15.11.2012

Novi prijemi ekonomije (elektronske) glasbe?

Borja Močnik tokrat razmišlja o novih in starih ekonomijah na področju glasbe. O skupini Death Grips, Gramatiku, Umek vs. Türk in raznih herojih reševanja slovenske popularne glasbe

Borja Močnik

Borja Močnik o novih poteh ekonomije glasbe.
Sam moraš samo poskrbeti, da je tvoja glasba dostopna v vsakem trenutku dneva, kjer koli si, kjer imaš dostop do interneta in računalnik. Gramatik celotno svojo diskografijo na spletu odkrito ponuja zastonj in se ravna po paroli »freeing the music by making the music free« (osvoboditev glasbe z brezplačno glasbo).

Mreženje, (samo)promoviranje in trženje po zastonjskih spletnih kanalih je že prav oguljena tema, ki seže v zgodovino še dlje kot zmagovalni pohod facebooka. Retorika osvobajajočega spleta je bila nadvse popularna že na začetku tisočletja. Je torej prastara, skoraj prazgodovinska. Sam se sicer takih strategij delno izogibam in jih razumem bolj kot »nujno zlo«, podobno kot občasni sprehod do volilne enote. A dva nedavna trenutka sta mi dala vseeno misliti. Prvi je intervju, ki sem ga delal z Gramatikom, trenutno najpopularnejšim slovenskim elektronskim glasbenikom v ZDA, ki polni velikanske hale in ima na youtube pripete komade z več kot milijon klikov. In ja, skrivnost njegovega uspeha se res skriva v spletnih orožjih. Njegovo glavno orožje je bilo spletno izobraževanje in mreženje, po domače rečeno guglanje, strategija pa je: Sam moraš samo poskrbeti, da je tvoja glasba dostopna v vsakem trenutku dneva, kjer koli si, kjer imaš dostop do interneta in računalnik. Gramatik celotno svojo diskografijo na spletu odkrito ponuja zastonj in se ravna po paroli »freeing the music by making the music free« (osvoboditev glasbe z brezplačno glasbo).

Drugi trenutek, da sem spet začel razmišljati o sodobnih strategijah trženja in promoviranja v glasbi, pa je bil izid zadnjega albuma kalifornijskih hard core ali punk raperjev Death Grips. Njihova založba Epic (sicer košček Sonyjevega imperija) se je do njih vedla arogantno in izid albuma No Love Deep Web prestavila neznano kam v prihodnost, zato so fantje vzeli stvari v svoje roke. Ploščo so zastonj ponudili na BitTorrentu in s 34 milijoni dolpotegov tako rekoč čez noč postali najbolj legalno pretakana glasbena skupina letošnjega leta.

Tekoče; čeprav je bumerang potem priletel tudi nazaj. Death Grips očitno niso razumeli, kaj pomeni, če podpišeš pogodbo s hudičem. Epic jih bo verjetno zaradi njihove akcije tožil, veliko oboževalcev pa multinacionalni založbi daje celo prav, saj si je skupina sama kriva. Dogovor je namreč dogovor, Death Gripsom pa prej zamerijo, da so se sploh pečali z mainstreamovsko založbo. Ideja o samotrženju glasbenikov sicer ni povsem nova. Že mnogi črni ameriški jazzisti so pred štiridesetimi leti razmišljali podobno – da morajo ekonomijo, čemur so sami rekli »svoj posel«, vzeti v svoje roke. Nekateri so potem to kljub strukturnim oviram celo zares naredili, a uspehov ni bilo ravno veliko.

Od Gramatika bi se glede »grass roots« strategij lahko kaj naučil naš največji elektronski izvoz Umek, ki pa raje stavi na institucionalizirane oziroma, še bolj radikalno, promocijske mehanizme samega državnega vrha. Umek se je povezal s Türkom v »neformalni« promocijski kampanji, ki je bila tako nerodna, da že v izhodišču ni bilo jasno, kdo naj bi tu komu pomagal.

Od Gramatika bi se glede »grass roots« strategij lahko kaj naučil naš največji elektronski izvoz Umek, ki pa raje stavi na institucionalizirane oziroma, še bolj radikalno, promocijske mehanizme samega državnega vrha. Umek se je povezal s Türkom v »neformalni« promocijski kampanji, ki je bila tako nerodna, da že v izhodišču ni bilo jasno, kdo naj bi tu komu pomagal. Ključno vprašanje ni, ali so s ponesrečeno akcijo poskušali pač promovirati »glasbo mladih«, ki je sicer v našem nespecializiranem medijskem okolju, a tudi kar se tiče institucionalne podpore, precej prezrta, in koliko jim je to uspelo. Vprašanje tudi ni ali je Türk na ta račun dobil kak glas več in ali je celo, grozno hladnokrvno, izkoristil Umeka? Poizkus je bil obsojen na neuspeh, pa ne zato, ker Türk ni dovolj frajerski ali preveč dolgočasen, da bi s svojo simbolično podporo prepričal (kogarkoli). Vprašanje je, kaj je sploh mislil Uroš Umek. Recept, da politika/esteblišment promovira določenega izvajalca ali sceno, je popolnoma bedast in nesmiseln. Je današnja mladež res tako apolitična, da bo bolj »lajkala« Umeka, ker ga podpira sam predsednik države? Bodo razna ministrstva, skladi in sponzorji dvakrat premislili, preden bodo spet zavrnili kakšen projekt elektronske glasbe, češ, »saj sam predsednik ob nedeljah sosedov ne jezi samo z jazzom, ampak tudi z Umekovo godbo«? Prej obratno, inštitucijam bo še naprej vseeno, saj so prioritete povsem drugje, Umekova legitimnost pa visi na izjemno tanki nitki.


Kar me odnese pet let nazaj, k do neke mere podobnemu pajdašenju, ko so najbolj znani afroameriški glasbeniki kot po tekočem traku v en glas podprli afganistanskega bombarderja Baracka Obamo. Takrat smo potezo sicer lahko razumeli kot statement, da so se pač vsi želeli znebiti teksaškega Klavca Mlajšega. Mnogi od teh glasbenikov so bili pozneje nad političnimi potezami, ki jih je vlekel prvi črni predsednik, precej razočarani, a ponovna rekrutacija je uspela tudi na tokratnih volitvah. In raper Killer Mike je eden izmed peščice, ki si upa v komadu Raegan nekaj precej nenavadnega: Obamo enači z Bushem, Clintonom in Raeganom, zadnja rima gre celo »I'm glad Raegan dead!«.

Starejših, specifično »tranzicijskih« ekonomij se oklepajo tudi nekateri naši veteranski glasbeniki in njihovi mlajši kolegi, ki trenutno stokajo, da so za spremembe, a si v resnici le želijo nazaj v devetdeseta leta, leta prosperitete, čeprav tudi danes svoj lonček udobno podstavljajo pod pipico podmazane mašinerije SAZAS-a.

Starejših, specifično »tranzicijskih« ekonomij se oklepajo tudi nekateri naši veteranski glasbeniki in njihovi mlajši kolegi, ki trenutno stokajo, da so za spremembe, a si v resnici le želijo nazaj v devetdeseta leta, leta prosperitete, čeprav tudi danes svoj lonček udobno podstavljajo pod pipico podmazane mašinerije SAZAS-a. V resnici se sprememb bojijo, saj so se v zadnjih dvajsetih letih udobno navadili na dinarčke, ki pritekajo na njihove račune ob vprašljivih letnih SAZAS-ovih obračunih. In potem precej patetično svoje osebne premoženjske interese z roko na srcu ob spremljavi Zdravljice oblačijo v interese »slovenskosti«, saj gre za našo nacionalno identiteto, mar ne! Če na radiu v glasbenih besedilih ne bomo slišali zadosti slovenščine, jo bomo verjetno kaj kmalu pozabili tudi govoriti (in pisati). A kaj, ko je računica, ko se otresemo vsega retorično precej neveščega nakladanja, nadvse preprosta: več državno reguliranega radijskega airplaya = več denarja. Za izbrane. Pa zapojmo eno po slovensko ...