22.09.2015

Obetavno!

Petnajsta izvedba Klubskega maratona je ena tistih celostnih prireditev, ki – mimo bolestnih navad kot posledic splošnih medijskih pritiskov – še vztraja in povezuje domače klubovje v krogotok. Kompilacija prinaša šest svežih domačih ustvarjalcev.

Gregor Bauman

Klubski maraton 2015

Različni izvajalci

Klubski maraton 2015

ZARŠ
2015

»Naj teče,« zanosno pravi špikerka Radia Študent v napovednem džinglu petnajste izvedbe Klubskega maratona, ene tistih celostnih prireditev, ki – mimo bolestnih navad kot posledic splošnih medijskih pritiskov – še vztraja in povezuje domače klubovje v krogotok. Na odrih se bo od srede septembra do začetka novembra zvrstilo šest skupin, katerih posnetke so umestili na pričujočo kompilacijo kot neke vrste »teaser«, kaj od koga poslušalci lahko pričakujejo v mozaiku nastopov. Ti posnetki so seveda zgolj in izključno prva informacija in morda ne dovolj izčrpna, da bi lahko jasno začrtala, kaj nam posameznica in bendi ponujajo, a skladbe vseeno nudijo sporočilo o tem, od kod črpajo izbranci svoj navdih oziroma v katero smer gredo. Če z varne razdalje poiščemo presečišče in njihove različne poglede poenotimo v enotno tkivo dosedanjega zbira popularne glasbe, prvenstveno spoznamo, da imamo pred seboj vsoto različnih že slišanih odgovorov, ki pa se uspešno izognejo morebitnim strelom v prazno. Manjši problem sicer nastane, ko poskušamo odkriti avtentične točke, a v tej razvojni fazi glasbenikom tega ne moremo šteti za odločilno pomanjkljivost. Pri šesterici izbranih nam ugaja to, da ne gre za poskuse izvedbe, temveč za jasno osredotočenost, kjer tisto, kar smo nekoč že nekje slišali, tu zdaj ne zveni kot imitacija.

Kompilaciji primerno imamo opravka z raznorodnim programom, kar se žanrskih izhodišč tiče. To seveda zagotavlja primerno dinamiko ter nekatere preskoke med urejenim in eksperimentalnim v luči individualne identitete. Že na prvi posluh namreč hitro ugotovimo, od koga se lahko v prihodnosti nadejamo večjega napredka in pri kom je to manj verjetno. Razen seveda, če ne bo prišlo do radikalnega zasuka. S tem ne mislimo nič slabega, gre za splošno opažanje, kje se odpira prostor in kdo ostaja zvest (ujet) svojim žanrskim opredelitvam. Nekaj je jasno: pri nas obstajajo projekti s potencialom, ki jih ne bi smeli zanemariti in ki na tej sceni kažejo ambicije, ki odstopajo od pričakovane uravnilovke.

Psihedeliki Persons From Porlock počasi, a vztrajno zorijo, s čimer se odmikajo od nekdanjega ziheraštva in utečene atmosferične preprostosti. Podobno velja za shoegazerje Haiku Garden, kjer zaznamo dovolj intuitivne sofisticiranosti, ki jih pelje k zrelejšemu zvoku. Veliko bolj udarni so v Meduzalemu, bandu, pri katerem je treba poleg zapeljivih mastnih rifov izpostaviti odličen občutek za »polnost« pesmi. Iz glasbeno-literarnega bazena prihajajo angažirani kakofonični protopunkerji brez dlake na jeziku nevemnevem, medtem ko se Sara Korošec (Muzikačaka) spogleduje s pestrim naborom muzik in njihovim prepletanjem v dimenzijah »šibkega« eksperimenta. Znotraj maratoncev je edina, ki ne gleda svet okoli sebe, temveč posluša tistega v sebi. Iz garaže, vendar z zdravim občutkom za pretočnost triminutnih melodij nas nagovori zasavska zasedba Hay. Skratka, pisan nabor ne ravno nove, vsekakor pa novejše (avtorske) glasbene ustvarjalnosti pri nas.

Plošča Klubski maraton 2015 ne ponuja končne slike, kaj od karavane lahko pričakujemo na odrih. To bo treba preveriti v živo. Prav tako ne daje celostne slike, kaj se na naši (neodvisni) glasbeni sceni dogaja. Predstavlja pa orientir na poti do oblikovanja celostne identitete projekta, se pravi na pol poti iz domače garaže do zanje primernih odrov.

Plošča Klubski maraton 2015 ne ponuja končne slike, kaj od karavane lahko pričakujemo na odrih. To bo treba preveriti v živo. Prav tako ne daje celostne slike, kaj se na naši (neodvisni) glasbeni sceni dogaja. Predstavlja pa orientir na poti do oblikovanja celostne identitete projekta, se pravi na pol poti iz domače garaže do zanje primernih odrov. Če pogledamo, kdo vse se je na maratonu potil od leta 2001 dalje in kje so sedaj, vidimo, da ne gre za mrtvi tek, pač pa je ideja Klubskega maratona odskočna deska za preskok v nekoliko boljšo prepoznavnost doma in na tujem. Izolacija optimizma ali klasični vnaprejšnji zadržki so torej povsem odveč. Po dveh skladbah na nosilcu zvoka res ni mogoče delati posebnih zaključkov, a tokratna štafeta obljublja nekaj premikov naprej, v pravo smer.