17.03.2015

Oblaki pa so umetni

Tadej Vesenjak, prleški bard, med poslušalstvo pošilja novo ploščo.. Plošča nadaljuje in nadgrajuje smernice, ki jih je Vesenjak zastavil na prvencu, nova bera pa je obilna: 14 novih pesmi, od tega štiri predelave, ki v Vesenjakovi prleščini zaživijo kot povsem avtorske pesmi.

Matej Krajnc

Naša dejanja odmevajo v večnost

Tadej Vesenjak

Naša dejanja odmevajo v večnost

Založba Pivec
2014

Tadej Vesenjak, prleški bard, med poslušalstvo pošilja novo ploščo in ostaja zvest založbi Pivec, ki je izdala že njegov prvenec Samo mrtve ribe plavajo s tokom (samozaložba 2008, Pivec 2011). Plošča nadaljuje in nadgrajuje smernice, ki jih je Vesenjak zastavil na prvencu, nova bera pa je obilna: 14 novih pesmi, od tega štiri predelave, ki v Vesenjakovi prleščini zaživijo kot povsem avtorske pesmi.

Deset novih avtorskih komadov v žlahtni prleščini ne prizanaša ne družbeni ne intimni stvarnosti: če bi jih prestavljali v knjižno slovenščino, bi pesmi izgubile pristno žmohtnost, ki veje iz Vesenjakovega ustvarjanja, bi pa tudi v knjižni obliki delovale kot upesnjena poezija, zgodbe vsakdana in vsakdanjih ljudi. Zveni lahko kot floskula, češ, s čim pa naj bi se sicer ukvarjalo sodobno samospevstvo, bardovsko komentatorstvo, izvirajoče iz rapsodov in trovarjev. Kultov lepe dame dandanes ni več, vsaj ne v himničnih, vzvišenih oblikah preteklosti, a vendar se časi niso tako zelo spremenili. Ljudje se iz zgodovine ne učimo, kar dokazujejo med drugim trenutni družbeni dogodki. So kantavtorji res poklicani, da jih ves čas upesnjujejo in so do njih kritični, ali je morda prostor tudi za kaj drugega? Tozadevna programskost je seveda zgodovinsko pomembna, vendar je časovni presežek tisti, ki iz komentatorja naredi umetnika. Prav to Vesenjak ponazori že z naslovom plošče Naša dejanja odmevajo v večnost. Naša dejanja so pravzaprav ciklična, ponavljamo jih, iz generacije v generacijo. Oblaki so umetni, poje Vesenjak. Prav tako poje Fse je fejn. Že dolgo je tako. Že dolgo se zdi tako … Vesenjakov kantavtorski optimizem ima, v zadnjem primeru, vedno tudi ost.

Tesna povezanost z domačim miljejem omogoča Vesenjaku nekaj, čemur pravimo »prostor za manevriranje«. Kdo bi porekel, da je vezanost na narečje omejitev, a v rokah spretnega besedotvorca velja ravno obratno. Tako se poleg avtorskih pesmi v tem okolju lahko znajde vse: od rockovske poezije do pop pesmi, ki jih poznamo z lestvic. »Lasciatemi cantare«, je v osemdesetih pel Toto Cutugno v pesmi L'italiano, ki je postala globalni evropski hit. Cutugnu so pustili peti, pozneje je zmagal celo na Evroviziji, Vesenjak pa njegovo programsko hitovstvo preodene v kantavtorsko poslanico: ne skürte mi kitare! Med predelavami se znajde tudi ata Dylan, Vesenjak ga postavi v zapik, na sam konec plošče, že dobro ve, zakaj; izbere namreč One More Cup Of Coffee, pesem, ki je ena osrednjih na Dylanovem albumu Desire (1976) in je povezana tako z intimo medsebojnih odnosov kot z grenkobo odhajanja nasploh. Se še spotiš kaj na me, jo prepesni Vesenjak in s tem pomenljivo zaključi ploščo. Prav tako ni naključje, da sta na plošči predelavi pesmi House Of The Rising Sun in Scarborough Fair kot 5. Dom in Pohorski grad.

Vesenjak svoje pesmi obleče v ustrezno glasbeno oblačilo, pri čemer se opira na folkovsko in rockersko glasbeno izročilo. Pohorski grad zadobi pretresljiv angleško-škotski zvočni priokus (korenine besedila izvirnika segajo globoko v škotsko baladno izročilo, glasba pa v angleško) – tako se učinkovito povežejo izročila, melos ustreza tudi prepesnitvi. Protagonist se ne zadovolji s klišejskim kitarskim brenkanjem, kar ni nujno povezano s sodelujočimi; če boste obiskali njegov koncert, boste ugotovili, da je sam spreten in inovativen kitarist. Na plošči pa pritegne pisana zasedba, ki lepo podloži besedila in osnovne melodije in jih nadgradi v pestro in poslušljivo glasbeno izkušnjo. Ne, klasične rockovske postave ne boste našli, gre za subtilnejše aranžmaje: pikolo, lončeni bas, violončelo pa, denimo, bodran in flavta v Pohorskem gradu, tabla v Lepih slikah, šansonska harmonika v Daleč fkrej od tebe. Kot sopisec se v uvodni pesmi Negda sveta pojavi Marko Kočar.

In na koncu, ne zanemarljivo: plošča je posvečena pokojnemu Tomažu Pengovu, sivi eminenci samospevske lirike. Lep poklon in tudi pomenljiv. Čas gre naprej, Pengovovo izročilo pa ostaja (tudi) v delu sodobnih ustvarjalcev, ki jih je več, kot bi kdo mislil. Vsekakor več, kot bi si želele določene elite, ki se skrivajo za masovnimi poneumljanji v obliki resničnostnih šovov. A ljudstvo si ne želi zgolj kruha in iger. Želi si tudi svobodnega razmišljanja in tega, da jim tisti, ki imajo moč, ne skurijo kitar. In solidarnosti, ki načrtno izginja. Morda je zato čudovito lirični Most osrednja pesem plošče in ena bolj pomenljivih sodobnih pesmi nasploh.