popelje na izlet po protagonistovih avtorskih pokrajinah in vanje prikliče Ivanušiča-prevajalca in Ivanušiča-interpreta. Ti slednji vlogi (poleg njegove mojstrske multiinstrumentalističnosti) ostajata najprepričljivejša pola Ivanušičevega šansonskega ustvarjanja.

Pri nas velja, da je ta, ki tudi piše lastne pesmi, samodejno kantavtor, medtem ko je šansonjer bolj tisti, ki interpretira pesmi drugih, točneje pesmi, katerih besedila se ne zadovoljujejo z banalnostmi instantne pop produkcije, ampak segajo že na področje poezije. Svojčas, v šestdesetih letih, so se takšne pesmi znašle na mainstreamovskih festivalih, kot je bila Slovenska popevka, kjer je leta 1963 lahko dobila nagrado pesem Malokdaj se srečava ali pa Orion, leto poprej Zvezde padajo v noč, potem pa se je s postopnim odhajanjem pesnikov s festivala začela zgodba obračati v prid manj poetičnih izkušenj. Kaj takega, kot se je zgodilo leta 1963, bi se dandanes ne moglo zgoditi; dokaz je ugasnjeni Festival šansona izpred nekaj let, ko je postalo jasno, da je dovolj, da glasbena podlaga diši malce bolj po dianakrallovski ali norahjonesovski produkciji, in že obvelja za šanson. 

Po vsem povedanem bi lahko rekli, da se Ivanušičeva plošča giblje med kantavtorstvom in šansonom, a razdelitve na pola avtor-interpret pri definiciji šansona seveda ne obveljajo tako zlahka, v svetovnem merilu sta dobra primera Bécaud in Brel, navsezadnje pa tudi Piaf, ki je (so)napisala precej svojih pesmi, a v javnosti nekako začuda, kljub možnosti hitrega preverjanja v spletu, še vedno velja, da sama ni pisala. A če se vrnemo k Ivanušiču, ni dvoma, da je šansonjer. Čeravno je boljši prepesnjevalec kot pisec lastnih besedil, mu ne gre očitati česa bistvenejšega. Plošča, ki je pred nami, je avtorsko nekolikanj sentimentalna, tu pa tam se tozadevno morda celo rahlo prelije čez rob, čeprav z dobrim namenom (Zvezde), ali pa skuša biti na silo angažirana in/ali narativna, pa ji ne uspe popolnoma (Brez sramu, Zimski večer). Najboljši trenutki so tisti, kjer Ivanušič poseže v zakladnico svetovnega šansona/poezije in ji da lasten (prevajalski in interpretativni) pečat. Tako že na začetku najdemo Brassensov Slab sloves, Brelove Leva (kjer gostuje Maja Martina Merljak), Plin in Matildo ter Poejevo Annabel Lee. Vse te prepesnitve (eno Brelovo in eno Brassensovo je sopodpisal Marko VezovišekAnnabel pa je izpod prevajalskega peresa Andreja Arka) podpišem brez nadaljnjega in že na prejšnjih Ivanušičevih ploščah smo se prepričali, kako mu denimo leži Brel (tako ali drugače). Na samem koncu nas čaka uglasbitev in izvedba Kovičevega Mojega mesta iz zbirke Prezgodnji dan (1956), ki jo je takisto užitek slišati. Na plošči bi zlahka umanjkala avtorska Dol (Ivanušič se ves čas avtorsko malce preveč trudi biti »ljudski«, ko pa je boljši, če se drži poezije), ki, kot že zgoraj omenjeni avtorski, žal ne prepriča in tudi njena duhovitost nekako umanjka (Smolar in Leteči potepuhi so svojčas pokazali, kako naj bi to šlo bolj prepričljivo in duhovito), nekolikanj pa avtorsko plat popravita pesmi Igralci in Žabja vas, a Ivanušič zna kot avtor besedil zagotovo bolje.  

Protagonista spremljata jubilejna Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija, aranžmaji se zvečine prilagajajo besedilu, čeprav so večinoma preveč »revijski« (avtorski primer je denimo Brez sramu), zgolj občasno pa se tudi duhovito prilegajo sporočilu (»godba« v pesmi Slab sloves). Ne morem si pomagati, a v pesmih sem večkrat slišal aranžmaje v slogu Counta Basieja ali pa glasbenikov iz pariške Olimpije tam nekje 1964, ponekod včasih morda tudi samo kot jazzovski trio. Tudi Annabel Lee zvečine zveni preveč kot Slovenska popevka 1972, kar sicer ni nujno slabo, saj aranžma funkcionira čisto korektno, morda celo nekolikanj preveč pričakovano, a med poslušanjem sem se večino časa spraševal, kaj bi na plošči naredil denimo trio pokojnega Boruta Lesjaka, kar je sicer seveda čisto retorično vprašanje. Annabel Lee in Zvezde glasbeno takisto zvenita kot ena in ista pesem. Morda je to namerno, kot nekakšen »dogovor« med prevodnim in avtorskim, a tema traja nekolikanj predolgo. Sploh pa se zdi, da zaključna Kovičeva pesem zveni čisto preveč festivalsko, da bi zares funkcionirala, čeprav uglasbitev sicer ni slaba. »Festivalskost« glasbene izvedbe je pravzaprav glavni ugovor. Pričakovali bi, da bi Ivanušič z aranžerji album popeljal morda malce bolj dans le port d'Amsterdam

Če plošča Sonce in sence posledično ponekod (morda tudi nehote) išče množičnega poslušalca, morda privrženca bigbendovske popevke, ali pa želi poezijo pripeljati k takemu poslušalcu, je težava v tem, da pri nas ne gre tako zlahka: prepesnitve so predobre za povprečje, Ivanušičeva avtorska dela pa ne čisto povprečna; a za angažirane tekste in vsakdanje zgodbice množično poslušalstvo ne bo poseglo po njegovih ploščah, tistih bolj zahtevnih pa bržčas ne bo povsem zadovoljil.

Skratka, z velikim pričakovanjem čakam še kaj izpod njegovega prevodnega peresa in tudi kot interpretu se jih, če prafraziram Prešerna, »ne najde kaj dosti, ki bili bi mu kos«.